Bila sem še majhna. V malem kabinetu, kjer je bil tudi moj
kotiček za spanje in učenje, je visela precej velika slika prelepe ženske s
spečim otročičem v naročju. Imela je modro ogrinjalo, nežen, a nekoliko
zaskrbljen obraz pa ji je okvirjala svilena ruta v zlatih odtenkih. Dete v beli
oblekici je ljubko sanjalo z glavico naslonjeno na njeno ramo. Videti je bilo,
kot da je ženska z otrokom nekam namenjena. Ne vem, od kod je slika prišla in
kdo jo je tja obesil. Vem le, da mi je bila (in mi je še) neznansko všeč. Ko so
mi povedali, da slika predstavlja Marijo z Jezuščkom, in ko sem pri verouku
izvedela, da je Marija tudi naša nebeška Mati, sem na sliko s posebno ljubeznijo
in otroškim zaupanjem gledala vedno, ko sem bila v sobi, zlasti še, ko sem se
zaradi nesoglasij v družini počutila zelo nesrečno, nerazumljeno in osamljeno.
Spomnim se, da sem jo v težkih trenutkih, zlasti kasneje, v najstniških letih,
»priznavala« kot svojo edino mater, saj pri zemeljski nisem našla tako želene
ljubezni in naklonjenosti. Zaupala sem ji vse svoje tegobe in jo prosila za
pomoč. V njenem milem pogledu, zazrtem nekam v prihodnost, sem prepoznavala, da
sočustvuje z menoj, me razume in hkrati daje zagotovilo, da bo tam, kamor je
zazrta, bilo bolje; tudi zame. Danes pač vem, da je bila to slika »Marije
Begunke« in da so bili moji samogovori pravzaprav moje prve molitve k Mariji.
Hote ali nehote sem potem – seveda zgolj po vizualni plati – prav po tej »moji
prvi Mariji« presojala še vse podobe »ostalih marij«, s katerimi sem se v
življenju srečala.
Še vedno sem bila otrok, ko je v našo župnijsko cerkev prišla
slika-kopija Marije Pomagaj z Brezij. Spominjam se, da sem čutila slavnostno
vzdušje in radovedno ogledovala reakcije vernikov v cerkvi. Takrat so bile
težave odnosov doma pred menoj še skrite, zato mi je bilo zelo lepo, ko sva šli
z mamico po vsaki maši pokleknit in pomolit še pred novi stranski oltar, ki je
bil postavljen za brezjansko Marijo Pomagaj. Po otroško sem si najbolj
zapomnila, da se tej Mariji reče »Pomagaj«, pri prvem družinskem romanju na
Brezje pa me je – bolj kot originalna slika – fasciniral velik, zlat rezbarski
okvir. Take bogate stvari imajo samo kralji in kraljice, sem razmišljala! Lahko
bi rekla, da otroško preroško, saj je Marija Pomagaj dejansko postala kraljica
Slovencev. Ko z odraščanjem zori razum, se pravljice o kraljičnah potisnejo na
stran. Izkušnje pa v spomin vtisnejo zanimiv konglomerat bolečine, žalosti,
solz in prošenj pred Marijo Pomagaj, razbremenitve po takih molitvah, ki jih
rodi zaupanje in prepustitev, ter olajšanja in veselja, ko spoznaš, da je tvoja
prošnja uslišana, pa čeprav na drugačen način, kot si prosil. Navadno še
boljši. Ampak to človek vidi šele z očmi let in pogledom nazaj.
Če se še malo pomudim v otroških letih, lahko tako, kot še
mnogi, izrazim neizmerno hvaležnost za staro mamo, ki je bila sonce v mojem
življenju. Vsega lepega in dobrega me je (na)učila, tudi molitve. Ljubila je
našo Mater Marijo in se zatekala k nji v svojem težkem, z vojnami in krivicami,
lakoto in pomanjkanjem zaznamovanim življenjem. Kot mlada vdova je kot
dninarica pri kmetih nekako le preživela sedem otrok. Rožni venec je bil njen
stalni spremljevalec. Imela je dva. Enega »tazahmašnega« in enega za vsak dan.
Da se ne bi polomil, ga je po končani molitvi (kako prijetno so rožljale lesene
jagode med njenimi prsti!) položila pod »povšter« še v posebno vrečko. Z
zanimanjem sem opazovala vse njene kretnje. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko
sva za Božič pred domačimi jaslicami in ob prižgani oljenki kleče molile veseli
del. Bila je preprosta kmetica, a zelo razumna ženska, polna modrosti v vsej
svoji preprostosti. Delovala je zelo učeno, ko je nataknila na nos očala in
brala. Hodila sem v prve razrede osnovne šole, ko je prišla k meni s prošnjo,
če bi ji lahko pomagala zaviti knjigo, ki ji jo je posodila neka gospa. Da se
knjiga ne umaže; je rekla. Bila sem počaščena, da me je kot pridno zavijalko
svojih šolskih zvezkov in knjig izbrala za to nalogo, in seveda zvedava, za
kakšno knjigo gre, da mami toliko pomeni. Preberem naslov: Fatima. Seveda so iz
mene takoj začela leteti vprašanja, kaj je sploh to in se z vsakim maminim
odgovorom razpletala naprej. Mama je izrezovala in v svitek spravljala
»podlistke« v prvih številkah Družine, ki so pisali o Fatimi. Sedaj je s
posebno pozornostjo brala knjigo. Večkrat, ko sva bili sami in ni imela drugega
dela, mi je izpolnila prošnjo in iz knjige brala naglas. Govorila mi je o pastirčkih,
o tem, kako se jim je prikazala Marija, kako so molili rožni venec, o angelu in
o sončnem čudežu. Vsega tega tedaj še nisem razumela. Najbolj nepojmljivo mi je
bilo to, da se Marija dejansko lahko »kar prikaže« in da jo nekdo vidi. A ne
živi Marija v nebesih? Kako lahko kar stopi dol? Pa pri verouku so nas učili,
da je Jezus delal čudeže. Torej so se čudeži dogajali enkrat davno, ko je On
hodil po naši zemlji. Ampak, da bi se godili čudeži tudi dandanašnji? In da jih
»naredi« tudi Marija? Še meni gre na smeh, ko se takole spominjam. A tako je
bilo moje prvo srečanje s fatimsko Marijo. Tudi slika njenega kipa je bila v
knjigi in sem lahko videla belo Gospo z malo kronico. Kot otrok pa sem si jo
tako zapomnila kot »belo Marijo«, ki je »stopila dol z neba in se prikazala«
pastirčkom. A bi bilo možno, da bi se tudi meni kdaj prikazala?, pa sem
razmišljala v svoji zanesenosti.
Ko sem tako spoznala že »tri Marije«, ki sem jih nekako še
»razlikovala«, je dokončno zmedo v moji otroški glavi naredila svetinjica, na
kateri je bil na eni strani profil Marijinega obraza, na drugi pa deklica, ki
kleči pred dvignjeno votlino, v kateri stoji cela Marija. Seveda je šlo za
svetinjico s podobo Lurške Matere Božje. In glej, glej – tudi ta Marija se je,
kot so mi povedali, tam nekje, v eni drugi državi, prikazala, stopila z neba!
In da bo mera polna, so mi potem enkrat pokazali še »čudodelno« Marijo oz.
čudodelno svetinjico z njeno podobo, ki je bila spet drugačna od tiste, ki je
bila v Lurški votlini ... No, prepoznala pa sem kasneje skladnost podobe na
čudodelni svetinjici s kipom Brezmadežne Marije, ki sem ga večkrat videla. Pa
glej, tudi ta Brezmadežna Marija se je prikazala neki redovnici in ji naročila,
naj da delati svetinjice. Takrat je bilo to zame že preveč. V zmedi vseh teh
»marij« kot otrok nisem več vedela, katera je »taprava« oz. katera je tista
»taglavna«.
Ko sedaj premišljujem nazaj vso to mojo otroško zmedo
različnih »marij«, pa pravzaprav lahko vidim podobnost z resničnimi zmedami, ki
jih imamo v današnjih časih, ker je na voljo toliko različnih svetnih
informacij, v toliko različnih medijih, o eni in isti zadevi, pa naj bo ta
pomembna ali ne. Le katera je prava, katera je resnična, kateri zaupati? Sveti
Duh, daj nam dar razločevanja! No, se je pa zato z leti povsem jasno
izkristaliziralo, kako je naša nebeška Mati Marija ena edina in ena sama, z
vsemi svojimi obrazi, z vsemi svojimi imeni, v nebesih in vseh krajih na
zemlji.
Bralka