Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
V Magnifikatu, veliki Marijini hvalnici, najdemo presenetljive besede. Marija reče: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«. Gospodova mati preroško napove marijanske hvalnice za vso prihodnost, marijansko pobožnost Božjega ljudstva do konca časov. Ko Cerkev hvali Marijo, si ne »izmišljuje« nečesa »poleg« Svetega pisma: to je odgovor na preroško napoved, ki jo je Marija izrekla v tistem milostnem trenutku.
Homilija, 15. avgust 2006.
Zakaj je Bog izmed vseh žena izbral prav Marijo iz Nazareta? Odgovor je skrit v nedoumljivi skrivnosti Božje volje. Vendar pa obstaja nek razlog, ki ga pokaže evangelij: njena ponižnost. Devica Marija pravi v svoji hvalnici Magnifikat: »Moja duša poveličuje Gospoda, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,46.48). Da, Boga je pritegnila Marijina ponižnost, ki je v njegovih očeh našla milost (prim. Lk 1,30). Tako je postala Božja Mati, podoba in vzor Cerkve, izbrana izmed ljudstev, da bi prejela Božji blagoslov in ga razširila na vso človeško družino.
Opoldanski nagovor, 8. december 2006
V evangeliju smo slišali Magnifikat, to veliko poezijo, ki je po navdihu Svetega Duha prišla z Marijinih ustnic oziroma iz njenega srca. Iz te čudovite pesmi odseva vsa Marijina duša, vsa njena osebnost. Lahko rečemo, da je njen portret, prava Marijina ikona, v kateri jo lahko vidimo prav takšno, kakršna je. Začne se z besedo »magnificat«: moja duša »poveličuje« Gospoda, se pravi oznanja njegovo veličino. Marija želi, da bi bil Bog »konkurent« v našem življenju, da bi nam s svojo veličino lahko vzel kaj od naše svobode, našega življenjskega prostora. Ve, da, če je Bog velik, smo tudi sami veliki. Naše življenje ni zatrto, pač pa dvignjeno in razširjeno: prav v Božjem sijaju postane veliko. Samo, če je Bog velik, je velik tudi človek. Z Marijo moramo začenjati razumeti, da je tako.
Homilija, 15. avgusta 2005
Najodličnejša med svetniki je Marija, Gospodova mati in ogledalo vse svetosti. V Lukovem evangeliju jo vidimo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (Lk 1,56), da bi ji ostala ob strani v zadnjem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda«, pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izraža celotni program svojega življenja: ne postavljati sebe v središče, marveč ustvarjati prostor za Boga. Njega srečuje tako v molitvi kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, da noče izpolnjevati svojega načrta, marveč se povsem daje na voljo Božjemu delovanju.
Bog je ljubezen, 41
Prvi trenutek po rojstvu se začnemo starati. To se dogaja vsem in nihče izmed nas ni izjema v tem procesu. Lahko bi rekel, da nam mladost uhaja iz rok in prihaja starost. Nekateri ljudje proces staranja doživljajo kot veliko bolečino. Skušajo narediti vse, kar se da, da bi ta proces zaustavili, toda vsa ta prizadevanja so zaman. Dnevi minevajo, pa naj človek počne, karkoli hoče. Od dneva, ki je minil, nam ostane samo spomin. V dnevu, ki ga živimo, imamo možnost, da ga napolnimo z ljubeznijo. Dan, ki bo prišel, pa še ni v naši oblasti. Ne vemo, ali nam ga bo dano preživeti ali ne. Zato je treba danes misliti na Gospoda, ki je gospodar naših dni. K temu nas spodbuja tudi Knjiga modrosti: Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.«
Mnogi ljudje doživljajo proces staranja kot veliko nesrečo in bolečino. Narediti hočejo vse, kar morejo, da bi ostali mladi ali vsaj dajali videz, da so mladi. Sami sebe se bojijo, ker ne želijo biti stari. Ličijo se in si barvajo lase, da bi živeli v iluzijah in spominih na mladost. Toda tudi taka prizadevanja ne obrodijo nobenih sadov. Ljudje, ki to počno, imajo večkratno izgubo. Ne živijo procesa staranja, ki je lasten vsakemu človeku. Bolje rečeno, ne sprejemajo staranja in zato ne zorijo za starost, pa tudi mladi ne ostajajo. Zato ti ljudje hitreje postajajo ostareli, ker se jim naenkrat, kljub vsemu ličenju in barvanju, pokaže v vsej svoji krutosti. Ker so ves čas porabili napačno, ostanejo na starost prazni in nepripravljeni. Namesto da bi se rešili iz bolečine staranja, se jim ta bolečina pojavi še izraziteje. Nazadnje ugotovijo, da so opeharjeni in da so svoje življenje vodili v napačno smer.
Potrebno je sprejeti, da se staramo, in ne bežati pred tem, ker je nemogoče. Vsak, ki zna staranje sprejeti, odkrije, kako ima vsaka doba človeškega življenja svojo lepoto. Bog skrbi za nas in nam vedno daje svoje veselje. Tudi zrela leta in starost prinašajo s seboj lepoto, ki je v mladosti ni mogoče doživeti. Vsak, ki želi ostati mlad, pravzaprav ne ve, kaj bi rad, hkrati pa pozablja na vso lepoto in srečo, ki bi jo lahko doživel v starosti. Živeti s spomini na mladost je za človeka premalo. Človek mora živeti današnji dan in se veseliti jutrišnjega. Ne more se ustaviti, ampak mora stopati naprej, novim izzivom naproti.
Ker se danes v svetu poudarja samo koristnost, se leta zrelosti in starosti ne spoštujejo več tako, kot bi bilo potrebno. Danes je potrebno samo delati in ustvarjati dobiček, da se množi premoženje. Kdor tega ni več sposoben, je tako rekoč nekoristen za družbo. Tudi starejši sami, ki so vpeti v ta dogajanja, se počutijo prazne in nekoristne, ko se postarajo in ne morejo več iti v korak z mladimi. Mnogi dobijo občutek odvečnosti ali mislijo, da so breme ostalim, ki lahko delajo. Ker so bili vse življenje navajeni samo trdo delati in biti vedno razpeti v dogajanje, se na starost počutijo osamljene. Dejansko jih tudi mladi pozabijo, ker so vsi v skrbeh vsakdanjika in na starejše nimajo časa misliti ali se z njimi ukvarjati. Razpoka na ta način postaja še večja. Živijo vsak svoje življenje, kar je obojim v škodo. Če bi mladi živeli ob starih, bi jih znali spremljati in se tako tudi sami pripravljati na leta, ki pridejo. Starejši pa bi imeli v mladih, ki bi živeli z njimi, pomočnike v svoji onemoglosti. Drug drugega bi bogatili in si delili srečo.
Toda zakaj se staramo? Ali nas je Bog hotel s starostjo kaznovati za prestopke v mladosti? Ali v starosti Bog pozabi na človeka in se briga samo za mlade? Nikakor, Bog skrbi za vsakega človeka, pa naj bo star ali mlad. Bog ne gleda na leta, Bog gleda na srce. Vse življenje je čudovit proces ali bolje rečeno, je življenje in prijateljevanje z Bogom. Bog ima za vsako dobo človeka pripravljene svoje darove. Ti darovi so tako zelo različni, da je nemogoče, da bi jih lahko v mladosti vse použil ali prejel. Rad bi poudaril, da je staranje zorenje. Tako kot vsaka stvar na zemlji zori za svoj višek, tudi človek zori za svojega. Zato starosti ne moremo meriti s številom let. Bog nas v Knjigi modrosti spominja: Častitljiva namreč ni starost, ki traja dolgo, tudi je ne merimo po številu let, zakaj pri ljudeh je razumnost isto kot sivi lasje in brezmadežno življenje kot visoka starost.
Mož in žena, ki dolgo živita skupaj v ljubezni, si postajata podobna. Njuno razmišljanje in čustvovanje postaja podobno. Tudi na zunaj si postaneta podobna. Celo kake poteze na obrazu jima postanejo enake. Ker sta živela v ljubezni in harmoniji, sta vsak dan bolj postajala ena duša in eno telo. Podobno je z vsakim človekom. Vsi smo poklicani, da bi živeli v prijateljstvu z Bogom. Bolj ko iščemo Boga v življenju, bolj se mu bližamo. Njegova volja nam postane smisel življenja, notranje postajamo vedno bolj povezani z Bogom. Lahko bi rekli, da človek v procesu zorenja postaja vedno bolj Božji. Ta proces se ne da meriti s številom let, marveč z doseženo zrelostjo. Kdo postane zrel že v mladih letih, spet drug pa lahko živi veliko let in še vedno ni zrel. Preživel je veliko let, pa vendar še ni postal star. To pa ne pomeni, da je ostal mlad. Ne, ni postal zrel, kar je značilnost starosti, saj ni živel procesa zorenja. Spet poglejmo v Knjigo modrosti: S tem, da v kratkem doseže popolnost, izpolni veliko let. Njegova duša je Gospodu po volji, zato pohiti iz hudobnega okolja. Ljudstva to vidijo, vendar ne dojamejo in niti pomislijo ne, da je v resnici milosten in usmiljen do svojih izvoljencev in da skrbi za svoje svete. Jasno nam tudi pove, da veliko ljudi tega ne razume in ne ve, kaj je starost.
Med ljudmi se pojavi tudi neke vrste lahkomiselno mišljenje. Takrat, ko ne bom več mogel delati ali bom bolehen, ko bom imel veliko časa, takrat se bom ukvarjal z Bogom. Sedaj je treba delati. Kako napačno je tako mišljenje! Kdo pa ve, ali bo še imel čas ukvarjati se z Bogom? Saj si ne bo sam določil dni življenja, Bog je gospodar dni. Mogoče bo tako na hitro poklican, da ne bo časa ne moliti in ne ukvarjati se z Bogom. Umrl bo nedozorel in nepripravljen, četudi bo naštel veliko let svojega življenja. Vse življenje je potrebno živeti z Bogom. Tudi dnevi mladosti so nam dani zato, da bi prijateljevali z Bogom. Božji blagoslov in varstvo sta nam potrebna tudi pri delu in učenju. Bog ni samo Bog starčkov, ampak je Bog vseh ljudi.
p. Branko Petauer
Že v prejšnjem premišljevanju smo videli, kako pomembna je ljubezen do Boga in do bližnjega. Od tega, kako napredujemo v teh dveh zapovedih, je predvsem odvisna naša svetost in naša večnost. Na krilih ljubezni se najhitreje dvigamo k Bogu, ki je Ljubezen. Veličino ljubezni so najgloblje doumeli svetniki prav zato, ker so jo v svojem življenju najbolje uresničili. Sv. Favstina Kowalska je vzklikala: »Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji.«
Vrednost naših dejanj je odvisna od ljubezni, ki začenja in spremlja ta dejanja. Mati Terezija je to takole razložila: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje. To je tisto, kar dobri Bog išče – in sicer zato, ker je on ljubezen in nas je ustvaril po svoji podobi, da bi ljubili in bili ljubljeni.« »Če nimate ljubezni do Boga, ste res ubogi. Ste kakor drevo brez cvetja in brez sadja,« je dejal sv. Janez Vianney. Ni najvažnejše, da veliko naredimo; najvažnejše je, da tisto, kar naredimo, naredimo z veliko ljubeznijo. To spoznanje je posebno jasno pri svetnikih. Sv. Bernard ga je takole izrazil: »Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo; če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna.« Sveti arški župnik je molil: »Moj Bog, nakloni mi milost, da te bom ljubil, kolikor je mogoče, da te ljubim.«
K ljubezni do Boga nas nagiba spoznavanje njegove ljubezni do nas. Mi sami in vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni. Bog nas iz ljubezni ni samo ustvaril. Božji Sin se je iz ljubezni do nas učlovečil in se dal za nas pribiti na križ, vstal od mrtvih, ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha. Da se naša ljubezen do Boga ne ohladi, si je treba stalno klicati v spomin njegovo ljubezen do nas.
Sv. Favstina Kowalska je zapisala: »Ko Bog ljubi, ljubi z vsem svojim bitjem, z vso močjo svojega bitja. Če me je Bog tako vzljubil, kaj naj potem storim jaz – njegova nevesta? Če je Gospod Jezus zame izpil kelih bridkosti do dna, potem prav tako tudi jaz, njegova nevesta, sprejemam vse bridkosti v dokaz svoje ljubezni do njega.«
Ljubezen do Boga je človekova rešiteljica. Sv. Janez Vianney je učil: »Človek, ki je ustvarjen iz ljubezni, ne more živeti brez ljubezni: ali ljubi Boga ali pa sam sebe in svet. Kako lepo je, kako nekaj velikega je, poznati in ljubiti Boga in mu služiti! Samo to moramo delati na tem svetu. Vse, kar delamo zunaj tega, je izgubljen čas. Svojo srečo na zemlji lahko najdemo samo, če ljubimo Boga; njega pa lahko ljubimo samo, če ga molimo. O, kakšno moč ima človek pred Bogom, kadar ga ljubi in mu zvesto služi! V ljubezni do Boga bomo našli svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.«
Če imamo vse to pred očmi, ne bo težko ljubiti Boga. Ne bomo ga ljubili le z žarom svojega srca, ampak tudi z zvestim izpolnjevanjem njegove volje.
p. Anton
Začetniki[1] pravega izrecnega češčenja Presvetega Srca, ki se je širilo zasebno in v redovnih družbah v srednjem veku, so: sv. Bernard, sv. Bonaventura, sv. Albert Veliki, sv. Matilda, sv. Gertruda, sv. Lutgarda, sv. Katarina Sienska, bl. Henrik Suzo, sv. Peter Kanizij, sv. Frančišek Saleški in sv. Janez Eudes. Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem piše: »A gotovo ima med tistimi, ki so pospeševali to plemenito obliko češčenja, najodličnejše mesto sv. Marjeta Marija Alakok, ki je s pomočjo svojega duhovnega voditelja bl. Klavdija de la Colombière[2] v svoji veliki gorečnosti dosegla, da se je to češčenje močno razširilo in utemeljilo ter da se je razlikovalo od drugih oblik pobožnosti po značilnih lastnostih ljubezni in zadoščevanja« (št. 51).
Direktorij za ljudske pobožnosti in
bogoslužje ugotavlja, da so v srednjem veku svetniki in mistiki »poglobili
spoznanje skrivnosti Kristusovega Srca, v katerem so videli 'pribežališče',
kamor se človek zateče, sedež usmiljenja, prostor srečanja z njim, ki je izvir
neskončne Gospodove ljubezni, studenec, iz katerega priteka voda Duha, resnična
obljubljena dežela in resnična nebesa« (št. 169).
Vloga sv. Marjete Alakok pri širjenju češčenja
Papež Pij XII. ugotavlja: Čudovito
širjenje češčenja Presvetega Srca Jezusovega »je izhajajo od tod, ker se je
ujemalo z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni. Ne smemo torej
reči, da se je to češčenje začelo, ker ga je Bog razodel v posebnem razodetju, in
tudi ne, da se je nenadoma pojavilo v Cerkvi. Treba je namreč reči, da je
naravno vzcvetelo iz žive vere in goreče pobožnosti do Božjega Odrešenika ter
njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenja njegove neizmerne ljubezni v
največji meri vplivale na duše. In sicer je vzcvetelo iz žive vere in goreče
pobožnosti ljudi, ki so bili obdarjeni s posebnimi nebeškimi darovi. Zato je
jasno, da tisto, kar je bilo razodeto sv. Marjeti Mariji, ni dodalo nič novega
katoliškemu nauku. Pomembnost tega razodetja pa je v tem, da je Kristus Gospod,
ko je pokazal Presveto Srce, na prav poseben način hotel ljudi opomniti, naj
premišljujejo in častijo skrivnost ljubezni usmiljenega Boga do človeškega
rodu. S tem izrednim razodetjem je namreč Kristus izrecno in ponovno pokazal na
svoje srce kot na simbol, ki bo privabil ljudi k spoznanju in priznanju njegove
ljubezni. Obenem je to srce postavil kot znamenje in poroštvo usmiljenja in
milosti za potrebe Cerkve v naših časih« (št. 52).
Papež sv. Janez XXIII. je na prvi javni avdienci po začetku Drugega vatikanskega koncila zbranim vernikom dejal, da so ga že v mladosti zelo nagovorile besede sv. Marjete Alakok pred njeno smrtjo: »O, kakšno veselje je umreti, potem ko sem gojila stalno pobožnost do presvetega Srca Njega, ki nas bo sodil!«
p. Anton
