V četrtek, 7. decembra 2017, sta bili v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprti dve občasni razstavi na temo urbarjev, ki bosta na ogled do 2. aprila 2018.
Razstava Dolga
zgodovina urbarjev je nastala leta 2015 in je plod več slovenskih
arhivistov in zgodovinarjev, ki se pri svojem delu srečujejo s tovrstnim
arhivskim gradivom. Urbarji, ki so osnovni vir za pregled donosa posameznega
zemljiškega gospostva in glavni vir za odmero dajatev in drugih obveznosti
podložnih kmetov. Omenjena razstava podaja globlji vpogled v urbarje in njihov
pomen na Slovenskem. Razstavo je na otvoritvi predstavila dr. Lilijana
Žnidaršič Golec iz Arhiva Republike Slovenije.
Druga razstava z naslovom Stiški urbarji iz 16. stoletja se dotika šest najstarejših
ohranjenih stiških urbarjev (iz let 1505, 1544, 1558, 1572, 1574 in 1575). Ob
otvoritvi te razstave je bila predstavljena tudi obsežna istoimenska
publikacija, ki je nastala po večletnih raziskavah avtorja razstave in
publikacije kustosa Tadeja Trnovška. Omenjeni urbarji, ki jih hrani Arhiv
Republike Slovenije, Samostanski arhiv Stična in Muzej krščanstva na Slovenskem
so bili v preteklih letih v muzeju popisani, digitalizirani, transkribirani,
prevedeni in ne nazadnje tudi objavljeni. Na ta način so postali dostopni širši
javnosti in omogočajo nadaljnje raziskave na področju rodoslovja, imenoslovja
ter lokalne in gospodarske zgodovine.
Stiški samostan si je skozi skoraj 900-letno
zgodovino pridobil obsežno posest, ki je pokrivala dobršen del nekdanje dežele
Kranjske. Iz raziskave so izvzete posesti Bodendorf na Zgornjem Štajerskem,
posest Bajnof pri Novem mestu in posest Čretež, ki so v 16. stoletju prav tako
pripadale samostanu. Osrednja samostanska posest na Kranjskem je na zahodu
segala do vasi okoli Postojne, na jugu do vasi v okolici Strug, na vzhodu do
vasi blizu Novega mesta in na severu do vasi v okolici Mengša. Obširno kranjsko
posest je sestavljalo 250 vasi, v katerih najdemo kar 1073 hub, torej kmetij, na
katerih so kmetovali samostanu podložni kmetje in v zameno za to plačevali
nekakšno "najemnino".
Publikacija ponuja celo vrsto spoznanj na
področju podložniških dajatev. Stiški podložniki so za samostan redno tovorili
vino, mošt, vodo, olje, mast, sol, led, špecerijo, seno in drugo blago.
Tovorjenje je segalo vse do Ptuja, Metlike in Trsta. Posebej veliko o načinu
tedanjega življenja izvemo iz opisa tlake, ki so jo morali opravljati vsi
stiški podložniki. Poleg redno omenjenih tlak, kot so tovorjenje, oranje,
brananje, košnja, žetev, grabljanje sena, zidanje in spravilo lesa, se pojavlja
še nekaj drugih zanimivih tlačanskih opravil, ki so vsa natančneje opisana v
publikaciji.
V obravnavanih urbarjih se pojavi okoli 800
priimkov, med katerimi prevladujejo Kastelic, Novak, Namer, Pevk, Gerdin,
Hribar, Černe, Koren, Kočar, Mikec in Skubic. 16. stoletje je obdobje uvajanja
priimkov, zato je leta 1505 s priimkom zapisanih zgolj 35 % stiških
podložnikov. Zadnji ohranjeni stiški urbar iz 16. stoletja (1575) navaja 44 %
podložnikov s priimki. Pri moških krstnih imenih takrat prevladujejo Jurij,
Mihel, Gregor, Jakob, Matija, Janže, Luka, Matevž, Andrej in Martin. Nekaterim
podložnikom je pisec urbarja poleg krstnega imena pripisal tudi poklicno
poimenovanje. Prevladujoči poklici tistega časa so bili kovač, čevljar, mlinar,
zidar, krojač, tesar, tkalec in ribič. Ženske se v urbarjih pojavljajo zelo
redko, zato je pestrost ženskih krstnih imen bistveno manjša kot pri moških
krstnih imenih. Omenjajo se zgolj sledeča imena: Urša, Polona, Katarina, Neža,
Špela, Lucija, Jera, Marjeta, Helena in Maruša.
Publikacija Stiški urbarji iz 16. stoletja je
temeljno delo na področju raziskovanja stiških urbarjev. Tema je vsekakor
zanimiva širši javnosti, še zlasti pa čedalje številčnejšim rodoslovcem, saj
jim urbarji nudijo najstarejše arhivsko gradivo, kjer še lahko najdejo svoje
prednike. Knjiga je naprodaj po 20,00 € in jo lahko dobite v Muzeju krščanstva
na Slovenskem v Stični. Dodatne informacije: 041 689 994, info@mks-sticna.si.
Tadej Trnovšek,
kustos Muzeja krščanstva na Slovenskem