Na prvo postno nedeljo je Sveti Duh odvedel Jezusa v puščavo. V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v samoto. V Egiptu imamo sv. Antona Puščavnika, v Italiji pa sv. Benedikta, ki je kar tri leta preživel v popolni samoti v neki votlini v kraju Subiaco. Postni čas je čas, v katerem naj bi Sveti Duh tudi nas odvedel v nekakšno puščavo. Predvsem v puščavo našega srca. Tudi mi naj bi našli kakšno obliko zbranosti in odrekanja v okolju, v katerem živimo. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim monoksidom; poznamo tudi zastrupljanje s podobami in besedami. Kako se jih rešiti?Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v naravno puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta.
Klasična oblika je pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi
danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, če ga človek živi v duhu
odrekanja, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi,
ki umirajo od lakote, in ne le zato, da bi ohranil vitko postavo.
Še pomembnejši od posta pri hrani je post pri gledanju, post za oči. Živimo v civilizaciji podobe;
postali smo požiralci podob. Preko televizije,
računalnika, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v
nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in v nas zbujajo
različne strasti. Večkrat so namenoma pripravljene za zapeljevanje v greh.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene
zapore, bomo zelo hitro svojo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe ne
umrejo takoj po tistem, ko so prišle v nas, ampak delujejo. Spremenijo se v
vzgib k posnemanju in strašno omejujejo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno
za odraščajoče in mladostnike.
Kjer veter iz puščave prinaša pesek, nihče ne
pusti na stežaj odprtega okna, če noče, da bi mu vso hišo pokril ta nadležni
prah. Potreben je nadzor tudi nad vsem tistim, kar vstopa v nas skozi naše oči.
Nekoč je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega
tistega, kar je na svetu lepega?« Duhovnik mu je odgovoril: »Seveda, toda Bog,
ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo! In on
je že vedel, kaj dela.«
Tretja vrsta posta je izogibanje slabim besedam, post
pri govorjenju, več molčanja, post za jezik. Sv. Pavel naroča: »Nobena
umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob
potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
Pred leti se je neka skupina laikov na začetku
postnega časa razpravljala, kaj bodo storili za postni čas. Takoj so se morali
odreči postu od hrane, ker so bile med njimi nekatere mame noseče, druge pa so
dojile. Zato so se odločili, da bodo za svoj program vzeli navedene apostolove
besede in se bodo skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal ta Pavlov
stavek in ga obesil na vidno mesto v hiši. In to je bil zelo blagoslovljen
postni čas.
Slabe besede niso le kletvice, opravljanje in
obrekovanje; so tudi ostre besede, ki žalijo bližnjega. V življenju družine ali
skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo,
ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo
smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa. Ena sama beseda
lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
V sredo, 22. februarja, smo s pomenljivim
obredom pepeljenja začeli postni čas. Naj nam Sveti Duh, ki je odvedel Jezusa v
puščavo, pomaga, da si bomo poleg raznim odpovedim naložili post tudi očem in
jeziku, da bodo le v službi dobremu. Tako se bomo dobro pripravili na obhajanje
velike noči.
p. Anton
