Naš postulant, pripravnik za vstop v cistercijanski red, Stanko Jeneš iz župnije Beltinci v Škofiji Murska Sobota je na praznik svetega Jožefa, 19. marca 2016, začel v našem samostanu enoletni noviciat, dobil belo obleko novinca in novo ime brat Elred. Obred preobleke v kapiteljski dvorani, ob navzočnosti staršev in samostanske družine, nato somaševanje v stiški baziliki je vodil opat Janez Novak. Da se novinec predstavi našim bralcem in poprosi za njihovo molitev za vztrajnost, je odgovoril na nekatera vprašanja.
Kakšni
so tvoji vtisi o življenju v samostanu? Kaj je bilo zate težko in kaj lahko?
Moji
vtisi so zelo pozitivno naravnani. Življenje v samostanu je v precejšnji meri
takkšno, kot sem si ga predstavljal, v nekaterih pogledih pa je drugačno. Kaj
posebno težkega v dosedanjem bivanju nisem opazil. Seveda ne morem reči, da je
to življenje v celoti lahko. Tudi tukaj se soočamo s težavami, a se mi zdi, da
te ne pridejo toliko do izraza ali pa jih je manj. Morda tudi zaradi
oddaljenosti od sveta. Sicer je danes v tej kakofoniji informacijske dobe težko
doseči popolno odtujitev od sveta, toda že ta oddaljenost od sveta, ki jo
doživljam v samostanu, prinaša več notranjega miru in večjo odprtost za Božjo bližino.
Kaj
pričakuješ od noviciata?
Težko
rečem. Po pravici povedano nimam nobenih specifičnih pričakovanj. Sam vidim to
obdobje kot nadaljevanje do zdaj preživetega časa v samostanu. Niti ne kot
vmesno stopnico med časom postulata in zaobljubami, marveč bolj kot le del
poti, po kateri sem že pričel hoditi. Seveda to ne pomeni, da se ne zavedam
pomembnosti tega obdobja, toda za zdaj se mi zdi, da se noviciat ne razlikuje
pretirano od postulata. Razlika seveda obstaja in je še posebej očitna na
simbolni ravni – nova obleka, novo ime … V noviciatu bi si naj torej kandidat
prizadeval postati nov človek. Toda za to bi se morali prizadevati celo
življenje. Tako sta tako postulat kot noviciat navsezadnje oba priprava na
življenje v cistercijanskem redu in si delita osnovno namenskost.
Zakaj
si si izbral ime Elred?
Sam
nisem gledal toliko na izbiro imena, kot na izbiro zavetnika in vzornika, ki
sem ga iskal med cistercijanskimi svetniki. Glede na to, da jih še ne poznam
veliko, je bilo pričakovati, da si ga bom izbral med vidnejšimi predstavniki te
množice. Nekako mi je Elred, eden izmed štirih največjih svetnikov
cistercijanskega reda, še najbolj padel v oči, med drugim tudi zaradi že
obstoječih skupnih točk: ljubezni do literature ter zanimanja za cerkvene
očete.
Ali
si želiš postati duhovnik?
Da.
Željo po duhovniškem poklicu sem imel že pred željo po redovnem poklicu in se
tudi ob pojavu slednje želje ni zmanjšala.
