Ko so učenci videli Jezusa hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.
Različni dvomi nas spremljajo vse življenje in najbrž ni človeka, ki ga kdaj ne bi razjedali dvomi. Mnogokrat dvomi prinesejo človeku toliko trpljenja in gorja, da se človek sprašuje, zakaj Bog dopusti toliko negotovosti. Od kod se je naselil dvom v človeka? Zakaj mu je tako lasten?
Spet pojdimo v Staro zavezo k našim prvim staršem. Živela sta v raju in bila srečna. Zaupala sta Bogu in bila z njim povezana. Vedela sta, da je Bog stvarnik vsega in da vse živi zaradi njegove ljubezni. Tudi sama sta vedela, da živita kakor na Božji dlani, ki ju varuje in ohranja. To lepo harmonijo Boga s človekom pa je porušil hudobni duh, ko je človeka zapeljal v greh. Vedela sta, da sredi vrta stoji drevo, od katerega jima je Bog rekel, da naj ne jesta. Toda ni ju motilo. Ni ju bolelo in ni jima zbujalo posebnih apetitov. Enostavno sta živela s to stvarnostjo in jo sprejela tako, kot je bila. Hudobni duh pa jima je to svarilo razložil tako, da sta začela v srcu dvomiti v Božjo poštenost in iskrenost. Mogoče jima pa Bog le ni vsega razodel, mogoče še kaj skriva pred njima. Tako je zbudil v njima poželenje, da bi vseeno naredila to, kar jima je Bog naročil, naj ne delata. Hudobni duh jima je celo obljubljal, da bosta postala kakor Bog. Tako dolgo jima je prigovarjal, da je njuno poželenje prešlo v dejanje. Z lažjo ju je prevaral in v njunih srcih zasejal dvom o Božji iskrenosti.
Dvom, ki se je spočel v srcih prvih staršev, se sedaj prenaša v vsako človeško srce in nam v življenju povzroča veliko trpljenja. Dvom nastane v srcu zato, ker se bojujeta dve sili, ki hočeta druga drugo premagati. To, kar je v nas Božjega, se bojuje s tistim, kar je od hudobnega duha ali pa izvira iz naše sebičnosti. Po izvirnem grehu smo tako oslabljeni, da ta boj od človeka terja več napora. Ker je naše srce premalo zavzeto za Boga, ima druga sila toliko večjo moč. Ko bi bili popolnoma trdno odločeni za Božje, bi se v nas ne dogajali boji, ne bi dvomili. Premalo trdno smo navezani na Boga, zato imajo drugi miki v nas moč, da nas silijo v eno ali drugo odločitev.
Ali je Bog človeka kaznoval, ko mu je dal svobodno voljo, ki je vendar izvir vseh dvomov? Ne, ni ga kaznoval, človek se je sam kaznoval, ker se je svobodno obrnil od Boga. Devica Marija je najlepši primer človeka pred prvim grehom. Ona je bila s pomočjo Božje milosti tako močno navezana na Boga, da je greh ni mogel premagati. Vnaprej je na podlagi Krisusovega zasluženja bila obvarovana izvirnega greha. Bila je vsa zagledana v Božje reči, da druge reči sploh niso imele prostora v njenem srcu. Kljub vsemu pa je bila Marija popolnoma svobodna v svojih odločitvah. Svobodno se je lahko odločila za sodelovanje z Bogom. Hudobija ni imela moči nad njo in zato ji v srce ni zasejala dvomov o Božji ljubezni in dobroti.
Ljudje smo zelo drugačni od nje. Greh ima nad nami veliko moč in zaradi naše ranjenosti po izvirnem grehu smo se mu manj sposobni upirati. Zato se v naši notranjosti odvijajo boji: odločiti se za Boga ali za katero drugo stvar? Tudi naša sebičnost nas vodi v mnoge dvome. V naših srcih še vedno odmeva beseda hudobnega duha našim prvim staršem: »Bosta kakor Bog.« Vsak človek bi rad nekaj pomenil. Rad bi postal slaven in velik. Toda to slavo bi rad dosegel brez Boga, s svojimi lastnimi močmi. Bog pa nas vedno nagovarja k služenju in ponižnosti. Sam nam je dal tak zgled. Zato mu ne verjamemo, da nas vodi v slavo in nas hoče narediti velike. Radi bi sami nekaj naredili, zato nam rojijo po glavi vse vrste načrti in velike reči. Začnemo jih veselo, z veliko poguma, potem pa nam začne pogum upadati in podvomimo v svoje sposobnosti. Dvom nam jemlje še tisto moč, ki jo imamo. Seveda je vse skupaj obsojeno na polom, ker smo se dejanja lotili z napačne strani. Zaupati bi morali Bogu, ki gleda drugače kakor človek. Bog bi nas vodil v prave višine. Ne bi nas oropal našega človeškega veselja, ampak bi nam dal oboje: da bi rasli v služenju in ponižnosti ter bili priljubljeni pri ljudeh.
p. Branko Petauer
