VALERIJINE VRSTICE Tomčev–Vidin–Bergantov – vsekakor pa stiški KRIŽEV POT

Sredi vojne vihre leta 1943 je bila Velika noč 25.aprila. Na Veliki četrtek, potem pa še na Veliki petek zvečer so se Ljubljančani zbrali v Unionski dvorani k poslušanju kantate z naslovom Križev pot. Uglasbil jo je znani skladatelj Matija Tomc na besedilo pesnice Vide Taufer. Pesnica je bila učiteljica v Stični, njeni verzi pa so nastali ob slikah križevega pota, ki ga je leta 1766 za stiško baziliko naslikal Fortunat Bergant in jih občudujemo še danes. Pravijo, da je to najlepši slovenski križev pot. V adventu 1941 je svojo pesnitev izdala v knjižici, ki je opremljena z Bergantovimi reprodukcijami. Tomčeva kantata je potekala v izvedbi solistov altistke Franje Golob in basista julija Betetta, zbora Glasbene Matice in filharmoničnega orkestra pod vodstvom ravnatelja Milka Poliča. Pri harmoniju je bil Ciril Cvetko. V kratkih pavzah med posameznimi postajami križevega pota so na platno projicirali Bergantove umetnine.

»Marsikdo je šel s skepso v srcu na koncert, ki je imel na programu eno samo religiozno delo za ves večer, pa je zapustil dvorano z občutkom, da je bil pri krstu velike slovenske glasbene stvaritve, kakor je že dolgo nismo slišali. Ne samo tisti, ki so prišli iz potrebe po duhovni umetnosti in notranji obnovi spričo prazničnih dni, temveč tudi izrecno in zgolj glasbeni uživalci so ob koncu odšli s prepričanjem, da je Tomc naš največji zborovski komponist, ki zna voditi pevski stavek kot morda noben sedanjih naših skladateljev,« je zapisal kritik.

Dober mesec po prvi izvedbi je bila ponovitev v ljubljanski stolnici. Izvajalci so bili isti, le da je odpadel orkester. Nadomestile so ga orgle v izvedbi enega naših največjih orgelskih virtuozov Stanka Premrla. Cerkev je bila tako polna, da so morali pripraviti dolge vrste novih sedežev. Občinstvo je s predstave odhajalo navdušeno in poznavalci so menili, da je bila ta izvedba še boljša kot tista v unionski dvorani.

Ali bomo Tomčev- Vidin – Bergantov- vsekakor pa stiški križev pot slišali še kdaj?

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« V bunkerju »Ljubljana« (16)

Iz Rusije so prihajale novice, da tam delavci živijo kakor v raju. Svobodni so, imajo oblast v rokah, sami si režejo kruh in nihče jim ga ne greni. Toda opat je vedel, da to ni res. Imeli so dobre zveze s tamkajšnjimi deželami. Zanimali so se za cerkvene razmere. Vedel je, da je novo osvobodilno delavsko gibanje naperjeno proti veri. Odpravili so ene vrste krivice, a hkrati naredili druge, še večje. Jasno mu je bilo, da je v Rusiji vzklilo sovraštvo do vere in Cerkve.

Papež je naložil stiškemu samostanu veliko nalogo pri delu za edinost kristjanov. Šli naj bi med ruske kristjane, jih spoznavali in jim pomagali, da bi tudi njim postala misel na edinost kristjanov nekaj velikega. Mladi stiški patri so se na to pripravljali. Učili so se njihovega jezika in spoznavali rusko kulturo. Ali bo sedaj to vse padlo v vodo? Ali ne bo nič z edinostjo Cerkve?

Ob vsej tej dejavnosti so prihajale v Stično tudi resnične novice o bedi in trpljenju v Rusiji. Komunizem nikakor ni prinesel nebes na zemljo, kakor so obljubljali, temveč je naredil še večji pekel. Spraševal se je, ali je mogoče, da se te ideje udomačijo tudi v Sloveniji? Upal je, da to ni mogoče. Računal je na vero slovenskega naroda. Vedno je bil globoko veren in vdan Gospodu. Upal je, da med Slovenci brezbožni komunizem ne bo mogel pognati korenin, vsaj globokih ne.

Toda zla slutnja je legala na opatovo srce. Vedno bolj je čutil, da mora moliti in darovati svoje trpljenje in molitve za blagoslov slovenskega naroda in stiškega samostana. Čutil se je zelo odgovornega za blaginjo vsega naroda. Zvečer je pogosto pozno v noč ostajal v cerkvi in molil. Pogosto je v temi ob postajah križevega pota nosil težo križa za domači samostan in vse ljudi.

Tudi sam je poznal pomanjkanje. Doma v Beli krajini, od koder je izviral, tudi niso imeli vsega na pretek. Pogosto je bilo treba trpeti pomanjkanje. Predvsem pa so se naučili, da so med seboj znali deliti tisto malo, kar so imeli. Tudi v samostanu je ohranil skromno in preprosto srce. Vedel je, da skromen in ponižen duhovnik najde pot do mnogih src. Da, ljudje so ga vzljubili kot svojega očeta. Bil je človek, katerega beseda je nekaj veljala. Toda trudil se je, da nikoli ni vsiljeval svoje zamisli. Skušal je v pogovoru priti do najboljše rešitve. Naučil se je poslušati, saj se je zavedal, da ni sam najbolj moder izmed vseh ljudi. Pa tudi sveti Benedikt tako lepo priporoča menihom, naj svoje misli povejo ponižno in skromno. Svari jih, naj pri svojih zamislih ne vztrajajo trmasto, da s tem ne naredijo nepotrebnega razdora. Da, moder je bil sveti Benedikt. Imel je čut za človeka. Tudi opat se je skušal čim več naučiti od njega.

Pogosto je svojim sobratom spregovoril o tem, kar je slutil. Polagal jim je na srce, da bi veliko molili tudi za edinost slovenskega naroda. V kapitlju je pogosto spregovoril o veri, ki naj bi bila najbolj trdna opora v življenju vsakega meniha in tudi kristjana. Bratje so čutili, da lega neka teža na opatovo srce. Sami niso tako živo čutili zle slutnje. Bili so odprti v prihodnost in zaupali v Gospodovo vodstvo.

V letu 1936 so praznovali veliko obletnico stiškega samostana. Leta 1136 je namreč prišel opat Vincenc iz francoskih dežel in prevzel redno vodstvo novonastalega samostana. Tega leta je oglejski patriarh za novi samostan izdal ustanovno listino. To je treba primerno zaznamovati. Stična je v letih po obnovi zelo napredovala in se razvila v močno versko, kulturno in tudi gospodarsko središče. Glavne slovesnosti so načrtovali za poletni čas. Kolikor je bilo mogoče, so stiški samostan prenovili. V oktobru 1935 je škof Jeglič s slovesnim bogoslužjem v stiški baziliki naznanil začetek jubilejnega leta. Hoteli so, da bi praznovanje doseglo čim širši krog ljudi. Stiški menihi so pisali članke v časopise in tako ljudi poučevali o nastanku in zgodovini cistercijanskega reda. Posebno pa so se lotili duhovne priprave v sami stiški župniji. Že na začetku leta 1936 so organizirali duhovne vaje za razne stanove. Povabili so može, žene in mladino. V juniju so organizirali srečanje Marijinih družb za vse sosednje dekanije. V avgustu so stiški samostan napolnili katoliški možje. Imeli so svoje srečanje. Nekaj dni pozneje so se v Stično zgrnili otroci. Prišlo jih je več kot pet tisoč. Z ubranimi glasovi so prepevali Marijine pesmi in sodelovali pri hvalnicah. Sveto mašo je z otroki obhajal upokojeni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Prav prisrčno in očetovsko pa jim je spregovoril opat Avguštin. Popoldne so na prostem zaigrali igro Potujoči križ. Prav za to slovesnost jo je napisal domači pisatelj pater Metod Turnšek. V igri je bilo prikazano, kako so stiški menihi pred osmimi stoletji prišli v Stično. Nastopili so domači fantje in dijaki. Pomembno mesto so imeli tudi otroci. Domači trobentači pa so pripomogli, da je bila igra nadvse slovesna.

Glavne slovesnosti so bile na veliki šmaren in še dan pozneje. V Stično je prišlo več škofov in seveda opatov iz kongregacije, v katero je spadal stiški samostan. Seveda je treba omeniti, da so se v Stično zgrinjale množice vernih ljudi od blizu in daleč. Vlaki, ki so vozili iz Ljubljane v Novo mesto in obratno, so bili do kraja zasedeni. Kot posebna skupina so v Stično priromali slovenski fantje s kolesi. Bila jih je nepregledna vrsta. Našteli so jih okoli 1.500. Ko so prihajali v Stično, je na obeh straneh ceste stala množica romarjev kot živ špalir. Ko so razne skupine prihajale v samo Stično, so jih slovesno pozdravile fanfare fantov iz Prosvetne zveze. Vsi so bili oblečeni v narodne noše. Tudi mnogi verniki so prihajali k slovesnostim v narodnih nošah in slovesni praznični obleki.

Slovesnosti so se vrstile od jutra do večera. Poleg slovesnih maš in govorov raznih škofov je bilo tudi veliko kulturnega prazničnega dogajanja. Proti večeru so domači igralci uprizorili ljudsko igro Jurij Kozjak. Prav za te slovesnosti jo je po romanu Josipa Jurčiča z Muljave napisal profesor dr. Niko Kuret. Glavno dogajanje je bilo na velikem cerkvenem dvorišču. Sodelovali so tudi konjeniki. Napad Turkov na stiški samostan pa so uprizorili tako, da so Turki napadali in lezli čez zid, ki je sezidan med cerkvijo in staro prelaturo. Dogajanje je bilo napeto. Ljudje so v veliki zbranosti gledali in poslušali.

Tudi sam samostan je bil okrašen kakor nevesta za svojega ženina. Povsod je bilo postavljenih veliko mlajev. Prvi so stali že na pol poti iz Ivančne Gorice. V sami Stični jih je bilo postavljenih cele vrste. Strešna slemena so žarela v tisoč lučkah. Brat Nivard je dobil v pomoč iz Ljubljane nekaj kaznjencev, ki so mu pomagali pri okrasitvi samostana. Na Nogradu nad Stično so postavili velik evharistični križ. Tudi ta je bil ves razsvetljen z električnimi žarnicami. Vsa okolica in hiše v Stični so bile sredi prazničnega dogajanja. Sodelovalo je vse, kar je moglo sodelovati. Na raznih koncih Stične so zavzeto igrale godbe iz okoliških krajev.

Posebno čudovit dogodek je bila nočna procesija na Nograd. Bila je organizirana za može in fante. Z baklami so šli po na novo narejeni cesti na hrib. Dekleta in žene niso šle v procesiji. Ostale so v cerkvi in na samostanskem dvorišču. Iz vsega srca so prepevale nabožne pesmi. Možje in fantje pa so v spremstvu višnjegorske godbe počasi romali na Nograd. Med glasnim donenjem fanfar so se namestili okoli oltarja, ki je bil postavljen pod križem na Nogradu. Zadnji je prišel do oltarja ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ves je bil obkrožen z raznimi zastavami in prapori. V rokah je nosil Najsvetejše. Evharistična procesija je na Nogradu prešla v slovesno nočno sveto mašo. Bilo je navzočih zelo veliko mož in fantov. Lepo in urejeno so sodelovali. Njihova pesem je plavala prek vrhov okoli Stične in se v dolini združila s pesmijo deklet in žena. K obhajilu je tisti večer pristopilo okoli pet tisoč fantov in mož.

Sredi noči so se vrnili v dolino. Ljudje, ki so želeli biti navzoči pri vsem praznovanju, so ostali vso noč. V cerkvi je bila celo noč molitev in zbrana pesem se je dvigala k Bogu. Tisti, ki so bili zelo utrujeni, so kam sedli in malo zadremali. Mnoge romarje so tudi domačini vzeli pod streho.

p. Branko Petauer

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse prenese

Prava ljubezen se pokaže v trpljenju in zapuščenosti: prenesemo svoje trpljenje, če ga spreminjamo v zlato ljubezni; prenesemo krivice, ki jih doživljamo od bližnjega. A žal je res, kar pravi Hoja za Kristusom: "Jezus ima mnogo prijateljev pri lomljenju kruha, a malo v trpljenju."

p. Anton

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse upa

Upa, da bo bližnji postal boljši, kakor je danes. Dušni pastir upa, da bodo njegovi verniki vedno boljši, upa, da bo tudi sam postal boljši.

Starček je sadil jablano. Ljudje, ki so ga opazovali, so se mu posmehovali:

„Zakaj sadiš jablano? Mar ne veš, da bo minilo veliko let, preden bo prvič rodila? Ti gotovo ne boš tega dočakal.“

'Vem, da ne bom obiral sadov tega drevesa. Toda, ko bodo drugi jedli s te jablane, mi bodo hvaležni, da sem jo posadil.‘

takšno upanje moramo imeti tudi v svojem življenju: Eden seje, drugi žanje; končna žetev bo ob dovršitvi sveta.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse veruje

Gre za vero, ki prestavlja gore, za vero, ki presaja smokvo, za vero, ki omogoča hojo po vodi.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse opraviči

To je zato, ker gleda človeka z dobre strani. Ker skuša človeka globlje razumeti, ga tudi opraviči. Kot je bilo že rečeno, je treba razlikovati človeka od dejanja samega. Če je dejanje slabo, ga ne moremo imeti za dobro. Edino greh smemo in moramo sovražiti, grešnika pa moramo ljubiti!

Ko je bil papež Janez XXIII. še beneški patriarh, se je s svojim tajnikom odpravil na obisk duhovnika alkoholika. Ni ga bilo v župnišču, ampak je bil v gostilni. Tajnik je šel v gostilno, da bi pripeljal duhovnika k patriarhu v župnišče, vendar se je vrnil brez njega in rekel patriarhu:

„Njegov klobuk je v gostilni, njega pa ni nikjer.“

‚Če je klobuk tam, je tudi možakar blizu.‘

Tajnik je šel ponovno v gostilno in se kmalu vrnil z duhovnikom. V župnišču je patriarh ponudil duhovniku stol in mu rekel:

‚Brat, sedi! Rad bi pri tebi opravil spoved.‘

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen se veseli resnice

Resnica človeka osvobaja. Resnica in ljubezen sta v Bogu eno: Bog je resnica in ljubezen. Jezus je resnica. V človeku, ki je povezan z Bogom, resnica in ljubezen vedno bolj postajata eno.