Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Prava marijanska pobožnost nikoli ne zasenči ali zmanjša vere in ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, edinega posrednika med Bogom in ljudmi. Prav nasprotno je izročanje Božji Materi privilegirana pot, ki so jo preizkusili mnogi svetniki, da lahko še bolj zvesto sledimo Gospodu. Njej se torej izročajmo z otroško zaupnostjo!
Nagovor, 31. maj 2006
V edinosti s Kristusom hodi pred nami in nas vodi Marija, ki je tako češčena in ljubljena v vsakem kotičku Italije. V njej srečujemo čisto in nepokvarjeno resnično bistvo Cerkve in se tako po njej učimo spoznavati skrivnost Cerkve, ki živi v zgodovini. Vse do globine se čutimo njen sestavni del, tudi sami postajamo »cerkvene duše«, učimo se upirati »notranji sekularizaciji«, ki v današnjem času grozi Cerkvi kot posledica procesov sekularizacije, ki so globoko zaznamovali evropsko civilizacijo.
Nagovor, 19. oktober 2006
Ko premišljujemo Kristusov obraz in v Kristusu obraz Očeta, Marija to dela že pred nami, nas pri tem podpira in spremlja. Ljubezen in pobožnost do Gospodove matere, ki sta pri italijanskem narodu tako razširjeni in ukoreninjeni, sta dragocena dediščina, ki jo moramo negovati, in je veliko bogastvo tudi v luči evangelizacije.
Nagovor, 30. maj 2005
Vsak otrok živi iz vere, ki so mu jo podarili starši. Tudi starši so za otroka Božja roka, ki je sejala v njihova srca prve kali vere. Ob zgledu staršev in z njihovo pomočjo začnejo te kali rasti in se razvijati. Za rast potrebujejo hrano. Ni več dovolj samo vera staršev in njihov zgled, tudi sam mora narediti prve korake vere. Otrok ali mlad človek mora imeti svojo lastno pot vere. Boga je potrebno iskati in ga klicati, naj se razodene. Bog ne čaka, ampak takoj sliši klic. Hiti človeku naproti in se mu približuje, čisto nežno in komaj zaznavno. Človekovo srce mora biti pazljivo in občutljivo za Boga. Zaznati ga mora med vsemi mogočimi miki in nagovori, ki prihajajo v srce. Potrebno je poslušati, kaj Bog govori, kako čudovito razodeva svojo ljubezen. Iz srca mora izginiti vse nezaupanje in strah, ki človeka plaši pred nekom, ki ga še ne pozna. Bog prihaja kot dober in ljubeč tujec, čeprav k svoji stvari. Človekova ranjenost budi v srcu neko nezaupanje do vsega, kar prihaja v človekovo srce. Človek mora neko stvar spoznati in se šele potem odločiti zanjo. Bog prihaja in nagovarja zelo nežno in rahlo, da človeka ne bi prisilil, ampak da bi se svobodno odločil za Boga. Bog potrpežljivo prihaja in trka. Tiho nagovarja in ljubi človeka. Človek se mora sam odločiti za ljubezen, za Boga. Ko se Bog v človekovem srcu tako udomači, da ga človek sprejema brez strahu in nezaupanja, ga lahko bolj osebno nagovori. To Božje približevanje je čudovito opisal sveti Avguštin v svojih Izpovedih. Prisluhnimo mu: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si me in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. O Ljubezen, ki večno goriš in nikoli ne ugasneš, dobrota ti moja, moj Bog, vžgi me! Vzdržnost velevaš: daj, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš!« (Izpovedi 10,27.30)
Ko človek doživlja Božji nagovor, je potrebno odgovoriti. Ljubezen, s katero Bog obiskuje človeka, vsakogar vabi k odgovoru. Človek se čuti vedno bolj domačega z Bogom. Začne ga nagovarjati, plašno in nerodno. Toda ko čuti, da Bog sprejema njegov neroden odgovor, se človek z Bogom udomači. Dogajanje vere postane ne samo nagovor s strani Boga, ampak pogovor z Bogom. Človek začne Bogu zaupati in verovati njegovim besedam. Ta pogovor se razvija in raste v vedno bolj zaupljive razsežnosti. Bog prihaja k človeku, človek pa mu vrača obiske. Zelo previdno prihaja Bog vsakokrat korak bliže. Ko odkrije sprejemanje in zanimanje, se lahko vedno bolj približuje in razodeva. Človek se vedno bolj odpira in posluša Božji nagovor. Seveda pa vse to ne gre brez težav. Ni samo Bog na delu. Na delu je tudi njegov nasprotnik, ki prav tako skuša osvojiti človekovo srce. Tudi on prihaja v srce tako kot Bog, nežno in previdno. S posnemanjem božje taktike hoče ukaniti človeka, saj se tudi hudobec prikazuje kot angel luči, da bi lahko koga zapeljal. Za Boga se moramo vedno znova odločati, ker nas druge stvari vodijo proč od njega. Ta pogovor je včasih tudi veliko trpljenje. Človek v negotovosti ne ve, kaj bi naredil. Ne ve, za kaj bi se odločil. Srce mu krvavi v trpljenju. Potrebno je počakati, da Božji nagovor in dotik postaneta tako močna, da preženeta vsak dvom.
Sedaj lahko bolje opredelimo, kaj je vera. Vera je poslušanje Boga, ki se razodeva, in odgovor človeka, ki mu odgovarja na njegovo ljubezen. Toda sedaj je potrebno še nekaj. Vera ni samo prepričanje ali neke vrste filozofija. Iz tega pogovora morajo slediti tudi dejanja. Človek želi živeti tako, kot ga poučuje Božji glas v notranjosti. To pomeni, da se mora po tem, kar sliši v srcu, ravnati vse svoje življenje. Tukaj pa človek spet naleti na težave. Ko se srečuje z drugimi, ki opazijo njegovo spremembo, mu tisti, ki drugače gledajo na svet, povzročajo težave. Tudi sedaj se mora človek svobodno odločiti in premagati vse predsodke drugih in vztrajati v tem, kar mu Bog polaga v srce. Življenje po veri je tudi neke vrste križev pot, ker je v svetu veliko takšnega, kar je Bogu nasprotno. Toda Bog človeka ne pušča samega. Stopa mu naproti korak za korakom. Bog hoče biti človeku tako velika pomoč, da ga hoče spremljati na vseh potih. V človekovo srce prihaja v vsakem svetem obhajilu. Če človek pade in duhovno umira, mu odpušča njegove grehe in dviga padlega.
Vera je eno samo dogajanje, je življenje. Je prepletanje dveh ljubezni, Božje in človeške. Bog prvi ljubi, človek mu ljubezen vrača. Zaradi velike ljubezni velikokrat nastane bolečina, ki preizkuša človekovo srce. V bolečini se je potrebno vedno marsičemu odpovedati. Pustiti je treba male zaljubljenosti in se vedno znova odločati za ljubezen tistemu, ki nikoli ne razočara. Premagana bolečina človeka vedno bolj povezuje z Bogom in ga z njim dela eno. Človek tudi spoznava Božje trpljenje, ki ga povzroča s svojimi nezvestobami. Bog se na človeka nikoli ne jezi, marveč mu odpušča in ga vedno sprejema kakor oče izgubljenega sina.
Da, vera je križ in bolečina obeh, ki sta stopila v tesen odnos. Je bolečina Boga, ker se je vsega daroval za človeka in zanj trpel na križu. Še več, vsak dan je križan v naših nezvestobah in izdajstvih. Križ je tudi za človeka, ki se mora odpovedati mnogim stvarem, da ohrani zvestobo Bogu. Božja ljubezen mora človeka tako zelo osvojiti, da ne bo nič drugega premagalo njegovega srca.
Gospod, pomnoži nam vero! Pomagaj nam, da ti bomo vedno tako zelo odprti, da boš mogel vedno najti pot v naša srca. Daj nam moči zoper vse druge mike in skušnjave, ki nas vabijo od tebe. Vedno znova nam daj doživljati tvojo naklonjenost, ki nas bo utrjevala v veri. Naj naša vera traja vse življenje. Vse, kar v veri spoznamo, naj nam postane tudi del življenja. Verujemo naj tako, da bomo živeli vero. Ne dovoli, da bi se ustrašili trpljenja za vero. Utrdi nas tako zelo, da bo naša vera tako trdna, da je noben veter skušnjav ne bo mogel ugasniti. V življenju nam pomagaj uresničevati tvojo voljo in ves svet prekvasiti s tvojo ljubeznijo. Tako zelo bodi z nami, da bo verovanje prehajalo v doživljanje tvoje prisotnosti. Kadar pa bo prišla temna noč vere, nas ohrani potrpežljive v čakanju tvoje svetlobe. Naj nas tema ne prestraši tako, da bi te ne čakali. Slediti ti hočemo na tvoji poti, daj nam toliko moči, da nikoli ne omagamo. Ko bo križ vere tako težak, da bomo omahovali, nam priskoči na pomoč.
Bog, bodi hvaljen v tvoji neizmerni modrosti, ko se nam razodevaš in nas ljubiš brez meja. Bodi hvaljen, ker si me poklical v življenje vere in mi podaril to, kar je najbolj tvojega. Privedi me do tako tesnega zedinjenja, da me nič ne bo moglo odtegniti od tebe. Naj se mi vera uresniči v gledanju in uživanje tebe, ki si večna sreča.
p. Branko Petauer
Ljubezen do Boga in do bližnjega je najvažnejša zapoved, ki obsega in usmerja vse druge zapovedi. Boga ljubimo zaradi njega samega, bližnjega pa zaradi Boga, ker je Božja stvar in ker nam Bog naroča da ga ljubimo.
Če bi človek po izvirnem grehu ne bil nagnjen k slabemu, bi za njegovo življenje in delovanje zadostovala samo zapoved ljubezni. Ker je človek slaboten, je Bog že v stari zavezi zapoved ljubezni razčlenil v deset zapovedi. Prve tri se nanašajo na Boga in urejajo našo ljubezen do njega, drugih sedem pa ureja naš odnos do bližnjega in ljubezen do njega. Sveti Pavel nas uči: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave« (Rim 13,8–10).
Jezus je pomen desetih zapovedi še poglobil. Njihov polni pomen je bil razodet prav v Jezusu Kristusu. Ko je bogati mladenič prišel in ga vprašal. »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« mu je Jezus odgovoril: »Če hočeš priti v življenje, izpolnjuj zapovedi!« (Mt 19,16s). Kristus je s svojim življenjem in oznanjevanjem izpričeval trajni pomen desetih zapovedi. Prav jih bomo razumeli in lažje jih bomo izpolnjevali, če jih bomo povezovali s prijateljsko zavezo z Bogom. Bog, ki nas ljubi in se nam razodeva, nam daje smernice za naše vsakdanje življenje. To so nekakšni smerokazi skozi življenje, da ne zaidemo s poti, ki drži k Bogu v večno življenje. Kakor prometni znaki pomagajo šoferju, da po cesti varno vozi in ne ogroža sebe in drugih, tako nam Božje zapovedi omogočajo, da ostajamo v ljubezni do Boga in do bližnjega ter si tako zagotavljamo srečno življenje že na tem svetu, zlasti pa v večnosti. Sv. Janez Vianney je to takole opisal: »Božje zapovedi so nauki, ki nam jih Bog daje, da se držimo poti v nebesa; podobne so tablicam, ki jih postavljajo na začetek ulic ali poti in nam povedo njihovo ime.«
Arški župnik je oznanjal tudi tole: »Posvetni ljudje pravijo, da je delati za svoje zveličanje pretežko. Vendar ni nič lažjega: Držímo se Božjih in cerkvenih zapovedi, ogibajmo se sedmih glavnih grehov; delajmo dobro in ogibljimo se slabega: samo to! … Tole je dobro navodilo za ravnanje: delati samo to, kar lahko daruješ Bogu. Seveda pa mu ne moremo darovati opravljanja, obrekovanja, krivic, jeze, preklinjanja, nečistosti.« »Kadar vidim ljudi, ki ob nedeljah vozijo, mislim, da vozijo svojo dušo v pekel. Moti se v svojih računih tisti, ki gara ob nedeljah in si misli, da bo več zaslužil ali več naredil! Mar bodo tisti trije franki mogli kdaj odtehtati škodo, ki jo dela sam sebi, ko krši postavo dobrega Boga?« »Poznam dva načina, kako postaneš ubog: da delaš ob nedeljah in da si prilaščaš posest drugega.«
p. Anton
V Dnevniku imamo zapis, ki kaže povezanost med pramenoma žarkov in rano telesnega Jezusovega srca: »Danes sem videla Presveto Srce Jezusovo na nebu v veliki svetlobi; iz rane sta izhajala oba pramena žarkov in se razširila na ves svet« (št. 1796).
Prepričanje, da izhajata pramena žarkov iz Jezusove odprte rane, se kaže tudi v kitici njene pesmi o Srcu Jezusovem: »Pozdravljena, odprta rana Jezusovega srca, iz katere izhajata pramena usmiljenja in iz katere nam je dano črpati življenje samó s posodo zaupanja« (št. 1321). Ti dve mesti še posebej jasno razodeva tesno povezanost med duhovnostjo sv. Marjete Alakok in sv. Favstine Kowalske.
p. Anton
Papeži pogosto naglašajo povezanost Presvetega Srca Jezusovega s sveto Evharistijo. Sveta Evharistija je Jezus, je Srce Jezusovo. To enačenje opažamo tudi pri sestri Favstini. Zanimiv je primer, ki razodeva povezanost med podobo Božjega usmiljenja in sveto Evharistijo. Svetnica je v svoj Dnevnik zapisala:
»Ta trenutek, ko je bila podoba med telovsko procesijo izpostavljena na oltarju in je duhovnik postavil Najsvetejše na oltar ter je zbor začel peti, sta pramena žarkov iz te podobe šinila skozi sveto hostijo in se razširila na ves svet. Naenkrat sem zaslišala besede: Skozi tebe bosta kakor skozi to hostijo pramena žarkov usmiljenja prehajala na ves svet. Po teh besedah je mojo dušo napolnila globoka radost« (št. 441).
Iz zapisov v Favstininem Dnevniku vidimo, da sta pramena žarkov v več videnjih izhajala iz svete hostije. Poglejmo le en zapis: »Med sveto mašo, pri kateri je bil Gospod Jezus izpostavljen v presvetem oltarnem zakramentu, sem pred svetim obhajilom zagledala dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz presvete hostije tako, kakor sta predstavljena na podobi: eden rdeč in drugi bled« (št. 336).
S tem videnjem je Jezus hotel reči: »Tu v sveti hostiji sem jaz, ki sem bil na križu preboden. Prav jaz zdaj delim sadove odrešenja, ki jih označujeta oba pramena žarkov.«
V Dnevniku je v litanijskih vzklikih k sveti evharistiji tudi vzklik, ki kaže navzočnost Srca Jezusovega v tem zakramentu: »Sveta hostija, v kateri so vsebovana vsa čustva predobrega Srca Jezusovega do nas, posebej do ubogih grešnikov!« (št. 356).
