BESEDA O BOGOSLUŽJU Pri evangeliju poslušaš Kristusa

Branje evangelija je vrhunec besednega bogoslužja. Pri slovesni evharistični daritvi duhovnik ali diakon evangeljski knjigi izkazuje posebno spoštovanje. Diakon ali bralec jo že pri vstopu k oltarju pred začetkom mašne daritve lahko nese dvignjeno v procesiji ter jo nato položi na oltar. Za evangelij jo diakon ali duhovnik v procesiji nese med petjem aleluje z oltarja na ambon. Tedaj vsi stojimo. Evangelij sme brati ali peti le diakon ali duhovnik. Pred začetkom evangelija knjigo pokriža in pokadi ter po evangeliju poljubi. Po evangeliju nam namreč prav sedaj sam Kristus oznanja svojo besedo. Ljudstvo se zato na koncu zahvali Kristusu: »Hvala tebi, Kristus!«

Ko poslušaš evangelij, se spomni, da Kristus prav tebi oznanja svojo besedo. Ta beseda te očiščuje, razsvetljuje, posvečuje, krepi in osrečuje. Kristusove misli bodo postale tvoje misli, Kristusova čustva tvoja čustva, Kristusove sodbe tvoje sodbe. Tako mu boš vedno bolj podoben.

Pri evangeliju se pokrižaš s palcem desne roke s trojnim malim križem: na čelu, na ustnicah in na prsih. Ko se pokrižaš na čelu, pokažeš, da si pripravljen z razumom sprejeti evangelij. Križ na ustnicah pomeni, da boš Jezusov evangelij širil z besedo. Ko se pokrižaš na prsih, pokažeš, da evangelij sprejemaš na znotraj s srcem in da si pripravljen po njem živeti.

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2024

 Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 28 januarja, 25. februarja, 24. marca, 28. aprila, 26. maja, 23. junija, 28. julija, 25. avgusta, 22. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 22. decembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 8. januarja! 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. oktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca v Stičini (upok. nadškof Stanislav Hočevar).

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v baziliki v Stični:

6. januarja in 3. februarja, vedno ob 18.00.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Božič v našem življenju

Še smo v dobi, ko po cerkvah odmevajo božične pesmi. Kaj je tisto, kar naj ostane v naših srcih in v našem življenju od Božiča za vse življenje?

Več stoletij pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Luč je pred dobrimi dva tisoč leti zasvetila v betlehemskem hlevu, kjer je Devica Marija povila novorojeno Božje Dete. Bog je postal človek! Mar si moremo misliti na naši zemlji kaj bolj čudovitega!? Ni ga bilo dogodka in ga ne bo do konca sveta, ki bi se dal primerjati s tem dogodkom: Neskončno sveti Bog je postal človek, da bi odrešil tebe in mene, vse ljudi od začetka do konca sveta. Skupaj s prerokom Izaijem smo praznovali Jezusov rojstni dan v prekipevajočem veselju, »kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru«

Glejmo Jezusa, to veliko Luč, kot malo Dete v jaslih, ko živi v nazareški družini, ko oznanja Božje kraljestvo, ozdravlja bolnike, odpušča grehe in končno, ko nas s strahotno smrtjo na križu odreši in v prebodenem srcu razodene vso svojo ljubezen. Naše upanje in ljubezen se prebujata ob podobi vstalega Odrešenika, usmiljenega Jezusa in presvetega Srca Jezusovega. Vid nam pomaga verovati, upati in ljubiti! Ker smo slabotni, potrebujemo, da vedno znova zagledamo veliko Luč, čeprav tudi za nas velja Jezusov blagor apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29).

Vedno nas pretrese, ko pomislimo, kako slabo so prebivalci Betlehema in Jeruzalema sprejeli Jezusa. Le pastirji so se dobro izkazali in nato modri z Vzhoda. Kaj pa mi? Jezus je zato prišel na svet, da bi se rodil, živel in deloval v naših srcih in našem življenju. Že večkrat smo slišali starodavno misel: »Če je to Dete tisočkrat rojeno, če ni v tvojem srcu, je vse izgubljeno.« Da se Jezus rodi v našem srcu, je potrebno, da je čisto. Odrešenik na najodličnejši način prihaja k nam pri sveti maši v svetem obhajilu. Kako je s sodelovanjem pri mašni daritvi? Ali prejemamo Jezusa pri svetem obhajilu z vedno večjo ljubeznijo? Bog daj, da bi bilo tako! S tem mu napravimo največje veselje.

Jezus pa se hoče roditi tudi v naših skupnostih, predvsem v družinah. Vsi vemo, da so mnoge v krizi in da se jih veliko razbije. Potrebujejo Odrešenika bolj kot vsakdanji kruh. Jezus nam je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V Jezusovem imenu smo zbrani, kadar si prizadevamo za medsebojno ljubezen in edinost. Takrat izpolnjujemo Jezusovo naročilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Naše družine bodo rešene in se bodo lepo razvijale, če bo Jezus v nas in med nami.

Jezus je prišel na svet tudi zato, da bi bil v našem bližnjem, predvsem v tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Po tem, koliko smo prepoznali Jezusa v pomoči potrebnem človeku, bomo tudi sojeni. Spomnimo se na Jezusove besede ob poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti … Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35–40).

Pripravljamo se na sveto leto 2025. Naj bo močno zaznamovano z Jezusovo navzočnostjo v bogoslužju in našem vsakdanjem življenju in delovanju, v nas, v naših skupnostih in v vsakem bližnjem, zlasti tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Tako bo naše življenje postalo trajni Božič: Bog v nas, med nami in v naših bližnjih.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Vrtna angelika pospešuje izločanje žolča

in lajša črevesne bolečine, preprečuje napenjanje ter pospešuje izločanje želodčnih sokov.

Za lajšanje bolezenskih težav uporabljamo korenino vrtne angelike (Angelicae radix).

Druga imena za vrtno angeliko (Angelica archangelica L.) so: zdravilni gozdni koren, sveta grenčica, žlahtna angelika, vrtna vanelka, arhangelika.

Latinsko ime te zdravilne rastline nam daje slutiti, da je bila v preteklosti ta zdravilna rastlina zelo cenjena zaradi njene učinkovitosti, saj njeno ime pravzaprav pomeni »angelsko zelišče«. Ime archangelica izhaja iz grške besede arkhangelos (= nadangel). Legenda pravi, da je nadangel Gabrijel ljudem povedal uporabo te rastline v zdravilne namene. Kitajski cesar Šing Nong (3500 pr. Kr.) je v zeliščarskem spisu angeliko opisal kot zdravilo pri boleznih prebavil, ledvic in srca. Imenovali so jo tang kvej in to ime je obdržala na Daljnem vzhodu še danes. Neka legenda tudi pravi: v domači vasi je bilo slišati govoriti o možaku, ki je dočakal 120 let. Sam je trdil, da je tako dolgo živel, ker je imel navado žvečiti namesto tobaka angelikino koreninico.

Angelika je največkrat dvoletnica, redkeje tri ali večletnica in zraste do 2,5 m visoko. Zgornji del stebla je včasih rdečkasto obarvan. Spodnji listi so zelo veliki, dva do trikrat pernati. Cveti julija in avgusta. Po enkratnem cvetenju in nastanku plodov rastlina odmre. Socvetje je sestavljeno iz kobul, cvetovi so na dolgih pecljih, zeleno beli in dišijo po medu. Sodi v družino kobulnic (Apiaceae), kamor spadajo tudi navadna kumina, koriander, vrtni janež, navadni komarček, pravi peteršilj idr. Dvoletno korenino izkopljemo jeseni, očistimo z vodo in zrežemo po dolgem v 4 dele. Pri umetni toploti je ne sušimo, da eterično olje iz rastline ne bi izhlapelo. Čeprav so po učinkovitosti najbolj cenjenje korenine, lahko, preden rastlina zacveti, nabiramo tudi liste in cvetove. Angelika raste v naravi v severnih deželah, na pobočjih Alp in Pirenejev in ob rekah, ki pritekajo z gora. V Sloveniji angelike ne najdemo prosto rasti v naravi, zato pa njeno sorodnico zasledimo po vlažnih gozdovih in travnikih: navadni gozdni koren (Angelica officinalis L.), ki je po videzu in učinkovanju zelo podobna vrtni angeliki, le da je nekoliko slabotnejša po učinkovanju.

Angelika vsebuje eteričino olje, kumarine, čreslovine, pektin, organske kisline, kot so angelikina, jabolčna, ocetna, jantarjeva kislina in druge spojine. Deluje ugodno na prebavila: preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča in želodčnih sokov, pomirja vznemirjeno črevesje in lajša črevesne bolečine, deluje protimikrobno. Uporabimo jo, kadar nam zaužita mastna hrana povzroča prebavne težave, imamo občutek polnosti in slabosti v prebavilih, smo neješči, imamo vnetje želodčne sluznice ali vnetje tankega in debelega črevesja ter pri začetnem čiru na želodcu. Uporabni deli rastline so korenine, listi in semena. Največkrat se za pripravo čajev in grenčic uporabljajo korenine. V ljudski medicini se angeliko priporoča tudi ljudem, ki okrevajo po bolezni, študentom pred izpiti, saj angelika deluje krepčilno, spodbujevalno. Nosečnice naj angelike ne uživajo.

Nasvet patra Simona Ašiča zoper črevesne krče in slabo prebavo

Vino iz angelike: 60 g sesekljane korenine namakamo v 1 litru belega vina 2 dni, nato dodamo še 2 g uprašene korenine ter še dodatno namakamo 2 dni. Odcedimo in jemljemo po 2 žlici na dan v času trajanja težav.

 

Čajna mešanica ČreSIT patra Simona Ašiča za izboljšano delovanje črevesja vsebuje:

-                     30% rastline bazilike (Basilici herba)

-                     15% rastline rmana (Millefolii herba)

-                     15% korenine vrtne angelike (Angelicae radix)

-                     10% plod komarčka (Foeniculi fructus)

-                     10% rastline majarona (Majoranae herba)

-                     10% cvetov ognjiča (Calendulae flos)

-                     10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

 

Čaj si pripravimo kot poparek: žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut, pokrijemo, precedimo in pijemo do 3 krat dnevno.

 

Po pripravkih z angeliko bomo torej posegli najpogosteje, kadar imamo težave s prebavo. Z njo si bomo lahko lajšali tudi težave s hemoroidi in pri refluksu. Dodamo jo pa lahko tudi v zeliščni kis, s katerim izboljšamo okus solati.

 

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE Preprost blagoslov

Rekli so, da je »težak« intelektualec, in tudi ljudje, ki jih je povabil na kosilo ob neki posebni priložnosti, so se skoraj vsi ponašali z doktorskimi nazivi, nekateri celo z dvema. Poznali so se že dolgo zaradi skupnega dela, vendar ne toliko, da bi si bili zares blizu. Gostitelj ni hodil v cerkev, a vedel je, da je med njegovimi gosti nekaj iskrenih vernikov. Želel si je, da bi čutili, s koliko ljubezni je zanje pripravil kosilo. Kar klicalo je k temu, da bi ga začeli z molitvijo. Toda moliti ni znal, pa tudi vedel ni, kakšen bi bil odziv nevernih. Zato je preprosto vstal in rekel en sam stavek: »Tisti, ki ptice pod nebom živi, naj nam to hrano blagoslovi.« In zdelo se je, kakor da je res poseben blagoslov spremljal njihovo druženje – toliko prijateljstva je privrelo na dan.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božični paket

Težka leta po vojni so nam pomagali premostiti tudi paketi, ki smo jih dobivali iz Amerike. Sorodniki z druge strani oceana so nam pošiljali predvsem oblačila, včasih pa tudi hrano: riž, kavo, konzerve. Toda takega paketa kot so ga za božič tam nekako pred 70 leti dobili Barbčevi na domačiji  vrhu hriba, še nismo videli. V njem je bilo poleg oblačil predvsem veliko igrač:  punčke podobne barbikam, plišasti medvedki, pobarvanke, plastične pištolice, orglice in veliko sladkarij. Vse to je pošiljala gospodarjeva sestra, ki je iz domače revščine še kot mlado dekle odšla po svetu. Pravzaprav smo skoraj vsi dobivali pakete iz Amerike, a malce čudno je bilo, da ni nobenega nikoli dobila soseda Pavlina, katere pokojni mož je bil doma iz Barbčeve hiše. Bila je vdova z dvema neubogljivima otrokoma, ki ju je komaj preživlja z delom na dnini in krpo lastne zemlje, kjer je preredila pujska. Ljudje so ji govori, da ni prav, da vse pakete dobi svakinja na domu. Pavlina pa  je zamahnila z roko: »Kar naj jih ima, saj več kot ene obleke na enkrat ne more obleči in več kot več ne more pojesti – torej sva na istem.« Toda ljudem nekaj ni dalo miru, pa so pregovorili poštarja, da jim je dal naslov tete iz Amerike. Pisali so ji o stiski, v kateri živi ovdovela svakinja in da bi bilo prav, če bi se spomnila tudi nje in njenih otrok. Dobili so odgovor, da oblačila, ki jih pošilja, niso njena, ampak jih zbere pri sodelavkah in znankah, ki nimajo svojcev v Evropi. Pakete je pošiljala na svoj dom misleč, da jih svakinja razdeli vsem sorodnikom. Zdaj pa ne bo poslala nikomur več ničesar. Jaz pa ob spominu na to zgodbo vedno pomislim na preprosto dejstvo, da več kot ene obleke hkrati ne moreš obleči, prav tako se več kot do sitega tudi ne moreš najesti.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božične maše

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik.

V Rimu  je polnočnica v baziliki sv. Petra; tretja – tako imenovana dnevna maša, je v baziliki Marije Snežne; druga – za katero se je prijelo ime pastirska maša –  pa v cerkvi sv. Anastazije. Sv. Anastazija je bila v srednjem veku zelo češčena svetnica, mučeniške smrti je umrla 25. decembra leta 304, zato goduje na sam božični dan.  Na Slovenskem pa očitno ni bila posebno znana, saj imamo njej posvečeno eno samo podružnično cerkev v Brestovici  na Krasu. Zato tudi kot krstno ime ni bila  priljubljena.  V mojih osnovnošolskih letih je bil ravnatelj v Stični Ivan Velišček, ki  je bil doma nekje s Primorske. Rekli smo mu tovariš ravnatelj,  njegovi ženi pa gospa Stazika. To je bila okrajšava za Anastazijo. V tistih časih smo dobivali ameriško pomoč v obliki mleka v prahu, sira, moke in podobnih živil. Gospa Stazika nam je kuhala šolske malice. Iz te moke in mleka je spekla čudovit kruh, kakršnega od doma nismo poznali. Ko nam ga je delila, je nismo bili nič manj veseli kot so bili prvi kristjani veseli, ko jim je  v rimske zapore sv. Anastazija prinašala hrano.

Valerija