Raje imam Marijino luč

Ko je Lucija začela pasti ovce, sta jo Frančišek in Jacinta zvečer čakala na dvorišču Lucijinih staršev. Jacinta, ki je bila bolj čustveno povezana z Lucijo, je tekla Luciji naproti takoj, ko je zaslišala zvončke črede, Frančišek pa je sedel na hišnem pragu. Ko je Lucija odgnala ovce v stajo, so se vsi trije šli igrat na dvorišče. Lucija o tem v sočnem in prisrčnem jeziku poroča v prvem in četrtem Spominu; v prvem o Jacinti, v četrtem o Frančišku. Preberimo, kar je v prvem Spominu:

»Mala Jacinta je ob večerih zelo rada hodila na dvorišče pred našo hišo gledat sončni zahod in zvezde na nebu. Bila je navdušena nad lepimi nočmi v mesečini. Pričkali smo se, kdo zmore prešteti zvezde, o katerih smo rekli, da so svetilke angelov.

Mesec je bil svetilka Naše ljube Gospe, sonce pa Jezusova. Zato je Jacinta včasih rekla:

'Veš, raje imam Marijino luč, ki ne žge in ne slepi tako kakor Jezusova.'

Res sonce na Portugalskem poleti zelo žge in mala Jacinta je zaradi neznosne vročine zelo trpela, saj je bila že po naravi bolj slabotna.«