Družina Bely je imela težko življenje v majhni vili na obrobju Angoulêma (Francija)

Jean Pierre, Genovefin mož in oče dveh dečkov, je bolan ležal v bolnici. Leta 1972 so se pojavili prvi simptomi skleroze. Bolnikovo stanje se je poslabšalo, zato je bil razglašen za »100% invalida, ki je potreboval nego tretje osebe«. V oktobru 1987 se je udeležil romanja rožnega venca v Lurd. Tretji dan po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja je začutil globok notranji mir. Potem je nenadoma prejel občutek za tip in se je mogel znova gibati. Ni se upal postaviti na noge … Naslednjo noč mu je notranji glas ponavljal: »Vstani in hodi!« Jean Pierre Bely je bil SPET ZDRAV.

Sam rad poudarja: »Gospod je najprej ozdravil moje srce in nato telo.« Po dvanajstih letih preizkav je škof iz Angoulêma razglasil, da je ta ozdravitev »resnično znamenje Kristusa Odrešenika, ki je bilo dano na priprošnjo lurške Matere Božje.«

Ko molimo rožni venec, premišljujemo njegovi skrivnosti

Ne gre zgolj za povzetek Jezusovega življenja v preprosti ustni molitvi, pa naj bo ta še tako goreča. Molitev mora spremljati LJUBEČE PREMIŠLJEVANJE, sicer rožni venec ostane brez svojega življenjskega soka in je brez veljave. Bil bi manj od lastne sence in tako ne bi bil več rožni venec.

Kar zadeva to vprašanje, so vsi papeški dokumenti jasni. Rožni venec, ki ga imajo v časti in ga priporočajo, ne vsebuje samo ustnega izgovarjanja desetih Zdravih Marij, ki ga občasno prekinja molitev Oče naša, ampak tudi premišljevanje o skrivnostih. Zaradi tega rožni venec omogoča duhovno povezanost s Kristusom, ki je ves čas resnično navzoč v svojih skrivnostih ter vsaki posamezni daje lastno učinkovitost.

Polagoma in nezaznavno kristjan ob srečevanju s Kristusom v skrivnostih rožnega venca v skladu s čudovito izjavo Pija X. »sprejema svete Kristusove navade«.

Benoit Thierry D' Argenlieu

Skladnost vsega našega življenja s Kristusom

 na področju našega mišljenja in delovanja, v kateri je bistvo krščanskega življenja, na privilegiran način ustvarja in omogoča rožni venec. Zakaj je temu tako? Vzrok najdemo v besedah papeža Pija X.: »Ni VARNEJŠE IN LAŽJE POTI od Marijine, po kateri ljudje lahko pridejo do Jezusa Kristusa. Rožni venec nas postavlja v povsem marijansko okolje. Marijino skrivnost nam omogoča živeti skupaj s Kristusovo.«

Benoit Thierry D'Argenlieu

Rožni venec je način molitve Zdravih Marij

, ki so razdeljene v različne oblike. Njegov namen je ohranjati pozornost do molitve in obnavljati veselje do nje. Papeži so ji pripisovali velik pomen. Po nauku Leona XIII. je rožni venec »še posebej primeren za poživljanje duha pobožnosti … Rožni venec je za Marijo najdražja molitev in najučinkovitejše sredstvo za doseganje večnega življenja …« ker se v rožnem vencu na najodličnejši način uresničuje to, kar je Ludvik Marija Montfortski izrazil takole: »Marija je odmev Boga in se odziva samo na Boga.« Po pravici rožnemu vencu ne moremo očitati, da zakriva Boga. Nasprotno. Rožni venec je najodličnejša kristocentrična molitev! Leon XIII. pravi: »Pri molitvi rožnega venca je KRISTUS POVSEM JASNO V SREDIŠČU.«

Rožni venec stori, da hodimo po poti, ki sta jo posvetila KRISTUSOVA KRI IN MARIJINE SOLZE.

papež Leon XIII.

Pred nami je sveto leto usmiljenja

Pred leti me je zelo nagovoril sv. Janez Pavel II. kot papež Božjega usmiljenja. Napisal je okrožnico o Božjem usmiljenju. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica Božjega usmiljenja. Uvedel je praznik Božjega usmiljenja. Umrl je na soboto pred tem praznikom leta 2005. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju. Bil je velik prerok Božjega usmiljenja.

Božje usmiljenje je povezoval s češčenjem Jezusovega Srca. V okrožnici o Božjem usmiljenju je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«

Sedanjemu papežu Frančišku je Božje usmiljenje prav tako zelo pri srcu. Zato je razumljivo, da je, na veliko veselje ljudi, napovedal sveto leto usmiljenja, Božjega in človeškega. V buli o usmiljenju je zapisal: »Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja. Videti je, da skrivnost krščanske vere v tej besedi najde svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta.”

Zakaj takšen poudarek na Božjem usmiljenju; na Bogu, ki je usmiljenje? Božje usmiljenje, to je prizanesljiva, razumevajoča in odpuščajoča ljubezen Boga do nas slabotnih ljudi. Ničesar bolj ne potrebujemo! Božje usmiljenje je rešilna bilka za človeštvo, ki razodeva bolj zaskrbljujoče kakor vesele dogodke: vojni spopadi, nesreče, begunska kriza, družinske tragedije, številni splavi ... Večina kristjanov se malo briga za Jezusa in njegov nauk. Parlamenti v krščanskih deželah sprejemajo zakone, ki niso v soglasju z desetimi Božjimi zapovedmi. Evropa se sramuje svojih krščanskih korenin.

Z vero sprejemamo, da se bo uresničila Jezusova obljuba: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Prav tako obljuba, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Smemo verjeti tudi Marijini napovedi v Fatimi, katere stoletnico bomo kmalu praznovali: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.«

Ljudje, tudi največji zločinci, stalno umirajo in prihajajo pred usmiljenega Sodnika. Ob smrti je treba biti v prijateljstvu z Bogom, če hočemo priti k njemu. Zanašamo se na usmiljenega Sodnika, za katerega upamo, da še v trenutku smrti daje milost, da se more človek pokesati svojih grehov in se zavestno odločiti zanj. Za kristjane pa je redna pot prejem zakramenta sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). Zato mu daje tudi možnost, da se zveliča, a mora pri tem tudi sam sodelovati.

Upanje nam dajejo številne cerkve in oltarji, na katerih se vsak dan daruje Jezusova zakramentalna daritev: Jezusovo telo, ki se za nas daje; njegova kri, ki se za nas preliva. Premagana sta greh in smrt. Za naše odrešenje bi bila dovolj samo ena kaplja Gospodove krvi, a on je za nas na križu do konca izkrvavel. Kristus na križu s prebodenimi rokami in nogami ter s prebodenim srcem je najzgovornejša podoba Božjega usmiljenja. Kalvarija vsemu svetu in vsem časom oznanja, do kod gre Božje usmiljenje. Usmiljeni Bog se sklanja h grešnemu človeku. Dokler se bo daroval za nas, je upanje za še tako zavoženo življenje. In daroval se bo do konca sveta, do svojega drugega prihoda.

Usmiljeni Bog se posebno jasno razodeva v spovednici. V svetem letu usmiljenja je zelo naglašena. V njej se Jezusovo usmiljenje razliva na grešnika, ki ni več grešnik, ko zasliši odrešilne besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha.« V letu usmiljenja moramo zopet odkriti pomen zakramenta sprave, sprave z Bogom in vsem stvarstvom, posebej s tistimi, s katerimi pogosto zaškriplje.

Uprimo oči v Mater Marijo, ki je Mati usmiljenja. Kot srednica milosti nam bo posredovala Božje usmiljenje, zlasti ko bo od 13. maja do 13. oktobra 2016 med nami kip fatimske Marije romarice. Z njo bo navzoče milostno Božje delovanje, ki bo vabilo ljudi, tudi bolj oddaljene, k spreobrnjenju in novemu življenju. Tako je bilo že ob njenem prvem in drugem obisku Slovenije, leta 1997 in 2008. Lahko rečemo, da bo Marija vodila vseslovenski misijon, mi pa smo povabljeni, da bi bili njeni sodelavci.

p. Anton