Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
četrtek, 17. december 2015
MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo
Napredovali smo za tri zrna. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po božje povrne vsem, ki sodelujete! Naši škofje so posvetili svoje diakone, ki bodo drugo leto novomašniki. V semenišče so vstopili novi kandidati za duhovniški poklic in začeli hoditi v prvi letnik Teološke fakultete v Ljubljani. Ne vemo, koliko fantov in deklet čuti v sebi Božji klic, a nimajo še moči, da bi nanj odgovorili, da bi šli v semenišče, v moške ali ženske samostane, v misijone, da bi se priključili v kakšen svetni institut. Naša molitev in žrtev jim lahko pomaga, da naredijo odločilni korak in vztrajajo. Pričakujemo kip Marije romarice iz Fatime. Tudi za to molimo, da bi se odprla srca velikim milostim, ki jih Bog po Mariji pripravlja.
torek, 15. december 2015
Duhovne vaje v Fatimi v pripravi na obisk Marije Romarice v Sloveniji
Od 17. do 21. avgusta 2015 so bile v Fatimi duhovne vaje za duhovnike in župnijske animatorje pod vodstvom dr. Marjana Turnška in v organizaciji Odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Duhovne vaje so bile namenjene pripravi na obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji od 13. maja do 13. oktobra 2016.
»Romanje Marije Romarice iz Fatime v Sloveniji
ne bo v prvi vrsti romanje kipa, ampak tiste resničnosti, ki jo predstavlja: Božje in naše Matere. To njeno romanje
in obiskovanje Cerkva po svetu, je preprosto nadaljevanje tistega, kar je
Marija počela v času svojega zemeljskega življenja. Prišli smo v Fatimo, v ta
'topos', kraj prepojen z obilno Božjo milostjo zaradi Božjih posegov v letih
1916-1917, in zaradi neprekinjene molitve množic z vsega sveta, ki tukaj poteka
že skoraj 100 let. V Fatimo smo prišli pripravit svoja srca na srečanje z
njenim brezmadežnim Srcem.«
Tako je govoril g. nadškof in nam predlagal naj
v duhu prehodimo skupaj z Marijo etape njenega zemeljskega romanja: dolgo in
naporno pot k sorodnici Elizabeti, potovanje v visoki nosečnosti v Betlehem,
dolgo in stresno potovanje na begu v Egipt, in tisto polno strahu, skrbi in
stiske, ko sta z Jožefom izgubila dvanajstletnega Jezusa na poti iz Jeruzalema,
itd. Škof nam je svetoval naj se pridružimo Mariji na teh poteh, naj se z njo
pogovarjamo, ji postavljamo vprašanja in poslušamo odgovore, predvsem pa naj
posnemamo ponižno držo njenega brezmadežnega Srca, in končno, naj jo sprejmemo,
kot Janez na svoj dom.
Tedanja Marijina romanja, tako kot sedanja,
imajo en sam namen: prinašati Jezusa in ga spremljati v njegovem poslanstvu do
konca njegovega zemeljskega življenja in do konca zgodovine. Vsa omenjena
potovanja, kakor tudi vzpon na Kalvarijo in povezovanje v molitvi prvotne
Cerkve, so imela ta cilj. Marija vedno prinaša Jezusa in nas vodi k Jezusu.
Marija nam pomaga, da se vrnemo nazaj k Njemu, kadar skrenemo s poti. Jezus je
prišel prvič na zemljo po Mariji, in tudi danes prihaja po Mariji, kajti Bog,
da bi se utelesil, potrebuje ponižnost.
Med našim bivanjem v Fatimi smo imeli še en
poseben privilegij, da smo bili tam ravno 19. avgusta, to je dan Marijinega
prikazanja v kraju Valinhos (13. avgusta so bili pastirčki v zaporu). Med to
večerno procesijo v Valinhos smo bili na poseben način povezani s številnimi
nedolžnimi zaporniki in z vsemi mučenci komunizma, ki jih je napovedala Marija
v Fatimi: »Dobri bodo mučeni!« Vendar
je v naših srcih prevladala gotovost, da bo njihova žrtev, povezana z našimi
ponižnimi napori, v skrivnostnih Božjih načrtih doprinesla k uresničitvi velike
obljube, ki jo je Marija dala v Fatimi: »Končno
bo zmagalo moje brezmadežno Srce!«
Dragica Čepar
ponedeljek, 14. december 2015
Zakaj je ta molitev tako dragocena?
Molitev rožnega venca je zato tako dragocena, ker se nam v njej približata Jezusovo in Marijino življenja od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.
Marijino življenje je najtesneje povezano z
Jezusovim, saj je njegova Mati. Brez Matere ni Sina, takšna je Božja volja.
Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi Marijine skrivnosti. Marija nas
vodi k Jezusu.
Kar v molitvi premišljamo in podoživljamo, to
vpliva na nas. Po tem se tudi laže ravnamo. Rožni venec je vrelec Božje
milosti. Ni samo ustna, ampak je tudi in predvsem premišljevalna molitev.
Spominjanje in podoživljanje Jezusovega in v
zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno.
Pri vseh štirih delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše
vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje.
Podoživljanje teh skrivnosti, ki je podprto z
molitvijo očenaša, deset zdravamarij in Slava Očetu, je najboljše sredstvo
proti posvetnosti, grešnosti in neveri. Te skrivnosti postanejo po Svetem Duhu
na neki način navzoče »s svojo močjo milosti in zasluženja, pa tudi zgleda« (A.
Strle).
An
nedelja, 13. december 2015
Zakaj rožni venec? (2) Rožni venec vodi k Bogu
Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Kdor redno s premislekom prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala: »Povejte ljudem, naj molijo rožni venec!« Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.
Kaj je po vernih slovenskih hišah nekoč pomenil
rožni venec, zaslutimo ob besedah v knjigi »Preproste stvari« našega znanega
umetnostnega zgodovinarja akademika dr.
Emilijana Cevca:
»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam
podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni
omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe,
obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje.
Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v
nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na
rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas
učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal ...«
Bl. Friderik Ozanam, ustanovitelj Vincencijevih
konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko
pariško cerkev. Tam je našel slavnega učenjaka, svojega profesorja Ampèra, ki je molil rožni venec.
Pozneje je Friderik rekel: »Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč
pridig.«
V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem
uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim
redovom in s tem k duhovniškemu posvečenju. Na koncu je generalni vikar
vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni
venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je
odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«
Sv. Klemen Dvoržak (Hofbauer), vzgojitelj našega Friderika
Baraga, je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je
nosil v roki rožni venec in ga molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo
je dosegel velike apostolske uspehe. Povedal je, da ga je molil, ko je šel na
obisk k bolniku. Kadar je imel čas, da je med potjo zmolil rožni venec, se je
še tako od vere oddaljeni bolnik spravil z Bogom. Sam je povedal: »Ko grem
previdevat bolnika, če imam med potjo čas, da zanj zmolim rožni venec, vem, da
bo dobro opravil sv. spoved. Popolnoma prepričan sem: grešnik se vedno
spreobrne, če sem med potjo imel dovolj časa, da sem zanj zmolil rožni venec.«
Michelangelo je v sikstinski kapeli na
sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca
prišla v nebesa.
Maršal Radecky (bitka pri Custozzi) je vsak
dan molil rožni venec. Pred smrtjo je
rekel škofu, ki mu je podelil zakramente: »Da sem sedaj v uri svojega slovesa s tega sveta miren in
srečen, se moram zahvaliti Materi Božji,
ki sem jo vse življenje častil in se ji priporočal.«
Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od
vere, težko bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je
povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«
Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali
je s smrtjo res vsega konec?« Zdravnik je poiskal rožni venec pokojne matere in
začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak
dan. V njem je rasla vera, upanje. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal
na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z
njim je prišel v nebesa.
Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak
dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški
patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca,
toda za to je treba bolj zgodaj vstati.«
Ob
drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki
papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti
je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na
svetu.«
sobota, 12. december 2015
Pripravljamo se z rožnim vencem (4) Sadovi molitve rožnega venca »Kakšne sadove je prinesla molitev rožnega venca?«
-Ta molitev je vplivala na pastirčke, da so zvesto in junaško izpolnjevali vsa Marijina naročila in rasli v svetosti. Lahko si mislimo, da je vplivala na svetovni mir in skrajšala prvo svetovno vojno, saj je Marija prav to obljubila.
Molitev rožnega venca je prinesla tudi druge
sadove. Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj pri Devici Mariji izprosi
zdravje za očeta in za sina milost, da mu ne bi bilo treba iti v vojsko.
Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so
se jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so na glas molili drugi del
rožnega venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu so se vrnili v Irijsko
globel mati in sin skupaj z zdravim očetom.
K Jacinti je prišel neki mož, ki je jokal kakor
otrok. Dobil je poziv, da mora v vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji
in tri otročiče. Prosil je, da bi žena ozdravela ali pa bi bil poziv preklican.
Jacinta ga je povabila k skupni molitvi rožnega venca. Pozneje je sama molila
za tega moža. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in z otroki, da se
zahvali naši Gospe za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil dan
pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno
ozdravila.
»Ali so Marijina prikazovanja v Fatimi kaj
vplivala, da so se ljudje v večjem številu odločali za molitev rožnega venca?«
-V času mojih staršev in zlasti starih staršev
je bila ta molitev zelo razširjena. Če bi takrat šel pozno zvečer ob kmečkih
hišah, bi skozi okna slišal, kako družina za večerno molitev skupaj moli rožni
venec. Blaženi ti časi! Družina, ki moli skupaj, kljub težavah, ki jih nikjer
ne manjka, ostane skupaj!
Molitev rožnega venca so že več stoletij zelo
priporočali papeži in zato so o njej govorili tudi duhovniki. Ko so sredi druge
svetovne vojne naši ljudje zvedeli za Marijina sporočila v Fatimi, so se zelo
zanimali zanje in s tem tudi za rožni venec, ki ga je Marija tako zelo
priporočala.
Marija je, kot sva videla, že v Lurdu po
Bernardki priporočala molitev rožnega venca. Njeno priporočilo je danes vsaj
tako aktualno, kakor je bilo v času Lurda in Fatime. Marsikdo je molitev
rožnega venca opustil, če ga je sploh kdaj molil. Morda se bo ob obisku
fatimske Marije Romarice zopet odločil za to čudovito molitev, ki je kratek in
nazoren povzetek evangelija.
Na splošno velja prepričanje, da danes
Slovenci, in še posebej mladi, malo molijo, če pa že molijo, ne molijo rožnega
venca.
Rožni venec je v zgodovini odigral zelo
pomembno vlogo. Zmago kristjanov nad Turki v bitki pri Lepantu leta 1571
splošno pripisujejo Marijinemu posredovanju na podlagi molitve rožnega venca.
Papež Pij V. je v zahvalo uvedel praznik rožnovenske Matere Božje.
An
Naročite se na:
Objave (Atom)