Vsaka družinska molitev je bogastvo družine, župnije in celotne Cerkve. Marsikatero težavo, ki jo današnja krščanska družina ima in z njo živi, je možno odpraviti. Z gorečo molitvijo smemo upati na dobro rešitev v raznih stiskah ali družinskih nesporazumih. Bog pričakuje, da vsak naredi svoj delež. Razsvetljenje pa se zgodi, ko se odkrito in v medsebojni ljubezni vsi člani družine pogovorijo. Tam, kjer damo prednost »ljubezni«, tam se povrne tudi mir. »Kjer je Bog, tam ni nadlog!« Tudi Marija in Jožef sta imela veliko preizkušenj, skrbi in težav, vendar sta se znala o njih pogovoriti, vse sta razodela na način, kot je bila Božja volja. Bog nas v času preizkušenj ne pušča samih. Zagotavlja nam svojo prisotnost v naši medsebojni ljubezni in s trdno vero lahko pričakujemo Božjo pomoč. »Preizkušenost naše vere pa ustvarja stanovitnost«(Jak 1,3). Jakob v svojem pismu ta odlomek zaključi s pomenljivimi besedami: »Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše« (Jak 1,21).
Približuje se mesec november, ko so naše misli, besede, spomini, predvsem pa molitve namenjene našim rajnim. Pridigar je zapisal: »Je čas rojevanja in čas smrti«(Prd 3,2). Katoliška cerkev verujočim daje mnogo sredstev in načinov, kako se duhovno povezati z rajnimi: darujemo svete maše, molitve, naklanjamo jim popolni odpustek in druga zadoščevanja. Vabi in uči nas, da smo vedno pripravljeni na zadnjo uro. V litanije sv. Jožefa je postavila vzklik: »Zavetnik umirajočih, prosi za nas«. S tem nam Cerkev želi sv. Jožefa postaviti za zgled zaupanja v Božjo pomoč. Zato ni razlogov za strah pred smrtjo. Mnogo več bomo naredili in se strahú osvobodili, če pogledamo, kako nam pomaga sv. Jožef v času smrti. Zaupal je v Boga. Velja se spomniti, kako je umiral on sam. Samo sv. Jožef je imel to milost, da je umrl na rokah Jezusa in Marije. Zato lahko sv. Jožef takoj za Marijo največ pomaga v zadnjih urah našega življenja. On nam pri Jezusu izprosi, kar ga v veri prosimo, tudi za srečno zadnjo uro. Gotovo Jezus ne bo odrekel prošnje sv. Jožefu; njemu, ki ga je nosil na rokah, ga varoval, vzgajal in zanj skrbel do konca svojega življenja. Smrti pa se ne more izogniti nihče, ne kralj ali berač, ne bogati ali reven, ne moški ali ženska, ne mladi ali stari. »Vsem, ki smo rojeni, je tudi določeno, da enkrat umremo, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Da je sv. Jožef upravičeno »zavetnik umirajočih« in priprošnjik za srečno zadnjo uro, nam potrjujejo izkustva iz življenja. Pomembno je in tako nas Cerkev uči, da že v trenutkih bolezni pokličemo duhovnika in bolniku omogočimo prejem svetih zakramentov.
Iz misijonskega poslanstva nam pripoveduje neki nadškof, ko je obiskoval svoje vernike po zelo razkropljeni misijonski deželi. Večkrat je bil dan kratek in bližala se je noč. Bil je primoran, da je na poti zaprosil za prenočišče. Potrkal je na vrata osamljene hiše. Gospodinja ga je prijazno sprejela in mu gostoljubno ponudila prenočišče, čeprav ga ni poznala. Nadškof je takoj opazil, da je žena zelo zaskrbljena, zato jo vpraša, zakaj je zaskrbljena in kaj jo teži. Ona mu takoj pove, da ima v sosednji sobi očeta, ki leži na smrtni postelji. »Celo življenje je molil k sv. Jožefu za srečno zadnjo uro. Sedaj, ko umira in smo zelo daleč od duhovnika, pa me skrbi, da bo umrl brez zakramentov.« Nato si nadškof odpne svoj plašč in ji pokaže svoj škofovski križ. Nato pa reče: No, potem pa je sv. Jožef naredil še več, poslal ni samo duhovnika, ampak celo nadškofa. Takoj je šel k bolnemu očetu, ki je opravil sveto spoved, mu podelil sveto maziljenje in sveto popotnico. Tudi to je dokaz, kako nas sv. Jožef nikoli ne pusti same, tudi v najtežjih trenutkih ne.
Tudi naslednji zgled je iz misijonske dežele. Spominjam se pripovedovanja salezijanca duhovnika p. Martina Maroša, ki je bil misijonar več kot 40 let na Ognjeni zemlji v Južni Ameriki – v Čilu. Neko noč je prišel po njega neki moški. Prosil ga je, če bi šel k težko bolnemu v bolnico. »Pripravil sem vse potrebno, sv. popotnico, bolniško olje in skupaj s tujcem sva odšla v bolnico. Ves čas med potjo sva molčala. Potem sva prišla do vratarja, ki naju je že čakal. Z vratarjem sva odšla v bolniško sobo k bolniku, ki je bil ves v pričakovanju. Opravila sva zakrament svete spovedi, bolniško maziljenje, podelil sem bolniku sv. obhajilo in prejel je še popolni odpustek. Nato sem bolnika vprašal, kdo je gospod, ki je prišel po mene. Bolnik se je zelo začudil, saj vendar nihče ni vedel za to njegovo željo kot le sv. Jožef.« »Njemu sem se vse življenje priporočal za srečno zadnjo uro.« Misijonar p. Maroša je rekel: »Ta mož, ki je prišel po mene, je bil sv. Jožef! Ko sem se vračal, tega človeka več nikjer ni bilo. Takrat sem začutil, kako velik priprošnjik je v zadnji uri ta veliki in pravični sv. Jožef. Tudi sam sem se mu poslej priporočal.« Misijonar g. Maroša je umrl v Marianumu, salezijanskem domu v Veržeju v 100. letu starosti.
Naj tudi nam ne mine dan, da ne bi molili k sv. Jožefu za srečno zadnjo uro.
Jožef Andrejek
