Namesto da bi
odšli ven, smo odšli v kletne prostore ob cerkvi. Tam smo našli tiste ali take
vrče, v katerih je Jezus spremenil vodo v vino. Bili so kamniti in veliki.
Ostal je samo eden, ki je postavljen na velik kamnit podstavek. Ne bi mogel
reči, da je bil umetelno izdelan. Stena tega vrča ali posode je bila krepka in
debela vsaj deset centimetrov. Da so jih prestavili ali namestili, je bilo
potrebno kar nekaj krepkih mož.
Vsi slikarji na
svoje slike slikajo vrče, kot jih imamo v mislih. Toda to so bili pravi kamniti
škafi. Ko je Jezus spremenil vodo v vino v šestih takih vrčih, je bilo vina res
v preobilju. V kripti je bil samo en vrč. Če jih je bilo šest, so najbrž
napolnili prostor. V njih so imeli vodo za očiščevanje, to je za umivanje. Imel
sem srečo, da sem bil v kripti sam. Lahko sem v miru poslikal in se vrnil nazaj
ven pred cerkev, kjer je še vedno mrgolelo ljudi. Nisem pa opazil, če je bila v
cerkvi kakšna poroka.
Ugotovili smo,
da nima smisla čakati, saj ne bomo nikakor prišli v cerkev. Ko smo prišli nazaj
na ulico, je pred nami zasijala cela vrsta trgovin. Seveda je bil najbolj
prodajan artikel poročno vino. Dobil si kakršnega si hotel. Belo, črno, vsega
je bilo dovolj. Trgovci so hiteli ponujat svojo robo in nam dajali vino v
pokušino. Ker se ne spoznam na vina, se mi ni zdelo nič posebnega. Neka
romarica iz Primorske ga je samo pogledala in takoj rekla, da ni nič
filtrirano. Kaj takega jaz ne bi opazil. Ljudje, ki živijo od pridelave in
prodaje vina, pa na prvi pogled ugotovijo, kakšno je vino. Tudi drugi so
potrdili, da ni bilo kaj posebnega. Toda cene so bile kar konkretne. Ker smo
šli domov z letalom, steklenic vina niso kupovali. Na letalo ni modro, da bi ga
nesel, saj smo videli, kako so v Carigradu metali naše kovčke. Gotovo bi se vse
steklenice razbile in v kovčku bi nastala cela umazanija. Tisti, ki so vino
kupili so ga pri večerji popili. Tako so se lahko pohvalili pred domačimi, da
so pili vino iz Kane Galilejske.
Mene je
prežemala misel na Jezusov čudež. Pa ne samo zaradi mnogega vina. Navduševala
me je Jezusova pozornost. Bil je na svatbi, ter tako pokazal svoje Božje
spoštovanje do družine. Prinesel je družini svoj blagoslov in potrdil, da je
vloga družine tudi v Božjih očeh nekaj prednostnega. Družina je vir življenja,
saj se iz moževe in ženine ljubezni porajajo nova življenja. Družina je
najlepši kraj, kjer Bog in človek tesno sodelujeta. Prvo sodelovanje se kaže
pri porajanju življenja. Iz človeške ljubezni zraste novo telo, novo bitje. Bog
pa temu novemu bitju podari bogopodobnost z neumrljivo dušo. Nekaj, kar nikoli
več ne bo izbrisano. Človek, ki je bil spočet, bo na veke ostal človek, nekdo,
ki ga Bog osebno pozna, pa čeprav bo v človeških registrih naveden samo kot
brezosebna številka. Tudi če ne bi bil nikoli rojen, je njegova duša zapisana
na Božje dlani, ali bolje, v Božje Srce.
Ljudje v teh
časih »pametujemo« in skušamo na novo definirati družino. Toda Bog jo je že
pred veki definiral, da bo to skupnost moža in žene, ki sta med seboj tesneje
povezana kot mati in njen otrok. To je vez ljubezni, ki je močnejša kakor krvna
vez. Zaradi tega mož zapusti svoje starše in se pridruži ženi, da postaneta dva
eno telo. Če bi smel spregovoriti, bi rad povedal, da so te ponovne definicije
družine, ki so jih mnoge vlade že sprejele, sad človeškega napuha in
zablodelosti. Upal bi si reči, da je v teh prizadevanjih celo nekaj satanskega,
saj uzakonjajo greh. Greh pohote in greh splava, ker daje pravico staršem, da
si vzamejo v roke oblast, ki jo ima samo Bog. Samo on lahko življenje daje in
jemlje. Zato starši nikoli ne bodo imeli pravice nerojenemu otroku vzeti
življenja, pa naj to uzakonijo katerekoli vlade na zemlji.
Družina je in
mora biti prostor ljubezni in rodovitnosti. Družina je Cerkev v malem, je
osnovna celica človeštva. Z družino človeštvo stoji in pade. Propagiranje
nerodovitnih in nenaravnih zvez je delo proti človeštvu.
Zunaj na ulici
smo še malo poklepetali in se odžejali s sadnim sokom, ki so ga naredili čisto
na sveže.
Tudi tukaj bi
bilo prijetno ostati in se skušati vživeti v ta sveti kraj. Bilo bi lepo se
poglobiti v evangeljski odlomek in prisluhniti govorici kraja. Razlagalci
Svetega pisma pogosto ponavljajo, da sam kraj, kjer se je dogajalo Jezusovo
delovanje, spregovori kot peti evangelij. Toda morali smo dalje v Nazaret, da
bi tam doživeli Božjo bližino na poseben način, saj je tam kraj, kjer je Bog
najbolj konkretno stopil na zemljo. Božji Sin je tam sprejel človeško naravo in
postal eden izmed nas.
Sredi mesta so
nas zložili z avtobusov, da smo pot po mestu lahko nadaljevali peš. Najprej smo
se ustavili pri vodnjaku sredi mesta. Lepa lična kapela s koritom. V korito je
voda pritekala po treh kamnitih žlebovih. Bilo je precej toplo. Par korakov
naprej je bila mala ortodoksna cerkvica. Vstopili smo vanjo in si jo ogledali.
Že na stenah zgradb ob cerkvici, je bilo polno ikon Božje Matere. Bile so
večina novejšega datuma.
Cerkvica je bila
stara in iz kamna zidana. V tla so bili vdelani kamni različnih barv in oblik.
Več ikon je prikazovalo Angelovo oznanjenje Devici Mariji. Šli smo v nek
stranski prostor, kjer je bila ograja. To, kar je bilo za ograjo, je bilo
videti kot vodnjak, le vode ni bilo v njem. Mogoče je bil to kraj, kamor je
Devica Marija vsak dan hodila po vodo?
Lep in bogat
ikonostas je ločeval oltarni prostor od prostora za ljudstvo. Tiho smo hodili
po cerkvici in jo ogledovali. Mogoče je škof Jurij kaj razložil, a mene bi bilo
zraven.
Po ogledu
cerkvice smo nadaljevali pot po ulici, za katero so rekli, da vodi do cerkve
Gospodovega oznanjenja. Šli smo po njej in se izgubili. Vpraševali smo ljudi,
ki so nas usmerili na ulico nekoliko višje. Bili smo mala skupinica. Kam so
odšli ostali, nismo vedeli. Po nekaj minutah hoje smo prišli do bazilike
Angelovega oznanjenja. Tudi tam ni bilo naše skupine. Jaz si nisem delal skrbi,
saj so morali sem priti, ker bomo v cerkvi obhajali sveto mašo.
Mimo je prišel
pater Peter, ki je rekel, naj gremo v sinagogo. Tam so ostali. Šli smo za njim
in mimo trgovin in živahnih prodajalcev prišli v velik obokan prostor. Zgradba je
bila grajena iz kamna. Tam so že sedeli naši romarji in poslušali razlago škofa
Jurija. Mi smo ujeli le nekaj zadnjih besed.
To je torej
prostor, kamor je Jezus kot otrok hodil molit. V to sinagogo se je večkrat
vračal in v času javnega delovanja v njej učil. Tu je povedal ljudem, da ga je
Bog izbral in poslal ubogim oznanit blagovest. Zahtevali so od njega, naj še v
domačem kraju naredi kakšen čudež, kakor so slišali, da jih je naredil po
drugih krajih. Ni jih naredil zaradi njihove nevere, ker mu niso verovali, da
je on Božji Sin. Jezni so ga zgrabili in peljali ven, da bi ga pahnili v
prepad. Zdelo se jim je povsem nedopustno, da se je delal Božjega Sina, saj so
vendar poznali njegove starše in sorodnike. Toda Jezus je odhajal od njih.
Sinagoga je danes
spremenjena v kapelo, kjer je prostora za en avtobus romarjev. Vprašal sem se,
ali smo vsaj mi pripravljeni sprejeti Jezusovo besedo in jo ohraniti v srcu?
Zdi se nam naravno, da ga poslušamo, a v resnici ni tako. Kolikokrat ga ne
poslušamo in ravnamo po svoje. Trdimo, da njegova beseda ni v skladu z duhom
časa. Neumnost! Seveda ne more biti v skladu z duhom časa, če je Božja,
nadčasovna. Jezusa pogosto ne poslušamo in delamo po svoje.
Iz sinagoge smo
šli v baziliko oznanjenja. To je nova moderna cerkev v več nadstropjih. Najbolj
dragoceni del je spodaj v kripti, kjer je bila Marijina hiša. Del hiše je še
ohranjen in lepo vdelan v novo baziliko. Kot novomašniki smo imeli tam spodaj
sveto mašo. Tokrat smo sveto mašo darovali pri glavnem oltarju, eno nadstropje
višje.
Šli smo v
zakristijo, da bi se pripravili za sveto mašo. Škof Jurij je naznanil, da je
bila ta sveta maša posebej za nas duhovnike jubilante. Ni nas bilo veliko. Dva
sva bila srebrnomašnika in še nekaj z višjimi jubileji. Imeli smo to čast, da
smo smeli somaševati čisto ob škofu. Pri sveti maši nas je še posebej
nagovoril. Vsem se je zahvalil za dolgoletno duhovniško delo in nas prosil, naj
služimo še naprej Gospodu z vsem srcem in vsemi svojimi močmi.
Zame je bilo to
prelepo doživetje. Zelo sem si želel, da bi kot srebrnomašnik poromal v Sveto
deželo in si tam izprosil milosti, da bi postal bolj goreč duhovnik. Pogosto
imam občutek, da ne naredim dovolj za Božje kraljestvo. Tu, na tem svetem
kraju, sem se ves izročil Mariji in jo prosil, naj ona pomaga, da bom postal
duhovnik po Jezusovem Srcu. Prosil sem jo, da bi smel biti takšen, kot ona, ki
je Jezusa nosila pod srcem. Kamor je prišla, je prinašala Jezusa. Jezus pa je
po njej deloval že pred svojim rojstvom.
Po sveti maši
smo si na kratko ogledali baziliko. Jaz sem seveda hitel s fotografiranjem in
skušal čim več pogledov spraviti v spomin. Najprej prvo nadstropje ali bolje
rečeno pritličje. V tem nadstropju skoraj ni opaziti nič starega. Le v sredini
je velika odprtina v tleh, kjer lahko gledaš v spodnje nadstropje. Spodaj so
ostanki prejšnjih cerkva, ki so že bile zgrajene na tem svetem kraju.
Šel sem še eno
nadstropje nižje. Tu je mogoče videti ostanke stare cerkve in še to, kar je
prestalo od Marijine hiše. To je torej mesto, kjer je Gospodov angel oznanil
Devici Mariji, da bo postala Božja Mati. Tu je Beseda meso postala.
Delček te hiše
je lepo vdelan v bogoslužni prostor. Pobožni romarji so to mesto vedno
doživljali za sveto, zato so skušali na tem svetem kraju darovati sveto mašo. Tako
je nastala iz Marijine hišice lična kapelica. Hišica je bila najbrž deloma
zidana in deloma v skalni votlini. Tako je videti danes. Sicer je tudi tukaj
več votlin, saj je skalovje, na katerem stoji bazilika zelo luknjasto.
V sprednjem delu
je postavljen majhen oltar, na katerem je zapisano v latinskem jeziku: Hic
Verbum caro factum est. V prevodu bi se glasilo: tukaj je Beseda meso postala.
Iz zadnjega dela
v kapelico vodijo ozke stopnice, ki so najbrž vodile v zgornje prostore skromne
hišice, kjer je Marija živela. Človek bi si zaželel, da bi se čas na tem mestu
ustavil. Pa ni bilo tako. Bila je tišina v kripti. Ljudi pa je bilo veliko.
Tiho in spoštljivo so se pomikali mimo ograje, ki ločuje ta sveti prostor od
ostalega dela kripte. Vsak se je skušal zamisliti v skrivnost, ki se je tu
zgodila. Tudi sam sem se ustavil ob ograji in najprej naredil en posnetek
Marijine hišice, več nisem mogel.
Tu so se začele
izpolnjevati Božje obljube, da nam bo poslal odrešenika. Najbrž si noben človek
ne bi mogel misliti, da se bo tako zgodilo. Judje so v tistem času pričakovali
Mesija. Toda to naj bi bil človek, karizmatičen voditelj, ki bi ponovno
osvobodil trepeče ljudstvo izpod tuje oblasti. To, kar se je zgodilo, je
preseglo vsa pričakovanja. Bog se je učlovečil in postal človek. Ni poslal
poslanca, ni obudil katerega izmed slavnih prerokov, sam je prišel na zemljo.
O, nedoumljiva
Božja ljubezen! Te skrivnosti najbrž ne dojamemo do konca, saj je tako globoka.
Bog je postal človek in zapustil svoj raj in se naselil med nami, da bi nam
razodel Očeta. Kdo bi nam mogel bolje razložiti Očetovo ljubezen, če ne Sin, ki
je z njim eno. Lahko bi rekli, da je v njem bílo srce, ki je vsak trenutek
čutilo Očeta. Zato so bile besede, ki nam jih je govoril, pravzaprav Očetove besede.
O, nedoumljiva
skrivnost, ko bi te mogel vsaj nekoliko doumeti! Tako pa ostajamo samo v
slutnji, kako veliko dejanje je to sploh bilo. Sveti Martin je o tem veliko
premišljal. A do dna ni mogel priti. Čutil je samo to, da je učlovečenje nekaj
tako velikega, da ga je čisto spremenilo, ko je o tem premišljeval. Ko mu je
Božje učlovečenje prišlo na misel, so mu začele teči solze po licih. Pa ne od
žalosti marveč od ganjenosti. Kako zelo je Bog ljubil človeštvo! Da, ob toliki
ljubezni bi se tudi nam morale orositi oči. Ni besed, da bi lahko izrazil svoje
občutke. Premajhni smo, da bi to skrivnost upodobili, opisali, izrekli. Zdi se
kot da bi sanjal nekaj čudovito lepega, kar ne more biti res. A učlovečenje je
popolna resnica. Bog je dejansko prišel med nas in postal eden izmed nas. Hotel
se je ponižati in sprejeti človeško naravo, da bi nam bil čim bolj blizu. Čutil
je s človekom, govoril kakor človek, bil nam je enak, a hkrati tako drugačen od
nas.
Gospod, prosim
te, da bi mogel ta dogodek vedno v srcu nositi, se ga spominjati in biti vsaj
po človeško hvaležen. Ti si se ponižal in sklonil k nam ljudem, daj da se bom
tudi jaz znal skloniti k bratu, ki je v stiski. Predvsem pa te prosim, daj mi
odprto srce, da se bo tvoja Beseda, tvoj Sin, mogla v meni usidrati in
naseliti. Vem, da želi vstopiti k meni, saj ga neizmerna ljubezen k temu
nagiba. Kako rad bi mu pustil prosto pot, a sem tako čuden, da mu pogosto
postavljam ovire. Gospod, osvobodi moje srce vseh vezi! Naredi ga svobodnega za
ljubezen.
Še bi stal ob
ograji in se potapljal v skrivnost Božjega učlovečenja. A ljudje so me
potiskali naprej. Treba se je bilo umakniti in dati drugemu prostor, da bi tudi
on vsaj malo začutil to skrivnost. Toda saj ni treba ostati na tem kraju. Res
je milosten in spregovori drugače. Toda resnico, ki se je tu zgodila, lahko
premišljujem kjer koli.
Čisto na kratko
sem raziskal še prvo nadstropje, kjer je veličastna bazilika z mnogo oltarji.
Cerkev je moderna in zgrajena iz železobetona. Toda ni pusta in dolgočasna.
Všeč mi je bila. Betonski stebri in tramovi so okrašeni z mnogo malimi
luknjami, ki so kakor zvezde razsute po nebu. Posebej lep je pogled v kupolo.
Ni okrogla, stožčasta je in ima več stranic. Zgrajena je tako, da ima človek
občutek, da vidi angelske peruti ali kup angelov ki lebdijo v zraku in stikajo
peruti. Kot da bi napravili iz peruti kupolo, s katero pokrivajo nekaj svetega,
kar se je pod njimi zgodilo. Čeprav je kupola betonska in brez večjih odprtin,
se prečkice in rebra tako harmonično zlivajo v celoto, da bi človek stal in
gledal. Tudi reflektorji, ki so na dnu kupole, veliko k temu pripomorejo.
Mislim, da je tega arhitekta res vodil Božji Duh, da je znal tako preprosto in
zanimivo upodobiti ta dogodek.
Bazilika v
Nazaretu je last vseh krščanskih narodov sveta, zato si različni narodi ali
države hočejo postaviti svoj spomin, nekaj čisto domačega. Že na stenah cerkve
je veliko Marijinih podob. Vsak narod si je nebeško Kraljico po svoje zamislil,
doživljal in upodobil. Te upodobitve se nadaljujejo tudi na stebrišču okoli
bazilike.
Iz prvega
nadstropja smo zapustili baziliko in se pomaknili nekoliko višje. Tam je še ena
cerkev, cerkev Svete družine. Koliko je stara, ne bi mogel ugibati. Notranjost
daje videz neoromanske cerkve. V cerkvi se je ravno darovala sveta maša za
skupino romarjev. Zato smo si jo skušali ogledati čim bolj tiho, da ne bi
motili zbranih romarjev. Šli smo ob strani in se spustili v kripto. Tu je bilo
mogoče videti starejše slike in barvna okna. Lepo malo okno, ki je
predstavljalo smrt svetega Jožefa. Ob njem sta Jezus in Marija. Na prednji
steni je bila obešena lepa slika bega v Egipt. Že nekoliko poškodovana, a
stara. Drugo okno je prikazovalo svetega Jožefa, ki mu angel v sanjah razodene,
kaj naj stori z Marijo. Naslednje okno prikazuje zaroko svetega Jožefa in
Device Marije. Duhovnik stoji za njima, ju drži za roki, sveti Jožef pa Mariji
nadeva prstan na roko. Na steni sem opazil še lepo novejšo ikono Svete družine,
drugače pa so bile stene prazne.
Pomikali smo se
nazaj v cerkev in izstopili. Pred cerkvijo smo počakali, da je pater Peter
našel frančiškanskega patra, ki nam je odprl mali muzej, ki prikazuje zgodovino
gradenj na tem mestu. Pred vhodom je bilo posajenih nekaj kaktusov, aloja se je
zelo razrasla. Zelo lepo je izstopal velik kaktus, ki mu po slovensko rečemo
taščin sedež. Je nekoliko bolj čokate oblike in precej zraste, tako da bi se
lahko nanj usedel, če ne bi imel toliko ostrih in dolgih bodic.
Končno je prišel
pater, ki nam je odklenil. Muzej ni bil velik. V njem smo videli čudovite
kapitele, ki so krasili nekdanja svetišča na tem kraju. Na kapitelih so bili
zelo lepo upodobljeni Jezus, apostoli in svetniki. Na njih niso manjkali niti
hudobci, ki so od strani zapeljevali in mučili svetnike. Videli smo še lep grb
bazilike ali mesta s prizorom angelovega oznanjenja.
Pomaknili smo se
pred baziliko. Čudovito in mogočno pročelje, bogato z napisi iz Svetega pisma.
Na vrhu je upodobljeno angelovo oznanjenje, pod njim pa na temnejši progi iz
marmorja napis: »Angel Gospodov je oznanil Mariji.« Nekoliko nižje, prav nad
glavnim vhodom, je drugi velik napis prav tako na progi iz temnejšega marmorja:
»Beseda je meso postala in prebivala med nami.« Ob straneh pročelja sta še dva
napisa iz Stare zaveze. Na levi strani iz prve Mojzesove knjige: »Gospod je
rekel kači: ta ti bo glavo strla, ti pa jo boš ranila na peti.« Na desni strani
pa besede iz knjige preroka Izaija: »Glej, Devica bo spočela in rodila sina,
imenovali ga bodo Emanuel.« Tik nad glavnim vhodom je velik ornament iz malih
okenc z polkrožnimi zaključki. Ob njih pa so upodobljeni štirje evangelisti. Ob
cerkvi sem našel lep kip Brezmadežne, potem pa sem se podal z ostalimi okoli
bazilike, ki je cela galerija Marijinih podob. Hodili smo od podobe do podobe
in občudovali, kako si vsak narod po svoje predstavlja Božjo Mater Marijo. Tudi
slovenska podoba ne manjka. Da ne bi bilo nesoglasja, katero Marijino podobo bi
postavili v Nazaretu, so naročili slikarju in duhovniku Kregarju, naj on
naredil mozaik za Nazaret. Izdelal je lepo Marijino podobo z detetom Jezusom v
naročju. Pod Marijino podobo pa je upodobil sveta brata Cirila in Metoda,
apostola Slovanov.
Počasi smo
drseli od podobe do podobe. Čisto na koncu, že ob ograji pa je obeležje, ki
spominja, da sta se v Nazaretu srečala papež Pavel VI. in carigrajski patriarh
Atenagora. Tu je bil začetek lepega sodelovanja in medsebojnih srečevanj za
zbližanje sestrskih Cerkva.
Sonce se je že
pomaknilo za hribe, zato smo se napotili proti hotelu, kjer smo prenočevali. Ob
izstopu z dvorišča pred baziliko je velika hiša, ki je v lasti bratov
frančiškanov. To je velik romarski dom, ki lahko sprejme veliko romarjev. Pater
Peter nam je povedal, da je že popolnoma zaseden, zato pač moramo prenočevati v
hotelu.
p. Branko
Petauer
