FATIMA – OKNO UPANJA (8) Jacintini beli jagenjčki

Lucija, Frančišek in Jacinta so bili v vsakem pogledu normalni otroci in se niso razlikovali od drugih fatimskih otrok enake starosti.
Zaradi sorodstvenih vezi so se Lucija, Frančišek in Jacinta sicer povezovali med seboj, a ta povezanost je postala mnogo tesnejša šele tedaj, ko so začeli skupaj pasti in jih je leta 1916 obiskal in nagovoril angel miru. Že v jeseni leta 1915, ko je Lucija začela pasti, sta jo Frančišek in Jacinta počakala, da je prignala čredo domov. Takrat so se na dvorišču Lucijinih staršev začeli skupaj igrati. Lucijo sta imela raje kakor druge otroke in sta zlasti po prikazovanjih angela in Marije iskala le Lucijino družbo. Lucija pa se pred letom 1917 ni raje družila z njima kakor z drugimi otroki. Jacintina družba ji je bila včasih celo zoprna zaradi njenega malenkostnega značaja, ker je hitro »pasla trmo in se cmerila«, Frančišek pa se ji je zdel premalo živahen.
Ker bi se Frančišek in Jacinta s svojo sestrično rada igrala tudi v času paše, sta po mnogih prošnjah dosegla od svoje mame, da jima je zaupala ovce, verjetno zato, da se je znebila tolikšnega moledovanja. Lucija v prvem Spominu poroča:
»Z neznanskim veseljem sta mi prišla povedat novico in domenili smo se, kako bomo vsak dan združili čredi (…) Pridobili smo si prijateljstvo ovčic, ker smo jim razdelili svojo malico. Zato smo se lahko brezskrbno igrali, ko smo prišli do pašnika, saj se ovce niso oddaljile od nas. Jacinta je zelo rada poslušala odmev glasu iz globoke doline. Radi smo posedli po velikih skalah na vrhu gore in se zabavali z glasnim klicanjem imen. Marijino ime je najbolje odmevalo. Jacinta je včasih prevpila vso zdravamarijo in pri tem izgovarjala naslednjo besedo šele, ko je utihnil odmev prejšnje.«
Zelo radi so peli in plesali. Doma so jim priporočili, naj po malici molijo rožni venec.
Kako se je Jacinta povezovala z Jezusom, kaže naslednja Lucijina pripoved v prvem Spominu:
»Jacinta je rada stiskala k sebi bele jagenjčke, jih objemala in poljubljala, zvečer pa jih je v naročju nosila domov, da se ne bi utrudili.
Nekega dne se je na poti domov postavila v sredo črede.
'Jacinta, zakaj hodiš tam sredi med ovcami?' sem jo vprašala.
'Da delam tako kot Jezus na podobici, ki sem jo dobila: tudi on stoji sredi mnogih ovac, eno pa drži v naročju.'«