Tudi do Jezusa pod podobo kruha je Jacinta že zgodaj občutila posebno ljubezen. Dogodek iz ranega Jacintinega otroštva nam lahko pojasni, zakaj sta Jacinta in njen brat Frančišek vse življenje govorila o »skritem Jezusu«. Jacinta je dobila dovoljenje, da bo skupaj z Lucijo kot »angelček« na praznik svetega Rešnjega telesa potresala rože pred Jezusom. Lucija poroča, kako je Jacinta vprašala Lucijino starejšo sestro, ki je sešila oblekice za »angelčke«:
»In ga bomo videli?«
'Da, nosil ga bo gospod župnik.'
Jacinta je poskakovala od veselja in neprenehoma spraševala, ali je še daleč do praznika. Končno je prišel nestrpno pričakovani dan in deklica je bila vsa iz sebe od sreče. Obe z Lucijo sta imeli košarici cvetja. Po navodilih starejše sestre je Lucija potresala svoje rože pred Jezusa. Jacinta pa kljub mnogim Lucijinim namigom ni vrgla nobenega cveta pred evharističnega Jezusa. Po končani slovesnosti je Lucijina sestra vprašala:
»Jacinta, zakaj nisi trosila rož Jezusu?«
'Ker ga nisem videla.'
Potem je vprašala Lucijo:
'Si ti videla Jezuščka?'
»Seveda ne. Ali mar ne veš, da Jezusa v hostiji ne moreš videti, ker je skrit? Njega prejmemo pri obhajilu.«
'In ti, ko greš k obhajilu, govoriš z njim?'
»Govorim.«
'In zakaj ga ne vidiš.'
»Ker je skrit.«
'Prosila bom mamo, da tudi mene pusti k obhajilu.'
»Gospod župnik ti ne bo dovolil iti, dokler ne boš stara deset let.«
'Ti pa tudi še nisi stara deset let, pa si že šla k obhajilu.'
»Ker sem znala ves katekizem, ti pa ga ne znaš.«
Jacinta in Frančišek sta zelo želela, da bi šla čimprej k prvemu svetemu obhajilu, zato sta prosila Lucijo, naj ju poučuje katekizem. Navdušeno sta ponavljala za Lucijo odgovore na vprašanja, vendar se je Lucija spomnila le nekaterih vprašanj. Zato sta bratranec in sestrična prosila svojo mamo, naj ju pusti k verouku, da bosta lahko prejela Jezusa. Mama pa ju je le redkokdaj pustila iti, z izgovorom:
»Cerkev je precej daleč, vidva sta še majhna in povrhu vama bo gospod župnik dal obhajilo šele, ko bosta stara deset let.«
An
