FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (28) Čakam, da bom spet videl Gospoda

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Nato je spraševal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi, da naredim žrtev.«

Po 13. oktobru je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi.[1] Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Frančiška je najbolj prevzel Bog v neizmerni svetlobi, ki je izhajala iz Marijinih rok, ki je pastirčke »presunila do globine duš«.

Po tretjem prikazanju je rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti! Toda kakšna škoda, da je tako žalosten! Ko bi ga le mogel tolažiti!«

---

[1] Nanaša se na prikazovanji v juniju in juliju. Videli so Gospoda v skrivnostni svetlobi Božje Matere.

Vztrajna molitev namesto amputacije noge

Deliciji Cirolli, enajstletni mladi Sicilijanki iz Paternoja, so postavili diagnozo: Ewingov sarkom na desnem kolenu. V marcu 1976 se je njeno življenje pričelo dramatično odvijati. Zaradi bolečega kolena je komaj hodila. Specialist, s katerim so se posvetovali, je izjavil, da je potrebna amputacija, sicer bi bil tumor, zaradi katerega je bila prizadeta, lahko zanjo usoden.

Starši so zavrnili amputacijo, in vsi, ki so poznali malo Delicijo, so pričeli moliti za njeno ozdravljenje. Zbirali so denar, da bi šla lahko na romanje k Materi Božji v Lurd, katero so Sicilijanci zelo častili.

V poletnem času se je Delicija s svojo materjo odpravila na romanje. Vrnila se je izčrpana in brez kakršne koli dejanske spremembe. Malo pred božičem v letu 1976, ko je bila v zelo slabem stanju in so ljudje okrog nje mislili, da je njen konec blizu, je prišlo do nepričakovanega ozdravljenja. Deklica se je zelo hitro opomogla. Z leti je postala gospa Costa in je mati več otrok. Škofija v Catanii je leta 1989 uradno priznala čudež.

Ali hočete postati katoličan?

Ostarelega in nezavestnega človeka so pripeljali v bolnico Svetega Simona Stocka v New Yorku. Medicinska sestra je na njegovi majici opazila rjav škapulir in je poklicala duhovnika. Ko je ta molil za umirajoče, je pacient odprl oči in šepetal:

»Oče, jaz nisem katoličan.«

»Zakaj torej nosite škapulir,« je vprašal duhovnik?

»Nekemu prijatelju sem obljubil, da si ga bom nadel vsak dan in zmolil Zdravo Marijo.« »Umirate,« je rekel duhovnik. »Ali hočete postati katoličan?

»Da, oče,« se je glasil odgovor. »To sem želel vse svoje življenje.«

Duhovnik se je v naglici pripravil in ga krstil ter mu podelil bolniško maziljenje. Kmalu zatem je starec spokojno umrl. Blažena Devica je vzela pod svoje varstvo tega človeka, ki je nosil njen škapulir.

Le scapulaire du Mont-Carmel, 1997, str. 39

»Če boš širil rožni venec, boš rešen.«

Molitev h Kraljici svetega rožnega venca je del ljudskega marijanskega izročila, ki je v Italiji zelo živo. Leta 1883 jo je sestavil blaženi Bartolo Longo, ustanovitelj novega mesta Pompejev blizu Neaplja, 250 km južno od Rima.

Nekega dne je advokat med sprehodom po polju slišal glas, ki mu je rekel: »Če boš širil rožni venec, boš rešen.« Odločil se je, da bo širil češčenje Device, začenši pri neki novi cerkvi, posvečeni Materi Božji rožnega venca.

Okrog tega svetišča, danes papeškega in mednarodnega romarskega centra, je Bartolo Longo ustanovil številne dobrodelne organizacije za pomoč ljudem z družbenega dna, še posebej otrokom, mladim, sirotam in zapuščenim.

Papež Janez Pavel II. je obiskal Pompeje leta 1979 in ob koncu leta rožnega venca 7. oktobra 2003. Papež Benedikt XVI. je tja poromal 19. oktobra 2008.

Zenit, 7. maj 2014

Šopek Materi Mariji Da bi našli Božjo milost, moramo najti Marijo.

Vsa umetnost je torej v tem, da najdemo sredstvo, s katerim z lahkoto prejmemo od Boga potrebno milost, da postanemo sveti: prav to sredstvo ti želim sedaj predstaviti in ti povem, da je za to, da bi našli Božjo milost, potrebno najti Marijo. Zakaj?

1. Samo Marija je našla milost pri Bogu, zase in za vsakega človeka posebej: očaki in preroki in vsi svetniki Stare zaveze niso mogli najti te milosti.

2. Ker je Marija dala bit in življenje Začetniku vseh milosti, jo kličemo Mati Milosti Božje.

3. Ko je nebeški Oče, ki je vir, iz katerega nam prihaja vsak popolni dar in vse milosti, izročil Mariji svojega Sina, ji je obenem izročil vse milosti, tako da ji je bila Božja volja dana, kot pravi sveti Bernard, v Njem in z Njim.

4. Bog jo je izbral za zakladničarko, gospodarico in delivko vseh milosti. Zatorej gredo vse milosti in vsi Božji darovi skozi njene roke in ona v skladu z oblastjo, ki ji je bila dana, deli milosti nebeškega Očeta, kreposti Jezusa Kristusa in darove svetega Duha, kot pravi sveti Bernardin, komur hoče, kakor hoče, kadar hoče in kolikor hoče.

5. Kot ima v redu narave vsak otrok očeta in mater, tako ima v redu milosti vsak pristni otrok Cerkve Boga za očeta in Marijo za mater. (…)

6. Ker je Marija rodila Glavo vnaprej določenih, ki je Jezus Kristus, je njej zaupana tudi naloga, da rojeva in vzgaja tudi ude te Glave, ki so pristni kristjani. Nobena mati namreč ne rodi le glavo brez udov, niti udov brez glave. Kdor torej teži za tem, da bi bil ud Jezusa Kristusa, poln milosti in resnice, mora biti rojen in oblikovan v Mariji, po milosti Jezusa Kristusa, ki v polnosti biva v njej, da bi jo Ona v polnosti posredovala pristnim udom Jezusa Kristusa in njenim pristnim otrokom.

Sv. Ludvik Grignion de Montfort, Marijina skrivnost (§ 6,2)