Vsak otrok živi iz vere, ki so mu jo
podarili starši. Tudi starši so za otroka Božja roka, ki je sejala v njihova
srca prve kali vere. Ob zgledu staršev in z njihovo pomočjo začnejo te kali
rasti in se razvijati. Za rast potrebujejo hrano. Ni več dovolj samo vera
staršev in njihov zgled, tudi sam mora narediti prve korake vere. Otrok ali
mlad človek mora imeti svojo lastno pot vere. Boga je potrebno iskati in ga
klicati, naj se razodene. Bog ne čaka, ampak takoj sliši klic. Hiti človeku
naproti in se mu približuje, čisto nežno in komaj zaznavno. Človekovo srce mora
biti pazljivo in občutljivo za Boga. Zaznati ga mora med vsemi mogočimi miki in
nagovori, ki prihajajo v srce. Potrebno je poslušati, kaj Bog govori, kako
čudovito razodeva svojo ljubezen. Iz srca mora izginiti vse nezaupanje in
strah, ki človeka plaši pred nekom, ki ga še ne pozna. Bog prihaja kot dober in
ljubeč tujec, čeprav k svoji stvari. Človekova ranjenost budi v srcu neko
nezaupanje do vsega, kar prihaja v človekovo srce. Človek mora neko stvar
spoznati in se šele potem odločiti zanjo. Bog prihaja in nagovarja zelo nežno
in rahlo, da človeka ne bi prisilil, ampak da bi se svobodno odločil za Boga.
Bog potrpežljivo prihaja in trka. Tiho nagovarja in ljubi človeka. Človek se
mora sam odločiti za ljubezen, za Boga. Ko se Bog v človekovem srcu tako
udomači, da ga človek sprejema brez strahu in nezaupanja, ga lahko bolj osebno
nagovori. To Božje približevanje je čudovito opisal sveti Avguštin v svojih
Izpovedih. Prisluhnimo mu: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno
nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in
tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z
menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi
bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si me in klical – in prebil si mojo
gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel
in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in
žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. O Ljubezen, ki večno
goriš in nikoli ne ugasneš, dobrota ti moja, moj Bog, vžgi me! Vzdržnost
velevaš: daj, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš!« (Izpovedi 10,27.30)
Ko človek doživlja Božji nagovor, je
potrebno odgovoriti. Ljubezen, s katero Bog obiskuje človeka, vsakogar vabi k
odgovoru. Človek se čuti vedno bolj domačega z Bogom. Začne ga nagovarjati,
plašno in nerodno. Toda ko čuti, da Bog sprejema njegov neroden odgovor, se
človek z Bogom udomači. Dogajanje vere postane ne samo nagovor s strani Boga,
ampak pogovor z Bogom. Človek začne Bogu zaupati in verovati njegovim besedam.
Ta pogovor se razvija in raste v vedno bolj zaupljive razsežnosti. Bog prihaja
k človeku, človek pa mu vrača obiske. Zelo previdno prihaja Bog vsakokrat korak
bliže. Ko odkrije sprejemanje in zanimanje, se lahko vedno bolj približuje in
razodeva. Človek se vedno bolj odpira in posluša Božji nagovor. Seveda pa vse
to ne gre brez težav. Ni samo Bog na delu. Na delu je tudi njegov nasprotnik,
ki prav tako skuša osvojiti človekovo srce. Tudi on prihaja v srce tako kot
Bog, nežno in previdno. S posnemanjem božje taktike hoče ukaniti človeka, saj
se tudi hudobec prikazuje kot angel luči, da bi lahko koga zapeljal. Za Boga se
moramo vedno znova odločati, ker nas druge stvari vodijo proč od njega. Ta
pogovor je včasih tudi veliko trpljenje. Človek v negotovosti ne ve, kaj bi
naredil. Ne ve, za kaj bi se odločil. Srce mu krvavi v trpljenju. Potrebno je
počakati, da Božji nagovor in dotik postaneta tako močna, da preženeta vsak
dvom.
Sedaj lahko bolje opredelimo, kaj je
vera. Vera je poslušanje Boga, ki se razodeva, in odgovor človeka, ki mu
odgovarja na njegovo ljubezen. Toda sedaj je potrebno še nekaj. Vera ni samo
prepričanje ali neke vrste filozofija. Iz tega pogovora morajo slediti tudi
dejanja. Človek želi živeti tako, kot ga poučuje Božji glas v notranjosti. To
pomeni, da se mora po tem, kar sliši v srcu, ravnati vse svoje življenje. Tukaj
pa človek spet naleti na težave. Ko se srečuje z drugimi, ki opazijo njegovo
spremembo, mu tisti, ki drugače gledajo na svet, povzročajo težave. Tudi sedaj
se mora človek svobodno odločiti in premagati vse predsodke drugih in vztrajati
v tem, kar mu Bog polaga v srce. Življenje po veri je tudi neke vrste križev
pot, ker je v svetu veliko takšnega, kar je Bogu nasprotno. Toda Bog človeka ne
pušča samega. Stopa mu naproti korak za korakom. Bog hoče biti človeku tako
velika pomoč, da ga hoče spremljati na vseh potih. V človekovo srce prihaja v
vsakem svetem obhajilu. Če človek pade in duhovno umira, mu odpušča njegove
grehe in dviga padlega.
Vera je eno samo dogajanje, je
življenje. Je prepletanje dveh ljubezni, Božje in človeške. Bog prvi ljubi,
človek mu ljubezen vrača. Zaradi velike ljubezni velikokrat nastane bolečina,
ki preizkuša človekovo srce. V bolečini se je potrebno vedno marsičemu
odpovedati. Pustiti je treba male zaljubljenosti in se vedno znova odločati za
ljubezen tistemu, ki nikoli ne razočara. Premagana bolečina človeka vedno bolj
povezuje z Bogom in ga z njim dela eno. Človek tudi spoznava Božje trpljenje,
ki ga povzroča s svojimi nezvestobami. Bog se na človeka nikoli ne jezi, marveč
mu odpušča in ga vedno sprejema kakor oče izgubljenega sina.
Da, vera je križ in bolečina obeh, ki
sta stopila v tesen odnos. Je bolečina Boga, ker se je vsega daroval za človeka
in zanj trpel na križu. Še več, vsak dan je križan v naših nezvestobah in
izdajstvih. Križ je tudi za človeka, ki se mora odpovedati mnogim stvarem, da
ohrani zvestobo Bogu. Božja ljubezen mora človeka tako zelo osvojiti, da ne bo
nič drugega premagalo njegovega srca.
Gospod, pomnoži nam vero! Pomagaj nam,
da ti bomo vedno tako zelo odprti, da boš mogel vedno najti pot v naša srca.
Daj nam moči zoper vse druge mike in skušnjave, ki nas vabijo od tebe. Vedno
znova nam daj doživljati tvojo naklonjenost, ki nas bo utrjevala v veri. Naj
naša vera traja vse življenje. Vse, kar v veri spoznamo, naj nam postane tudi
del življenja. Verujemo naj tako, da bomo živeli vero. Ne dovoli, da bi se ustrašili
trpljenja za vero. Utrdi nas tako zelo, da bo naša vera tako trdna, da je noben
veter skušnjav ne bo mogel ugasniti. V življenju nam pomagaj uresničevati tvojo
voljo in ves svet prekvasiti s tvojo ljubeznijo. Tako zelo bodi z nami, da bo
verovanje prehajalo v doživljanje tvoje prisotnosti. Kadar pa bo prišla temna
noč vere, nas ohrani potrpežljive v čakanju tvoje svetlobe. Naj nas tema ne
prestraši tako, da bi te ne čakali. Slediti ti hočemo na tvoji poti, daj nam
toliko moči, da nikoli ne omagamo. Ko bo križ vere tako težak, da bomo
omahovali, nam priskoči na pomoč.
Bog, bodi hvaljen v tvoji neizmerni
modrosti, ko se nam razodevaš in nas ljubiš brez meja. Bodi hvaljen, ker si me
poklical v življenje vere in mi podaril to, kar je najbolj tvojega. Privedi me
do tako tesnega zedinjenja, da me nič ne bo moglo odtegniti od tebe. Naj se mi
vera uresniči v gledanju in uživanje tebe, ki si večna sreča.
p. Branko Petauer