MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 2 zrni in s tem prispevali svoj delež za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Pred nami so dnevi, ko se bodo mladi odločali in prestopali vrata, ki vodijo v semenišče ali v redovniške ustanove. Ob tem dejstvu še bolj čutimo potrebo po našem molitvenem sodelovanju. Bog povrni vsem, ki ste z molitvijo prispevali svoj delež! Naj bi se stanje tudi po vašem prizadevanju začelo izboljševati. Mediji stalno brskajo po življenju duhovnikov in redovnikov, da bi pri njih odkrili kakšno veliko pregreho, da bi o njej pisali. Vrag pa se ob tem smeje. Naj naša molitev vsem poklicanim pomaga, da si bodo vztrajno prizadevali za zgledno in sveto življenje. Takšno življenje je najboljše poroštvo za razcvet krščanskega življenja v našem že močno razkristjanjenem narodu.

Poslednji časi

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski in mistikinja Marta Robin (Francija) sta poudarila vedno večjo vlogo, ki jo bo Odrešenikova Mati prevzemala, ko se bomo bližali dobi poslednjih časov. Kraljestvo Gospoda Kristusa bo torej prišlo po isti poti, kot jo je Kristus uporabil v časih svojega prvega prihoda: z Marijo in po Mariji v spremstvu angelskih trum kot v Betlehemu.

V prihodnjih časih bodo vidni predstavniki nevidnih angelov tisti, ki jih sv. Ludvik Montfortski imenuje »veliki svetniki poslednjih časov«. To so možje in žene, ki bodo popolnoma prežeti z marijanskim duhom, podrejeni volji Svetega Duha in močni kot armada v bitki. Bodo poslednji križarji, zadnji nosilci križa ljubezni.

Po prepričanju sv. Favstine (1905-1938) se zdi, da ti časi, v katerih bomo predvsem čutili Marijin angelski sijaj in se bo zgodovina hitreje odvijala, niso več tako daleč od nas. Zdi se, da je bila sestra Lucija iz Fatime podobnega prepričanja. To potrjuje zaupno sporočilo, ki ga je leta 1957 dala patru Fuentesu: »Presveta Devica je v teh poslednjih časih, v katerih živimo, dala molitvi rožnega venca novo učinkovitost.« [Vendar po Kristusovi in Očetovi volji nihče ne ve za čas nastopa končnega Božjega kraljestva.]

Fra Bernardo-Maria OFS

Odlomek iz biltena Oeuvre des Compagnes, št. 205, leta 2003

S seboj je nosil kip Brezmadežne Device Marije

Leta 1865 je bil v Illfurtu v Alzaciji (Francija) nek otrok žrtev strašne hudičeve obsedenosti, ki ga je mučila štiri leta. Za osvoboditev tega ubogega otroka so poskusili vse, vendar ni bilo uspeha. Nekega dne pa je s škofovim pooblastilom prišel nek redovnik, da bi nad otrokom izvedel eksorcizem. S seboj je imel kip Brezmadežne Device Marije.

In glej, čudež! Brž ko se je redovnik pojavil, je hudič prek obsedenega otroka pričel kričati: »Ah! Tukaj je s svojo veliko Gospo … Sem že premagan! Treba je, da odidem.« Otrok je bil takoj osvobojen.

V spomin na to čudovito osvoboditev so prebivalci Illfurta na osrednjem trgu naselja postavili čudovit kip Brezmadežne Device Marije, ki ga lahko občudujemo še danes.

Odlomek knjižice: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

To ni Božje delo

Sveti Filip Neri je bil velik Marijin častilec in škofje so se radi obračali nanj za preverjanje avtentičnosti mističnih darov. Njegova ponižnost in pokorščina po Marijinem zgledu, mu je omogočala nezmotljivo razkrinkanje lažne mistike, kajti hudič je domišljav in samosvoj.

Nekega dne, leta 1560, ko so bila mnenja kardinalov glede avtentičnosti videnj neke redovnice deljena, so ga zaprosili za mnenje. Svetnik je mlado redovnico, namišljeno vidkinjo, ki je prihajala predenj, ljubeče pogledal in ji dejal:

»V resnici nisem hotel videti tebe, videti sem hotel svetnico!«

»Toda oče, jaz sem tista svetnica!«

»Tako! Svetnica si ti! Hvala!«

Sveti Filip Neri je sporočil kardinalom: »To ni Božje delo!«

Prevod iz: Etoile Notre Dame št. 148, oktober 2006

Svetišče, posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«

12. februarja 2018 se je msgr. Dominique Rey, škof v Fréjus-Toulonu (Francija), odpravil blagoslavljat prvo uradno svetišče, ki je posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«. To se nahaja v župniji Brezmadežnega spočetja Device Marije v središču mesta Toulon v Franciji.

Že nekaj let svetišče sprejema večje število romarjev, ki prihajajo, da bi tam pustili svoje vozle in trpljenja, poleg tega pa še zahvale. Odprto je od 7h do 19h šest dni v tednu in tja se lahko odpravimo, da Mariji zaupamo svoje namene. Vsak ponedeljek se v svetišču ob 18h obhaja slovesna sv. maša v čast Mariji, ki razrešuje vozle in za vse zaupane namene. Svetišče privlači številne romarje z vsega sveta. Ob Marijinih nogah je postavljeno veliko zahval (ex voto). Nekatere so narejene ročno, druge so vklesane na marmorne plošče, vse pa so v zahvalo

Devici za tiste vozle, ki jih je razrešila.

Vir: Augsburg, Marie qui défait

Fatima

Za Marijo iz Fatime v svojem otroštvu nisem nikoli slišala. V času njenega prikazovanja je divjala 1. svetovna vojna. Moj ded je bil tedaj v ruskem ujetništvu, babica se je na kmetiji sama z ostarelo taščo in dvema majhnima otrokoma, ubijala kakor je vedela in znala. Očitno tudi v času odraščanja glas o Fatimi ni segel do moje matere. Česar pa o svetih rečeh ni vedela ona, tudi jaz nisem vedela. V mojem otroštvu smo se tako z molitvijo zatekali k našim starim preizkušenim svetnikom. Potem pa se je kar iznenada razširilo vedenje o Mariji iz Fatime in s svojimi sporočili človeštvu seglo globoko v našo zavest.

Naj bo torej Marija iz Fatime moja zavetnica. Morda mi moja mati prav zato ni izbrala nebeške priprošnjice, da sem se lahko odločila sama.

Valerija Ravbar

Brezje, Višarje, Lurd

Neko noč med vojno se je k nam zatekel mlad komunist iz soseščine in prosil očeta, naj ga skrije, ker je izvedel, da ga baje hočejo to noč ubiti. Z očetom sta se potuhnila v sobi in vso noč prisluškovala, če se bo kaj zgodilo. Potem pa sta res zaslišala, da nekdo hodi okoli hiše. V strahu sta se zaobljubila, da bosta šla k Marji na Brezje, če preživita to noč. Človek, ki se je motovilil okoli hiše, je bil nek partizanski kurir, ki se je izgubil in je spraševal za pot. No, vojna je minila. Preplašeni mladenič je po vojni postal velik funkcionar v Ljubljani. Pozabil je na domače kraje in na zaobljubo brezjanski Mariji. Toda čudno – ali je bilo takrat res tako težko iti na Brezje? Razumem mladega funkcionarja, ne vem pa, zakaj ni šel oče, ampak je vedno samo pripovedoval o tej zaobljubi, kot da se tega bremena z duše nalašč ne bi hotel znebiti. Ali pa je menil, da bi bila zaobljuba izpolnjena samo, če bi šla na Brezje oba z sozaobljubljencem, in je čakal, da se bo nekega dne pojavil na pragu. Ni ga pričakal. Šele v pozni starosti smo očeta peljali na Brezje, a nisem imela občutka, da je bila obljuba zanj izpolnjena.

Bolj romantična je bila zgodba o Mariji z Višarij. V otroštvu sem brala zgodbo z naslovom Višarska polena. Če so bile Brezje nekako domače in blizu in sem verjela, da jih bom slej ko prej obiskala, so se mi zdele Višarje povsem nedosegljive. Ko sem potem poromala na Višarje že s svojo družino, ni bilo nič tako, kot sem si predstavljala. Peljali smo se z žičnico, zgoraj nas je pozdravilo glasno navijanje narodno zabavne glasbe, »štanti« s spominki, kot na vsakem sejmu, v cerkvi pa Kraljeve slike, ki pri meni, žal, ne zbujajo globokih čustev. Skratka nobene sledi od spokornih misli, ki so prevevale romarje iz knjige, ko so na ramenih tovorili težka polena in s tem olajšali svoje duše.

Pri hiši je bil vedno tudi kip Lurške Marije. Vsako leto meseca maja smo ga prinesli iz spalnice v hišo in okoli njega razporedili šopke s šmarnicami. Tudi o Lurški Mariji sem največ izvedela iz knjige. Toda v tej knjigi je bila glavna junakinja Bernardka. Vendar zanjo v mojih predstavah ni bilo mesta. Marijo sem si predstavljala ob izviru našega potoka. Verjela sem, da ni doma samo v daljnem Lurdu. No, ko sem čez mnogo let obiskala Lurd, ni bilo nobene možnosti za pogovor z njo v tišini skrivnostnega izvira. Natočili smo lurško vodo iz velikih cistern, do katerih smo se prebijali v nepregledni koloni. Množice romarjev, molitve v vseh jezikih in posebno podnebje na visoki planoti, so gotovo storili svoje, da smo se počutili nekako posebno. Pa vendar čutim, da je zame pravi Lurd in pravi kraj za molitev prav tam, kot v mojem otroštvu – ob našem potoku.