O smrti opata Bernarda in znamenjih po njegovi smrti

Ko je od Boga in ljudi ljubljeni častiti oče Bernard v svojem Clairvauxu srečno dopolnil svoje dni, je v miru umrl, bogat po dnevih, še bolj pa po krepostih. Ob njegovi vrnitvi domov so se zbrali škofje, opatje in mnogi drugi pobožni možje. Kajti dar ozdravljanja, ki ga je imel v življenju, ga ni zapustil niti po smrti. Njegovo svetniško telo, lepo ozaljšano z duhovniškimi oblačili, z odkritim obrazom in vidnimi rokami, je bilo položeno na mrtvaški oder. K svetniškemu očetu je spoštljivo in ponižno prišel nek brat, ki je stalno trpel zaradi težkih božjastnih napadov. Kot da bi Bernard še živel, ga je začel prositi s solznimi očmi, naj se ga usmili. Svetniški oče ni mogel prezreti tako velikega trpljenja svojega sina. In kot če bi rekel: ”Sin, jaz sem spal, toda moje srce je bedelo,” mu je takoj podelil po Božji milosti to, kar ga je prosil. Kajti od tiste ure je bil ta brat popolnoma zdrav in se je hkrati spoznal, da je njegov sveti opat še živel po smrti.

Na dan pokopa tega nadvse dragocenega zaklada je prišel deček iz bližnje domačije, ki je imel zaradi osušene kite zakrivljeno ramo in roko. Pričujočim se je smilil zaradi svoje mladosti in bolezni. Po deveti molitveni uri so ga silili, naj gre naprej in se dotakne svetega telesa. Takoj ko se je osušena rama dotaknila svete rame in je položil skrivljeno roko na blagoslovljeno, se mu je vrnila naravna moč. Rama se je okrepila in pred očmi vse množice, ki je obdajala truplo, je roka popolnoma ozdravela. Glavni opat iz Cîteauxa je zaradi hrupa, ki bi motil meniško življenje, Bernardu prepovedal še naprej delati čudeže.

Iz starodavnega spisa Exordium magnum

Z Marijo pred Najsvetejšim

Molivci so udeleženi pri življenju in poslanstvu Marijine molitve še posebej pred Najsvetejšim Zakramentom: v tem je absolutno najlepše poslanstvo. Ta molitev je tudi najsvetejša, ker je vaja v vseh krepostih. Je najnujnejša za Cerkev, ki veliko bolj potrebuje molitvene duše kot oznanjevalce, bolj ljudi pokore kot govornike.

Danes so veliko bolj kot kdaj koli potrebni ljudje, ki z lastnim žrtvovanjem razorožijo Božjo jezo, ki se vnema zaradi naraščajočih hudodelstev narodov. Potrebne so duše, ki s svojo vztrajnostjo odpirajo zaklade milosti, ki je zaprta zaradi splošne brezbrižnosti. Potrebni so resnični molivci oziroma ljudje, ki so polni ognja in pripravljeni za žrtvovanje.

Ko bo takšnih ljudi veliko okrog njihove Božje Glave, bo Bog slavljen in Jezus ljubljen. Narodi se bodo vrnili h krščanski veri in bodo zvesti Jezusu Kristusu prek apostolata evharistične molitve.

Sv. Julijan Eymard

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (1)

O molitvi smo v naši reviji že marsikaj brali. Vendar ne bo škodilo, če se ponovno in ponovno vračamo k tej temi. Glede molitve smo vse življenje učenci in vajenci. To je naš vsakdanji kruh. Molitev ima mnogo načinov in vsak ima o njej drugačno izkušnjo. Vsak dan začenjamo znova. Na krilih molitve se dvigamo k Bogu:od srca do Srca!

Molitev je najodličnejše opravilo na zemlji

            Zgodba pripoveduje, kako je nekoč kralj obiskal starega in učenega meniha, da bi se z njim posvetoval. Ko je pri njem opazil kup debelih knjig in listin, je rekel:

            "Zavidam ti, Pavlin, da lahko črpaš iz teh učenih del Božjo moč."

            "Motiš se, kralj," ga je zavrnil menih in ga peljal v hlev. Brat hlevar je ravno prekinil delo in sklenil roke k molitvi. Pavlin je pokazal nanj in rekel kralju:

            "Poglej, iz teh sklenjenih rok priteka Božja moč v naš svet – ne pa iz mojih knjig."

            Sv. Janez Krizostom, carigrajski patriarh, je učil: "Molitev in pogovor z Bogom je najvišja dobrina, ker nas združuje in zedinja z Bogom." "Molitev ne sme biti samo naše postransko opravilo, temveč srce in korenina vsega našega življenja."

            Sv. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hiše Božje previdnosti, je rad ponavljal: "Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo."

            Sv. Leonard Portomavriški, voditelj številnih ljudskih misijonov, je hotel pri udeležencih predvsem zbuditi voljo do molitve.

            Sv. Frančišek Asiški je za prvega profesorja bogoslovja nove frančiškanske bogoslovne šole v Bologni imenoval sv. Antona Padovanskega. Nekoč mu je pisal: "Brata Antona, dragega mi učitelja, pozdravlja brat Frančišek. Všeč mi je, da bratom razlagaš sveto znanost, samo da s študijem ne zadušiš duha molitve, kakor je v Vodilu."

            O sv. Petru Kaniziju, prvem nemškem jezuitu, prenovitelju Nemčije po nastopu protestantizma, pravi njegov življenjepisec Brodrick: "Molitev je bila dihanje njegovega življenja in v tem je skrivnost njegovega velikega poguma, ki mu ni primere."

            Sv. Maksimilijan Kolbe, v 2. svetovni vojni mučenec ljubezni do bližnjega, je rekel: "Molitev je najmočnejše sredstvo, ki dušam prinaša mir, jih osrečuje in približuje Božji ljubezni. Molitev prenavlja svet. Molitev je pogoj za prenovitev življenja v sleherni duši."

            Papež sv. Pavel VI. je izpovedal: "Trdno sem prepričan, da je molitev najbogatejše in najpomembnejše opravilo. Po molitvi doživljamo Boga in smo deležni Božje dobrote, ljubezni in odpuščanja."

            Osemnajstletno dekle je zapisalo:

            "Zakaj danes molim? Zato ker čutim, da je to eno najčudovitejših dejanj človeka, Božje se zbliža s človeškim. Čutim potrebo po Božji bližini in tišini. To potrebuje prav vsak od nas. Niti en sam trenutek življenja ne bi živela, če tega ne bi želel Bog. Tudi lasje na glavi so mi prešteti, pravi Jezus. Mislim, da je molitev vir moči za kristjanovo delo. Je temelj, na katerem gradiš svoje bivanje. Kot je dihanje nujno potrebno za telesno življenje, tako je molitev življenjskega pomena za duhovno življenje."

            Fatimske pastirčke je angel leta 1916 povabil, naj molijo z njim. Naučil jih je dve molitvi. Pri drugem prikazanju poleti 1916 jih je povabil: »Molite, veliko molite!« Nebeška Gospa jih je pri vseh šestih prikazanjih leta 1917 spodbudila, naj molijo vsak dan rožni venec. Naučila jih je posebno molitev, ki jo molimo po vsaki desetki rožnega venca. Vse to kaže, da je molitev v najširšem pomenu besede najpomembnejše opravilo na zemlji.

Ko doživljamo krizo v Cerkvi, je še posebej pomembno, da se zavemo: Molitev je najnujnejše poslanstvo Cerkve! V molitvi je rešitev! Vsi molimo za vse, posebej za tiste, ki živijo v velikih grehih.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Lojze je zapisal: »Za meseca junij in julij posredujem prispevek h "klasju" naših molitev ter prizadevanj za duhovne poklice. Za duhovnike, redovnike in redovnice, ki so že na žetvi ter za vse fante in dekleta, ki jih Gospodar žetve danes kliče na pšenična polja.

- 40 udeležb sv. maše med tednom,

- 50 molitev sv. rožnega venca in

- 10 sodelovanj pri češčenju pred Najsvetejšim.«

Napredovali smo za dve zrni. Naj usmiljeni Bog, gospodar setve in žetve, na priprošnjo Matere duhovnih poklicev, bogato povrne vsem sodelujočim.

Posvetitev je globoko posegla v moje življenje

Posvetitve pred dvajsetimi leti se danes spominjam tako dobro kot malokaterih podrobnosti iz svojega življenja. Živo so mi pred očmi duhovne vaje v Stični, ki so bile priprava na posvetitev v cerkvi Žalostne Matere Božje. Vem, da se je ob tej priložnosti z mano dogajalo nekaj silno globokega. Ob sami posvetitvi sem bil tako zelo ganjen, da sem komaj izrekal besedilo. Stiskalo me je v grlu in solze so mi zalivale oči. Zavedal sem se, da sem prejel velikanske milosti, ki so bile pravzaprav tudi nekakšna nagrada za večletno duhovno prizadevanje, ki se je začelo z romanjem v Medžugorje pred tridesetimi leti, nadaljevalo z rednim obiskovanjem bogoslužja in prejemanjem zakramentov. Danes dojemam, da je vse moje življenje vodila Božja roka in Božja previdnost, ki me je marsikdaj obvarovala hudih padcev, kljub temu, da v mladih letih nisem vedno živel po Jezusovih naukih. Po Medžugorju so sledila še druga romanja in z ženo sva prejemala vse več milosti, a tudi trpljenja in preizkušenj ni manjkalo. Spominjam se, da sem kmalu nato začel vsak dan moliti k Jezusovemu Srcu molitev, ki je povezana z obljubami sv. Marjeti Alacoque.

Nemogoče je povedati, kaj vse sem prejel po posvetitvi. Moji odnosi do ljudi so postali bolj pristni in sproščeni. Lažje najdem lepo besedo za bližnjega. Zavedam se, da se v mojem življenju uresničujejo obljube Srca Jezusovega. Tudi trpljenja ne bi razumel, če bi mi ga Bog ne pomagal osmisliti.

Poglobljeno branje Dnevnika sv. Favstine Kowalske mi je izpolnilo življenje in odkrilo mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal ali sem jih le slutil. Prišel sem do novih spoznanj o Božji dobroti in usmiljenju. Z ženo rada in pogosto moliva rožni venec Božjega usmiljenja, tudi med vožnjo v avtomobilu. Neka ženica mi je pripovedovala, kako je njen bolni mož hudo trpel in dolge dneve umiral, a umreti ni mogel. Nekdo je svetoval, naj zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja. Ko so to storili, je mož spokojno izdihnil.

Čeprav vem, da mi tudi v prihodnje življenje marsikdaj ne bo prizanašalo, posebej z boleznimi, in bom moral izkusiti še marsikatero grenko trpljenje, tegobo in preizkušnjo, si vsak dan upam Jezusu izreči besede: »Jezus, vate neizmerno, slepo zaupam! Vem, da me ne boš zapustil in da bom vedno živel v objemu Tvoje usmiljene ljubezni.«

P. D.