Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
»Kako se bo to zgodilo?« se tudi sami sprašujemo z besedami, ki jih je Devica Marija izrekla nadangelu Gabrielu. In ona sama, Kristusova mati in mati Cerkve, nam odgovarja: s svojim zgledom popolne razpoložljivosti Božji volji – »zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Ona nam kaže, kako naj bomo Gospodovo »razglašenje«, v odprtosti srca za moč milosti in v zvestobi besedi njenega sina, ki je luč sveta in končni cilj zgodovine.
Homilija, 6. januar 2006
Kdo nam lahko bolje kot Marija pomaga na tej zahtevni poti svetosti? Kdo nas lahko bolj kot ona uči častiti Kristusa? Ona naj predvsem novim rodovom pomaga prepoznavati v Kristusu resnični Božji obraz, ga častiti, ljubiti in mu s popolno predanostjo služiti.
Opoldanski nagovor, 7. avgust 2005
Naj nam Marija pomaga, da bi v obrazu betlehemskega otroka, ki je bil spočet v njenem deviškem telesu, prepoznali božanskega Odrešenika, ki je prišel na svet, da bi nam razodel pristno Božje obličje.
Opoldanski nagovor, 4. december 2005
Poklicanost in poslanstvo
Marija je Jezusa z vero sprejela in ga z ljubeznijo dala svetu. To je tudi naša poklicanost in poslanstvo, poklicanost in poslanstvo Cerkve: sprejeti Kristusa v svoje življenje in ga podarjati svetu, »da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).
Opoldanski nagovor, 8. december 2006.
Duhovno učlovečenje
»Ob prvem prihodu«, piše sveti Bernard, »je bil Kristus naše odrešenje, ob zadnjem se bo razodel kot naše življenje, ob tem je naš počitek in naša tolažba« (Govor o adventu V, 1). Prvobitni vzor za tisti Kristusov prihod, ki bi ga lahko imenovali »duhovno učlovečenje«, je vedno Marija. Tako kot je deviška Mati v svojem srcu ohranila Besedo, ki je postala meso, tako sta vsaka posamezna duša in celotna Cerkev poklicani, da v svojem zemeljskem romanju čakata Kristusa, ki prihaja, in ga sprejemata z vedno novo vero in ljubeznijo.
Homilija, 2. december 2006
Rojevati Kristusa
»Če je po mesu Kristusova mati samo ena, pa po veri vse duše rojevajo Kristusa; vsaka namreč vase sprejme Božjo besedo« (Ambrozij, Razlaga evangelija po Luku, II, 26). Tako nas sveti cerkveni učitelj, ko razlaga Marijine besede, vabi, da v svoji duši in življenju naredimo prostor, v katerem Gospod lahko najde bivališče. Ne smemo ga zgolj nositi v srcu, ampak ga moramo prinašati svetu – tako tudi mi lahko rojevamo Kristusa našemu času. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da ga bomo poveličevali z Marijinim duhom in dušo in spet prinesli Kristusa našemu svetu.
Kateheza, 15.
februar 2006
V prejšnji številki smo se srečali s Petrom, ki je podvomil ali bo lahko hodil po vodi. Začel se je potapljati, ker ni več zaupal. Gledal je samo na to, kar je človeško, in pozabil, da ima ob sebi Jezusa, ki lahko naredi, karkoli hoče. Jezus se ga je v dvomu in nemoči spomnil ter mu pomagal. To je lep zgled Jezusovega in Božjega ravnanja z dvomljivci. Bog nas zaradi dvomov ne kaznuje, temveč nam pomaga. Bog vidi v človekovo srce in ve, koliko bolečine povzroči dvom, zato nas hoče dvomov rešiti in nam pomagati. Pogosto slišimo besede: Bog tudi s krivimi črtami piše ravno. To pomeni, da nam je Bog tudi v dvomih ob strani in hoče iz njih narediti nekaj dobrega za nas.
Vedeti moramo, da neprostovoljni dvom ni greh, ampak je trpljenje za našo dušo. Dvomi, ki nas pretresajo, so znamenja in preplahi, da v sebi še nismo dovolj trdni. Potrebno se je še utrjevati, iskati in moliti, da bomo prišli do večje trdnosti. Pojavljajo se nam vprašanja, na katera ne vemo odgovorov, ali pa nas mučijo dvomi, ali prav ravnamo. Vse to je znamenje, da smo sami v sebi nebogljeni in nemočni. Potrebno se je še močneje nasloniti na Boga, da bomo ob njem postali trdni. Vedno nam je v pomoč molitev.
Dvom, ki se pojavi v naši notranjosti, je klic k novemu iskanju. Kar je bilo v nas do sedaj trdno, za naprej ne zadošča več, potrebno je na novo utrditi in poglobiti vero, da se ne zamaje še bolj. Dvom nas opozarja, da je potrebno biti buden in iskati naprej. Vedno bolj se je treba naslanjati na Boga in poslušati besede, ki nam jih govori. Prositi in moliti je treba, naj nam Bog pomnoži vero, da bomo zmogli iz dvomov iziti kot zmagovalci, bolj trdni v veri. Noben dvom nam ne more do živega, če čakamo, iščemo in prosimo. Rešitev iz dvoma mogoče ne bo prišla takoj. Morda bo potrebno dolgo čakati na razsvetljenje in trdnost. Zaupati moramo Bogu, da nas ni zapustil in da nas varuje vsega hudega. V dvomu je potrebno veliko moliti in hote verovati. Trpečemu človeku se zdi, da je Bog daleč od njega ali da ga je zapustil. Ne smemo se prepustiti paniki, da nas še bolj ohromi in nam pobere še zadnje moči, ki jih imamo. Potrebno je čakati in zaupati proti upanju. Čeprav nam vse govori drugače, je treba upati proti upanju. Dobro si je velikokrat ponoviti: Verujem, čeprav ne morem razumeti, zanesem se na vse, kar si nam razodel, čeprav se mi vse zdi nesmiselno. Truditi se je potrebno, da iščeš in iščeš naprej. Bog nas čaka, da nas preseneti in nam razodene čudovite reči.
Mnogi svetniki so doživljali hude dvome in težke notranje boje. Čutili so se popolnoma zapuščene in oddaljene od Boga. Čeprav jim je bil Bog blizu, ga niso čutili. Bili so prazni in brez vsakega navdiha za dobro molitev. Povsod so se jim postavljala vprašanja in dvomi, bili pa so zvesti do konca. Čeprav se jim je vse zdelo prazno, niso delali pomembnih odločitev, marveč so čakali na čas, ko bodo Boga čutili bolj blizu. Iz takega dvoma in trpljenja se je rodila njihova še večja trdnost v veri. Postali so še bolj goreči in močni. Bogu so se še bolj približali. Dvom jim je postal v blagoslov. Ker niso čutili Božje pomoči, so morali v suhoti iskati in klicati Boga. On jih je spremljal in varoval, da se jim ni zgodilo kaj hudega.
Pojavijo se lahko tudi tako hudi dvomi, da se zamaje vsa vera v Boga. Človek lahko začne dvomiti, če Bog sploh je. V takem stanju se je potrebno opirati samo na to, kar že nosimo v sebi. Verovati je treba z močno silo in prositi z veliko zaupnostjo. Res se vse podira, a ne smemo pasti skupaj z ruševinami. Treba se je vedno prepričevati in verovati z voljo. Gospod, verujem in hočem verovati, čeprav ničesar več ne razumem. Hočem se zanesti na vse, kar si povedal, pa čeprav mi vse okoli mene govori drugače. Držati se moramo Pavlovega naročila, ki ga je dal Galačanom: »Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« Ostati je potrebno pri tem, kar sem do sedaj veroval, in se ne pustiti premagati dvomu.
Dvom lahko postane za človeka tudi poguba, če mu podleže. Če človek, ki se ga poloti dvom, ne naredi ničesar, ta dvom postaja vedno močnejši in nas lahko premaga. Vedeti moramo, da noben dvom ne traja vse življenje. Dvom izgine, ko se stvari razčistijo. Najbolj nevarno je v dvomu izgubiti še zadnjo iskrico upanja. Vedno je treba imeti upanje, da je Bog večji od vseh naših dvomov. Če nas obide strah in popolnoma izgubimo upanje, da se je še mogoče rešiti dvoma, lahko postanemo popolnoma nemočni. V hudem dvomu tudi ni dobro z vso silo iskati kakršnekoli rešitve. Treba je čakati in vztrajati v upanju. Treba se je pogovoriti s kakim duhovnikom, ki mu zaupamo. Če pa človek izgubi vse upanje, se nam tudi Bog ne more več približati, ker je človek čisto obupan.
Tudi v redovnem in Bogu posvečenem življenju se lahko pojavijo hudi dvomi. Tega se ne smemo ustrašiti. Lahko se nam zdi, da bi mogoče kako drugače bolj služili Bogu. Take misli in rešitve je treba pustiti ob strani in vztrajati do konca. Boj, ki se dogaja v srcu, je treba bíti z vsemi močmi, ostajati na svojem dosedanjem položaju in nikakor ne delati hitrih odločitev po trenutnih spoznanjih. Ta spoznanja so običajno lažna in se nam kažejo v neresnični luči. Ker je vsa notranjost od trpljenja razbolena, se nam vsak majhen žarek zdi kot nova luč za življenje. Če mu zaupamo, nas lahko spelje na krivo pot. Podoben je jutranji zarji. Preden vzide sonce, je vsa lepa in rdeča. Kaže se, kot da smo v nebesih. Tudi stvari okoli nas so vse svetle in obsijane od zarje. Ker jih ne vidimo v pravi luči, se nam kažejo drugačne kot običajno. V njih ni vsakdanje ostrine, saj so vse zlate. Ko pa se pokaže sonce, lepe in čudovite barve izginejo. Tudi stvari okoli nas niso več tako pravljične, ampak vsakdanje. Kar je bilo lepega, je minilo in ostalo je samo to, česar smo že vajeni. V človeku je ostalo kvečjemu nekoliko žalosti in razočaranja, da v svetu ni tiste lepote, ki se nam je dozdevala.
V temni noči dvoma in negotovosti se je potrebno še trdneje okleniti Boga. Samo nanj se je treba nasloniti in mu zaupati do nespameti. Vsak dan znova mu je potrebno darovati svoje trpljenje in ga prositi, naj v naše življenje vendar spet posije sonce njegove dobrote. Toda pri vsem tem je potrebno moliti tako, kot nas Jezus uči v očenašu: Zgodi se tvoja volja. Ne smemo izsiljevati rešitve. Potrebno je Bogu prepustiti vso stvar in mu zaupati, saj vedno stori tako, da je prav. V misli si je potrebno priklicati Marijo. Tudi ona je bila pred težkimi odločitvami, še posebej, ko jo je obiskal angel Gabrijel in ji sporočil, kakšen načrt ima Bog z njo. V trenutku ji je vse življenje postavil na glavo. Vse, kar je imela pred očmi, se ji je sesulo, vendar je bilo njeno zaupanje v Boga tako veliko, da ni oklevala v sodelovanju. Čeprav ni razumela, kako se bo to zgodilo, je z ljubeznijo iz vsega srca izrekla svoj da. Tako zelo je zaupala v Božjo voljo, da se ji je zdelo popolnoma naravno, da bo najboljše zanjo in za vse ljudi, da jo izpolni. Bog je ni prisilil sprejeti svojega načrta. Po angelu jo je prišel vprašat, če je pripravljena sodelovati. Tako zelo mu je zaupala, da je lahko takoj rekla svoj zgodi se.
Tudi Marija naj nam bo pomočnica v vseh naših dvomih. Naj nam pomaga, da bo tudi vsak izmed nas mogel reči: Zgodi se tvoja volja tudi v mojih dvomih.
p. Branko Petauer
