Frančišek je bil zvest v
izpolnjevanju Božje volje. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19.
avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri Marijinem
prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:
»Ne, moraš domov, saj ti mati
danes sploh ni dovolila iti na pašo.«
Da je raje šla domov, se je
ponudil, da jo spremlja.
Marija je že v prvem
prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost.
Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.
O Frančiškovi duhovni rasti
največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.
Po prvem Marijinem prikazanju
je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da
bo šel v nebesa. Kot smo že videli, je z veseljem sprejel Marijino naročilo, da
mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic,
kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko ga je Lucija
poklicala, ji je pokazal rožni venec.
Večkrat se je neopazno
oddaljil od Lucije in Jacinte. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je
odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Lucija ga je
včasih vprašala:
»Zakaj nama ne rečeš, da bi
molili skupaj?«
'Ker rajši molim sam.'
