Bližal se je 13. oktober, četrtek, in z
njim napovedani čudež. Najmanj so ljudje verjeli v resničnost Marijinih
prikazovanj v sami Fatimi in zlasti v Aljustrelu. Zato je tam vladal pravi
preplah. Za primer, da ne bi bilo napovedanega čudeža, so resno grozili
otrokom, zlasti Luciji, pa tudi njihovim družinam, da jih bodo pobili in
razsekali na kose. Kakšno je bilo razpoloženje v Lucijini hiši, dobro razloži
poročilo takrat že poročene Lucijine sestre Marije dos Anjos:
»Mojo družino je to zelo skrbelo. Kolikor
bliže je bil 13. 10., toliko bolj smo prigovarjali Luciji, naj ne vztraja tako
trmasto pri svojih trditvah, ker bo to škodilo njim in nam in bomo trpeli vsi
zaradi vsega tega, kar so si izmislili. Oče je bil neznosen. Kadar je pil
žganje, ga je bilo težko prenašati. Vendar je nikoli ni udaril. Več kazni je
prejela od matere.
Z namenom, da bi prestrašili nas in
otroke, so govorili, da bodo nastavili bombe. Nekateri ljudje so nam rekli:
'Če bi bili otroci naši, bi jih zaprli v
sobo za toliko časa, da bi vse preklicali.'
'Kaj bo z nami vsemi!'
Tudi sosedje so govorili:
'Bomba bo razbila vse naokoli … Vašo
hišo in naše hiše.'
Nekdo je svetoval materi, naj bi peljala
Lucijo kam daleč, kjer bi ji nihče ne mogel ničesar storiti. Kolikor glav,
toliko nasvetov. Vsakdo je dal kakšen svet, zato nismo vedeli, kaj naj storimo.
Mati je tarnala:
'Če se res prikazuje naša Gospa, bi že
bila lahko naredila čudež. Lahko bi odprla kakšen studenec ali kaj podobnega.
Kadar dežuje, ostane samo nekaj kapljic vode. O, kaj bo iz tega!'
Samo otroci se niso bali. Nekaj dni pred
13. 10. sem šla k njim k vodnjaku in jim rekla:
'Vi torej še ne marate priznati, da v
Irijski globeli niste videli ničesar? Naokoli že govorijo, da nastavljajo
bombe, ki bodo podrle naše hiše. Lahko poveste samo meni. Jaz bom povedala
gospodu priorju, on pa bo oznanil izpred oltarja. Hočete, da grem? Hočete?
Lucija je nagrbančila čelo in molčala.
Jacinta pa se je jokala in mi z otroškim glaskom odgovorila:
'Prav! Ampak mi smo videli'« (CP
175–176).
Lucijina mati se je zelo bala, kaj se bo
zgodilo 13. oktobra. Zato je 12. oktobra zgodaj zbudila Lucijo in ji rekla:
»Lucija! Dobro bo, če se greva spovedat.
Pravijo, da bomo morali jutri v Irijski globeli umreti. Če Gospa ne bo naredila
čudeža, nas bodo ljudje ubili. Zato je bolje, da se spoveva, da bova
pripravljeni na smrt.«
Lucija ji je mirno odgovorila:
»Če greste k spovedi, grem z vami, a ne
zavoljo tega. Nič se ne bojim, da bi nas ubili. Sem do kraja prepričana, da bo
Gospa jutri naredila vse, kar je obljubila.« Mati je odnehala in nista šli k
spovedi (CP 176).