Kadar gre za druge reči, je čisto gotovo, da je
»čas zlato«. Kadar pa gre za molitev, nas »čas« lahko spravi v obup. Dasi nam
je namreč Gospod obljubil, da nam bo dal, kar ga bomo prosili, če bomo prosili
z vero, ne da bi omahovali, vendar pa nismo nikjer brali kake obljube, da nam
bo dal takoj, kar ga bomo prosili. Ko je Kristus čudežno ozdravljal, je takoj
dal, kar so ga prosili, nikjer pa nismo zasledili obljube, pa smo jo zelo
iskali, da bo delal tako vselej.
David je mnogokrat prosil Boga, naj hitro usliši
njegovo prošnjo: »Gospod, hiti mi pomagat!« Pa ne vemo, ali mu je Gospod vedno
tudi takoj pohitel na pomoč. Bog sicer zanesljivo in ob pravem času da, kar ga
prosimo, vendar ta čas ni nujno v najbližji prihodnosti.
Ker odgovora na svojo prošnjo ne prejmemo
takoj, čeprav ga nazadnje vendarle dobimo, je med Španci v rabi domač pregovor:
»Bog stiska, pa ne zadavi!«
Zakaj se večkrat tako dogaja? Ali ni za Boga
vseeno, če nam da takoj, kar ga prosimo, namesto da bi nam dal jutri?
Odgovor na to vprašanje dobimo v Svetem pismu
(Prg 3,1–7): »Vse stvari imajo svoj čas, in vse, kar je pod nebom, se zgodi v
trenutku, ki je določen …; je čas prošenj in čas jemanja«.
Dober razlog, zakaj usliši Bog naše molitve
večkrat šele čez dolgo časa, je v tem, ker sta molitev in božja previdnost zelo
tesno povezani.
Vsaka kriza ustvari svojega gospoda. Kriza, ki
se je odigrala v raju, je dala gospostvo Satanu!
Bog je dal človeku gospostvo nad stvarstvom,
dal mu je gospostvo, ki je sicer pripadalo le njemu, kajti: »Gospodova je
zemlja in kar jo napolnjuje: svet in vsi njeni prebivalci« (Ps 23, 1). In rekel
je: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti, in naj gospoduje ribam
morja in pticam neba in živalim in vsej zemlji in vsemu, kar lazi in se giblje
po zemlji« (1 Mz 1,26). »Malo pod angele si ga postavil, s slavo in častjo si
ga ovenčal, in izročil si mu gospostvo nad deli svojih rok. Vse si postavil k
njegovim nogam…« (Ps 8, 6–7).
Po grehu pa je človek prešel pod oblast hudiča,
»kneza tega sveta«, zoper katerega je prišel Kristus na svet, da se zoper njega
vojskuje: »Zdaj bo knez tega sveta izgnan« (Jn 12,31). »Ne bom veliko več
govoril z vami, zakaj vladar tega sveta prihaja; meni sicer nič ne more« (Jn
14,30). »Vladar tega sveta je obsojen« (Jn 16,11). »Ampak to je vaša ura in
oblast teme« (Lk 22,53).
Odkar je torej človek grešil, je duša vsakogar
postala bojišče, kjer se borita Bog in hudič, kako bi jo pridobila zase. Da bi
nam pomagal v tem trajnem boju, v katerem brez božje milosti ne moremo zmagati,
nam je Bog dal v roke »ročni telefon«, da ga lahko prosimo na pomoč v vseh
stiskah tega boja, ki bo trajal do konca našega življenja. »Človekovo življenje
na zemlji je neprestano vojskovanje« (Job 7,1). Ta ročni telefon je molitev. Ta
nas stalno oskrbuje z večno zvezo z našim Vojskovodjem, z Njegovim glavnim
stanom. Tako ga obveščamo o stanju borbe in ga prosimo potrebne pomoči. Brez
tega sredstva bi bedno propadli. Zato je molitev za naše večno življenje nujno
potrebna. Pozabiti namreč ne smemo, kar smo že prej rekli, da učinek molitve ni
v tem, da Boga ganemo, marveč da ga prosimo stvari, ki nam jih je namenil dati,
če ga bomo prosili. Bog hoče, da smo v vsem, zlasti pa v tem boju zoper
hudobnega duha popolnoma odvisni od njega, zato tudi hoče, da ga neprestano
prosimo pomoči.
Satan prav dobro ve, da pademo njemu v roke, če
ne molimo: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!« je rekel Zveličar
svojim učencem (Lk 22,40). Molitev je duhovno orožje. Ker pa je hudič duh,
spada molitev na njegovo operacijsko področje. Tukaj je torej tisto področje,
kjer stopi Satan v akcijo, ne pa tam, kjer mize plešejo, ali pa delajo ne vem
kakšen spiritistični ogenj. Tu, na duhovnem področju naše duše in v njegovem
lastnem območju se razvija njegova borba z največjo delavnostjo. »Trezni bodite
in čujte, zakaj vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga
bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri« (1 Pet 5,8). Za boj zoper tega
sovražnika nam sveti Pavel svetuje: »Nadenite si vso Božjo bojno opravo, da se
boste mogli ustavljati hudičevim zvijačam. Kajti ni se vam bojevati zoper meso
in kri, ampak zoper vladarstva, oblasti, duhovne gospodovalce te teme, zoper
duhove v podnebju. Zaradi tega si nadenite vso Božjo bojno opravo, da se boste
mogli ob hudem dnevu postaviti v bran, vse premagati ter obstati … Zraven po ob
vsakem času v duhu molite z vsakršno molitvijo in prošnjo in v ta namen čujte z
vso vztrajnostjo in prošnjo za vse svete in tudi zame« (Ef 6,11–20).
V tem torej jasno vidimo, da je molitev tisto
orožje, ki nam je priporočeno za boj in za zmago nad duhom teme.
Zato je naravno, da si hudobni duh, ki pozna
moč tega orožja, prav posebno prizadeva, da bi nas v molitvi omajal in nam vzel
pogum. Vse kaže, da ni brez podlage trditev, da je vse, kar naše zaupanje v
molitvi zmanjšuje, neposredno ali posredno hudičevo delo. Prepričani smo, da je
glavno hudičevo delo, da bi nas pogubil, v tem, da nas odvrača od molitve.
Hudiču ni toliko mar, ali veliko molimo, kakor to, da slabo molimo! Farizejeva
molitev mu je bila bržkone zato zelo všeč, medtem ko je bil ob ponižni
cestninarjevi molitvi gotovo zelen o jeze.
Hudiča malo briga, ali dolgo molimo in
opravljamo neskončno dolge molitve in jih tisočkrat ponavljamo. Zdi se celo, da
mu je taka navada, množiti in podaljševati molitev, nadvse všeč, saj je budiste
navdihnil s čudnim sistemom, da svoje molitve množijo s posebnimi molitvenimi
mlinčki. Dolg papirnat trak je ovit na dveh valjarjih, ki ju vrti voda, kakor
mlinska kolesa. Pri tem z valjev razvija papirni trak, na katerem je neštetokrat
napisano: »Oh Mani Padme Hum!« Ker se valja neprestano vrtita, pobožni budisti
s pomočjo tega mlinčka poskušajo, da jih Buda usliši.
Tako imamo – žal – tudi veliko kristjanov, ki
neutrudno, glasno ponavljajo svoje molitve, brez vere in zaupanja. Tega se
hudič zelo veseli, saj dobro pozna neuspešnost takih molitev.
Ko smo rekli, da moramo pri molitvi imeti vero,
hočemo s tem reči, da je treba imeti zaupanje v Boga, ne pa v molitev, ki jo
opravljamo. Veliko jih je namreč, ki govorijo o molitvi nekako tako, kakor
tisti, ki hvalijo kako zdravilo: »Vzemite to zdravilo, to je zelo dobro zoper
kašelj!« Tako tudi govore nekateri: »Priporočam vam tole molitvico, ki je v tej
ali oni zadevi zelo učinkovita!« To je neokusna nespamet! Ni namreč molitve, ki
bi bila sama na sebi učinkovita. Tisto, kar je učinkovito in kar tudi molitev
naredi učinkovito, je naša vera in naše zaupanje v Boga, ne glede na to, kakšne
besede izgovarjamo. Vera in zaupanje morata biti oprta na Boga, ne pa na
besedilo molitvice. Že večkrat smo rekli, da so molitvice dobre, da nas ganejo
in tako usposobijo, da molimo z vero in zaupanjem. Nobena molitev pa ni
učinkovita sama iz sebe, niti očenaš ne.
Hudič namreč nima nič zoper naše molitve, da
jih le ne opravljamo z vero in zaupanjem, ponižno in vdano v Božjo voljo. Trudi
pa se, in še zelo, zoper molitve, ki imajo omenjene lastnosti. Pozna njih moč.
Molitev je duhovna prvina in spada zato v tisto
področje, kjer deluje hudič, ki je duh. Verjetno smemo pripisati njegovemu
delovanju, da se včasih v nas zakasni spoznanje, da je naša molitev že bila
uslišana. Glede tega je treba opozoriti na naslednje mesto iz Svetega Pisma:
»Tiste dni sem jaz, Daniel, v solzah, ne da bi pokusil kaj boljšega kruha, mesa
ali vina, tri tedne vztrajal … (Prosil je namreč, da bi spoznal neke vrste
prihodnje dogodke). Ob koncu treh tednov se mi je prikazal nadangel Gabrijel in
mi rekel: 'Daniel, mož želja, poslušaj moje besede, ki ti jih govorim…Ne boj
se, Daniel! Zakaj od prvega dne, ko je tvoje srce zaželelo spoznanja in si bil
žalosten pred obličjem svojega Boga, so bile tvoje prošnje uslišane. In prišel
sem zaradi tvojih molitev. Toda knez kraljestva Perzijcev se mi je
zoperstavljal 21 dni, in glej, Mihael mi je prišel na pomoč …«
K temu dodajmo tole opombo: Od prvega dne, ko
je Danijel začel moliti, je bila njegova molitev uslišana in angelu Gabrijelu
je bilo rečeno, naj Danijelu to naznani. Gabrijela pa je angel Perzijcev
zadrževal tri tedne, da ga je moral podpreti Mihael. Bodisi da je bil angel
Perzijcev dobri angel, kakor učijo nekateri, bodisi hudobni, kakor razlagajo
drugi, vsekakor se je obvestilo, da je Danijelova molitev uslišana, po Božjem
privoljenju, zakasnilo za tri tedne.
Tukaj torej vidimo, da Bog more dopustiti, da
se zakasni spoznanje, da je naša molitev bila uslišana, kar vsekakor postavlja
naše zaupanje na preizkušnjo.
Zato ni neverjetno, da skuša hudič po Božjem
dopuščenju z vsemi mogočimi sredstvi zadrževati izid naših prošenj kar najdlje
mogoče in tako ustvariti v nas nezaupanje.
Prav gotovo nobena stvar tako ne jemlje poguma
tistemu, ki moli, kakor dejstvo, da se čas uslišanja zavlačuje neskončno dolgo.
Ker torej hudič to ve, mar ne bo skušal na vse načine preprečiti, da bi naša
prošnja bila uslišana, ali vsaj da bi za njeno uslišanje ne zvedeli, da bi nas
tako napravil malodušne in nezaupljive do Boga?
»Že toliko časa prosim Boga, pa me ne usliši;
čemu naj še naprej molim?« Kolikokrat slišimo take besede, ki delajo hudiču
nemajhno veselje! Vselej, ko »čas« ali četrta razsežnost povzroči, da začnemo
pri molitvi omahovati, je naš hudobni sovražnik dosegel svojo zmago. Ne le, ker
smo tako v nevarnosti, da izgubimo, kar smo prosili, marveč tudi, ker bi v
svoji obupanosti v prihodnje utegnili nehati moliti. Vselej pa, kadar nehamo
prositi, kar potrebujemo, zmaga hudič.
Zato nikar ne pozabimo, da naš Gospod Bog
nikoli ni obljubil, da nas bo nemudoma uslišal, tudi tedaj ne, če ga z globoko
vero in zaupanjem prosimo. In če nas zavoljo tega, ker nismo takoj dobili
odgovora, spravi četrta razsežnost – čas - v omahovanje, smo svoj čas zares –
zapravili!
C. M. de Heredia
