Dne
18. novembra 1941 je škof napisal posebno pismo
krščanskim družinam. Tam pravi: »Sami čutite, kako vdira v družine
zaskrbljenost in strah pred tem, kaj bo bodočnost še prinesla. Ne vidimo sicer
v bodočnost, a to je gotovo, da sovraštvo in uničevanje vseh gmotnih in nravnih
dobrin ne more prinesti nič dobrega … Da bo zopet zavladal zunanji mir v
družinah, med nami, ki smo ena narodna družina, in med vsemi narodi, mora
najprej zavladati mir v naših osebnih odnosih do Boga. Skleniti moramo mir z
Bogom …, pa Božji pravičnosti nuditi zadoščenje, kakor ga Bog sam zahteva. K
temu zadoščevanju vabim tudi vašo družino. Ves narod naj zadoščuje za svoje
grehe, da bo vreden Božjega usmiljenja in rešen težkih preizkušenj … Prosim
vas, pridružite se tudi vi skupni pobožnosti deveterih prvih petkov, katero
začnemo z letošnjim decembrom, da bomo skupno zadoščevali Božjemu Srcu in se
iskreno spreobrnili k Bogu, ker v njem je naše rešenje za vso bodočnost, časno
in večno.« To pismo so prejele vse družine, katerim ga je bilo mogoče
dostaviti. To je bil čas, ko so padale prve žrtve.
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
četrtek, 13. februar 2014
sreda, 12. februar 2014
Dragi častilci Fatimske Marije in posnemovalci Fatimskih pastirčkov
Če bi radi dolgo živeli na zemlji v službi Jezusovega in Marijinega Srca, vso večnost pa v Njunem objemu,
se 13. februarja priporočimo sestri Luciji ob 9. obletnici njene smrti.
Prosimo jo za našo domovino Slovenijo, ki naj bi po njenih besedah postala "zveda Evrope".
Prosimo, da bi Evropski škofje odprli srca in poti za posvetitev Evrope ob 100 letnici fatimskih dogodkov z obhajanjem petih prvih sobot.
"Pri Bogu ni nič nemogoče", še zlasti če prošnjo podpre njegova in naša Mati Marija (JMS).
se 13. februarja priporočimo sestri Luciji ob 9. obletnici njene smrti.
Prosimo jo za našo domovino Slovenijo, ki naj bi po njenih besedah postala "zveda Evrope".
Prosimo, da bi Evropski škofje odprli srca in poti za posvetitev Evrope ob 100 letnici fatimskih dogodkov z obhajanjem petih prvih sobot.
"Pri Bogu ni nič nemogoče", še zlasti če prošnjo podpre njegova in naša Mati Marija (JMS).
Jani Cvetko, nekdanji direktorici Slovenskega verskega muzeja v Stični v slovo
V ponedeljek, 16. 12. 2013, smo se na
ljubljanskih Žalah poslovili od Jane Cvetko (1. 12. 1965 – 10. 12. 2013),
nekdanje direktorice Slovenskega verskega muzeja v Stični in drage
prijateljice.
Jana Cvetko, diplomirana etnologinja in
sociologinja kulture, je pričela z delom v Stični 1. decembra 1993. Zaposlila
se je kot kustosinja v Društvu prijateljev Slovenskega verskega muzeja, ki je
bilo ustanovljeno leta 1991 z namenom, da v delu stiškega samostana zaživi
Slovenski verski muzej. Ko je leta 1994 nasledila Matjaža Puca, prvega
direktorja muzeja, je pogumno in smelo začrtala nadaljnji razvoj našega muzeja.
S svojo neizmerno energijo in predanostjo je muzej v Stični »postavila na noge«
in ga s svojim programom čvrsto umestila med slovenske muzeje.
Med letoma 1994 in 2002 je zbrala sredstva
za ureditev naše lastne muzejske restavratorske delavnice, okrepili pa smo se
tudi kadrovsko. Zaposlila je restavratorko in kustosinjo, tako da je muzej od
takrat dalje imel zaposlene štiri sodelavce. Muzej je vključila v Skupnost
muzejev Slovenije, nas zaposlene pa spodbudila, da smo postali člani
Slovenskega muzejskega društva. Ves čas je skrbela za redno financiranje muzeja
s strani Ministrstva za kulturo.
Izjemno pomembno je bilo tudi njeno
delovanje pri urejanju pravno-formalnega statusa muzeja, ki je od leta 2006
dalje državni muzej (Muzej krščanstva na Slovenskem). Za muzej je to izjemen
uspeh, do tega uspeha pa smo prišli tudi po njeni zaslugi.
Do nas sodelavcev je bila razumevajoča,
prijazna, dostopna, bila je ena izmed nas. Ščitila je naše interese. Zaupala
nam je. Spodbujala nas je, da smo se strokovno razvijali. Sprejemala je naše
pobude, ideje, dala nam ravno prav proste roke, da smo vzljubili muzej in naše
delo prav tako kot ona. Dala nam je ogromno, tako na osebni ravni kot
strokovni. Nismo bili le sodelavci, postali in ostali smo prijatelji.
Napisala je
več strokovnih člankov. O Slovenskem verskem muzeju je preglednejši članek
objavila v knjigi: Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998: Devetstoletnica cistercijanskega reda in
stoletnica ponovne naselitve stiške opatije, Stična 1998, str. 171–179, in
v knjigi Marijana Zadnikarja, Samostan
Stična in njegove znamenitosti, Ljubljana 2001, str. 222-231. Rezultat
poglobljenega študija je njena samostojna knjiga Marija Pomagaj. Brezje: razglednice in podobice skozi čas, Brezje:
Frančiškanski samostan 1996.
Postavila je tudi več skupinskih
in samostojnih razstav. Omenim naj le
njeno razstavo o božičnih podobicah (1993–1994), razstavo ob 150-letnici
rojstva Josipa Jurčiča: Prevajalec
Ferdinand Kolednik (1994), fotografsko razstavo p. Branka Petauerja Stična
skozi leto in dan (1994), razstavo Marijanske
podobice (1995), ob izidu knjige
Jožeta Mlinariča Stiška opatija 1136–1784
pa je na ogled postavila do tedaj že znana knjižna dela o stiškem
samostanu (1995).
Eden zahtevnejših
razstavnih projektov pa je zagotovo bila postavitev stalne razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem po
celotnem drugem nadstropju našega muzeja. Štirje entuziasti smo ob sodelovanju
zunanjih sodelavcev več kot pet let snovali razstavo, za katero smo leta 2003
prejeli strokovno muzeološko Valvasorjevo priznanje. To je priznanje, ki ga vsako
leto podeli Slovensko muzejsko društvo zaslužnim za enkratne dosežke v muzejski
stroki. Jana Cvetko ga prejela kot vodja projekta in kot soavtorica razstave.
Sredi
vsega tega ustvarjanja in vrveža pa je zbolela. Bolezen je premagovala pogumno,
ni se ji prepustila. Na začetku je le občasno ni bilo v Stično, in vsakič, ko
se je vrnila, so se z njo vrnile vedrina, optimizem in njen nasmeh. Prišla je z
novimi načrti in idejami, delo je ponovno zagrabila z obema rokama. In vsi
skupaj smo si močno želeli, da bi jo bolezen izpustila iz svojega primeža.
Obdobja, ko smo ostajali sami, pa so bila žal vedno bolj pogosta. Vodenje
muzeja je občasno opravljala kar od doma. Za muzej je razdajala svoje moči in
talente še po tem, ko se je morala upokojiti.
Ko sem jo
leta 2006 tudi formalno nasledila, sem prejela v upravljanje finančno in
računovodsko urejen muzej, homogen kolektiv, muzej z dvema stalnima razstavama,
z bogatimi zbirkami in z vedno večjo prepoznavnostjo v javnosti. Da smo prišli
do tega lepega rezultata, je plod večdesetletnega dela mnogih, med katerimi pa
Jani Cvetko zagotovo pripada večji delež.
Draga Jana, v
mojem imenu in v imenu nekdanjih in sedanjih sodelavcev, hvala ti za vse.
mag. Nataša
Polajnar Frelih,
direktorica
Muzeja krščanstva na Slovenskem
torek, 11. februar 2014
SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 37. Svatba
»V Izraelu
traja svatba navadno sedem dni,« mi je razlagal Jonadab. »Mi pa jo obhajamo
samo tri dni, a ne s pijančevanjem. Moški prirejamo pod milim nebom razne igre
in tekmovanja, med tem pa naše dobre žene pripravljajo vsak dan pojedino.
Prehudo bi bilo zanje, ko bi to trajalo več kot tri dni.«
»Rad ti
verjamem,« sem se zasmejal. »Pijanec bi rad pil in pil, atlet pa jedel in
jedel. Sicer pa, ali Pavel ve, da bodo tekmovanja na prostem?«
»Smo mu
povedali in je prav zadovoljen. Pravi, da mu je to izredno všeč, ker take vaje
ohranjajo zdravo telo in zdrav duh.«
»Me veseli,
da poznam Pavlovo mnenje o tem.«
»Če se prav
spominjam, si nekaj naših iger že videl, in sicer za praznik Purim. A zdaj bodo
še lepše.«
Kakor se v
tem času na Sinaju rado dogaja, je prišlo ponoči spet do velikega naliva. S
Svete gore so nenadoma prihrumeli hudourniki, katerih vodo so Rehabovci skrbno
napeljali v velike nabiralnike. Narasla je tudi čista studenčnica, ki izvira
izpod hribov, kjer Rehabovci dobivajo pitno vodo, drugo pa izpeljejo v jarke po
poljani. V njih napajajo živino, ženske pa perejo perilo. Po pitno vodo hodijo
dekleta po prastari in že pesniško opevani navadi ter jo nosijo v šotore v
velikih vrčih, katere znajo prav ljubko nositi na rami, med tem ko veselo
prepevajo domače pesmi. K studencu, ki izvira na podnožju Svete gore, hodijo po
dvakrat na dan, ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer jih tam čakajo mladeniči,
da jih spremljajo do doma in jim dvorijo.
Jutranja
zarja je komaj pordečila obzorje, ko je že prišel v šotor pome Jonadab, da me
popelje na častno tribuno, če jo smem tako imenovati. V ta namen so priredili
gorski obronek. V živo skalo so v podobi amfiteatra vsekali več vrst sedežev.
Očak mi je pojasnil: »Konjske dirke prirejamo, ali ob sončnem vzhodu ali
zahodu, da naših prekrasnih živali vročina preveč ne bi izmučila.«
Novoporočenci
so seveda zasedli prva mesta. Mlade žene so sedele na nalašč zanje
pripravljenih slamnatih blazinah, medtem ko bi se noben moški, najmanj pa
mladenič, ne usedel drugam, kot na golo skalo. Za zmagovalca je skupina deklet
pletla vence iz rož, ki so jih otroci natrgali na sveži poljani okoli tabora.
Pri teh
dirkah so tekmovali mladeniči, ki so jezdili na neosedlanih konjih. Merilec
časa je imel ob sebi dva mladeniča. Na eni strani mu je stal mladec z rogom, na
drugi pa mladec z velikanskim bobnom, narejenim iz votlega drevesa, katerega
odprtina je bila prevlečena s kožo. Vodja, ki je vodil tekmo, je dvignil
zastavico in trobentač je zatrobil v rog. Merilec časa je medtem opazoval na
»klepsidri« (vodni uri), kako voda kaplja iz posodice v posodico. Na znamenje z
rogom so se tekmovalci pognali v dir. Ko je v »klepsidri« vsa voda iz gornje
posodice odtekla v spodnjo, je vodja spet dvignil zastavico, nakar je bobnar z
vso silo zabobnal: Dirkači so na mah zasukali svoje iskre konje in si v divjem
diru prizadevali doseči nagrado. Vsi smo stoje pričakovali povratka teh
»centavrov,« katerim so bili mladi jezdeci zares podobni, saj so jezdili kakor
bi bili prirastli na konje.
Tekem je
bilo šest in prav toliko zmagovalcev, ki so svoje tovariše prehiteli le za pol
konjske glave: tako enaki so si bili vsi.
»Kje pa je
Pavel?« sem vprašal Kvarta.
»Poglej ga
na oni skali sedi, od koder mnogo bolje vidi na dirkališče kot mi. Gledal sem
ga in z veseljem opazil, kako navdušeno ploska zmagovalcem, ko jih ovenčajo s
cvetličnim vencem.«
Sonce je že
vzšlo, ko je bilo tekmovanj konec. Odšli smo k zajtrku. Ob glavni poti se je
paslo polno krav, ki so jih molzle deklice. Odrasla dekleta pa so nam za zajtrk
postregla s penečim se mlekom. Ene so nam podajale rožene čaše, ki so jih druge
polnile, druge pa so nam delile z medom namazanega kruha, fige, dateljne in
narezanega sira. Medtem me je Kvart opozoril:
»Poglej
Pavla na oni skali!« Pogledam in opazim štiri otročiče, ki so mu prinesli
zajtrk.
Tedaj se je
zgodilo nekaj nepričakovanega. Pastirski psi so začeli divje lajati. Ženske, ki
so doma pripravljale obed, so vse hkrati planile ven in močno vpile. Jonadab se
je ozrl kvišku, si vesel pogladil dolgo brado in mi rekel:
»Gospod nas
blagoslavlja! Vekomaj bodi hvaljena Njegova previdnost!«
Očak ni še
dobro izgovoril, že je vse v taboru švigalo na vse strani: moški, ženske,
otroci, tudi ženini. Kakor bi jih bil kdo začaral, so se naenkrat vsi oborožili
s pračami, loki in puščicami. Nekateri so hiteli na hrib, drugi pa so se
postavili na druga pripravna mesta. Mladenič je na vso moč hitro Jonadabu
prinesel velik lok in mnogo puščic. Očak je za svoja leta nenavadno spretno položil
puščico na lok in gledal kvišku. Tudi jaz sem se ozrl in opazil na nebu ptičji
trikot, ki se je bližal taboru ali pravzaprav velikim vodnim zbiralnikom in
mlakam, ki so nastale po plohi. Ves rod je bil pripravljen, a nihče si ni upal
sprožiti, dokler Jonadab ni na čuden način kriknil in svoje puščice tako
natančno sprožil, da je prebodla prepelico (to so namreč bile te ptice), ki je
letela na čelu. Takoj nato se je nebo kar stemnilo, toliko je bilo prepelic, ki
so se začele počasi spuščati, ko je bil padel njihov vodja. Puščice iz lokov in
kamni iz prač so zdaj kar švigali in strašno morili te ptice, ki so od letenja
utrujene in po nenadnem napadu preplašene kar v stotinah cepale na tla.
Ne da bi
nehal streljati, mi je rekel Jonadab: »Mi živeža nismo bili tako potrebni,
kakor so ga bili potrebni naši očetje v južni puščavi. A Gospod nam je gotovo
poslal te prepelice, da bi se mu zahvalili. S tem darom je očitno hotel
blagosloviti naš rod.«
»Poglej no,
domine, kaj delajo psi!« me je opozoril Kvart. In zares! Psi, ki so prihajajoče
ptiče nagonsko začutili in nanje opozorili ljudi, so po poljani pobirali
prepelice, ki so zadete ali onemogle padale na tla, ne da bi katero požrli.
»Ti ubogi, a
okusni ptiči ob selitvi letijo le ponoči, da jih sonce ne žge. Spuščajo se na
tla, kjer je voda ali živež zanje, kot tukaj, da ležejo jajca in da se
napijejo, najedo in odpočijejo. Letijo z vetrom: prav gotovo so isti oblaki, ki
so nam pripeljali dež, pripeljali tudi prepelice k nam. Hvala Božji
previdnosti!« je rekel Jonadab.
»Ali se je
tako zgodilo tudi Izraelcem?« ga je vprašal Kvart.
»Nekaj
podobnega pač, ampak s to veliko razliko, da takrat ni bil čas za selitev
prepelic in da tja, kjer so tistikrat prebivali naši očetje, namreč v sredino
tega polotoka, ne pride ne veter ne ti ptiči. V tem je bil čudež, in pa še v
tem, da se je zgodil prav v času lakote.«
Vse dopoldne
so pobirali prepelice, ki so po mnenju naših kuharic bile prav rejene, kar smo
kasneje tudi mi lahko sami ugotovili.
Opoldne so
nam za obed postregli s kruhom in seveda s solato iz raznih zelišč, ki smo jo
jedli s sočnimi morskimi riboni iz Aleksandrije.
Za večerjo
smo imeli pečene prepelice v nekakšni omaki, kjer je bilo dosti gorčice, ki nam
je dober tek še povečala.
Sledile so
nočne tekme. Kolikor sem sam videl ob mesečini, so ti ljudje imeli izvrstne
oči. Po dirkališču so razpostavili velike ovire, katere je bilo treba
preskočiti, potem pa še vse polno majhnih kamnov, jam in kotanj z vodo, katere
je jezdec moral preskočiti, ne da bi zadel obnje.
Očak mi je
dejal: »Velikih ovir ni težko premagati, pač pa majhne jame, kamne in druge
prepreke. Če se konj obnje spotakne, si lahko izvine nogo in izgubljena sta
konj in jezdec.«
»Prav imaš,«
sem mu pritrdil. »To so prave vojaške vaje. Že marsikakšnega Rimljana sem videl
v cirkusu, da je izgubil dirko, ker so se njegovi konji spotaknili ob majhno
oviro.«
Po končanih
dirkah smo vsi odšli v cerkev zahvalit se Bogu, kar pa sem opisal že drugje, ko
sem opisoval praznik Purim.
p. M.
de Heredia
Srečanja Bernardove družine v letu 2014
Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli
stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. januarja, 9.
februarja, 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v
cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra.
ponedeljek, 10. februar 2014
POGLOBIMO SE V OČENAŠ (1)
Želel
sem, da bi razumel vsako besedo. Aramejske besede očenaša so me popeljale daleč
nazaj v Jezusov čas. Kakor da bi bil z apostoli, ko jih je Jezus naučil moliti
to čudovito molitev. Jezus je molil na nekem kraju. Ob njem so bili njegovi
učenci. Opazovali so ga. Jezusova molitev jih je tako privlačila, da ga je eden
od učencev prosil:
»Gospod, naúči nas moliti, kakor
je tudi Janez naučil svoje učence.«
»Vi torej molíte takóle:
Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi tvoje kraljestvo,
zgôdi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpústi nam naše dolge,
kakor smo tudi mi odpustili
svojim dolžnikom;
in ne vpelji nas v preizkušnjo,
temveč reši nas hudega.
Če namreč odpustite ljudem
njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite,
tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.«
V
duhu sem gledal Jezusov obraz, ko je izrekel te besede. Razjasnil se mu je, ko
je izrekel besedo »Oče«. Kakor bi
Očeta v resnici gledal. Milina na obrazu je pokazala, da je z Očetom tesno
povezan. Oče mu je blizu. Spoštuje ga, rad ga ima. Postal sem pozoren, kako je
imenoval Očeta. Ni rekel »oče« tako kot rečemo mi svojim očetom. Rekel je
»Aba«. Beseda je polna topline in izraža sinovsko ljubezen. Oči so mu zažarele
s posebnim ognjem ljubezni, občudovanja in vdanosti. Beseda »aba« nam razodeva
Jezusovo ljubezen do Očeta. Lahko bi rekli »očka«. Toda to je premalo, beseda
pove več. V tej mali besedici je skrito neizmerno veliko ljubezni. Jezus Očeta
ljubi kot samega sebe. V to besedo je položil vse spoštovanje Očeta. Zaveda se,
da je on Oče, ki vse vodi in je Gospod vsega. A to ni odnos strahu. Med njima
je popolna domačnost in popolna ljubezen. Sta si tako blizu, da Oče prebiva v
Sinu. Da celo Sinove besede izražajo Očetovo voljo. Oba sta tako eno, da celo
slišiš Očeta, ko poslušaš Sina.
Beseda
»očka«, »atek« izraža Sinovo občudovanje Očeta. Sin se vedno veseli čudovitih
Očetovih načrtov. Z njimi hoče sodelovati v celoti. Pomaga mu jih izpolniti iz
čiste ljubezni do njega in ljudi. Ker Oče tako ljubi človeški rod, ga Sin ljubi
prav tako. Sin vidi v človeku Očetovo podobo, ki ga neizmerno nagovarja. Oče
vidi v Sinu popolno vdanost in pripravljenost, da se daruje za človeka do
zadnje kaplje krvi.
Sin
se veseli Očetove stvariteljske modrosti, ki je ustvarila svet in človeka. Vez
ljubezni med njima je tako trdna in sveta, da je ne more nič omadeževati. V
popolnem soglasju sta. Obema je skupna ljubezen do človeka. Sin je skušal na
ljudi prenesti svojo ljubezen do Očeta. Zato nam je izročil to čudovito besedo.
Tudi mi lahko z vso ljubeznijo rečemo Bogu »Očka«. Ni te svoje ljubezni
ljubosumno čuval. Celo hotel nam jo je izročiti. Želel je, da bi nam ta
čudovita beseda priklicala v spomin, kako zelo ljubi Očeta. Rad bi, da bi mi
enako čutili do Boga Očeta kot ga čuti on. V tej besedi nam je hotel razodeti,
kako zelo nas Oče ljubi. Ima nas za svoje ljubljene otroke. S svojo očetovsko
roko nam daje varno zavetje pred vsem hudim. »Oče,« ga lahko pokličemo v vseh
svojih težavah. Nikoli ne bo preslišal našega klica.
Jezus
je želel z besedo »aba« razodeti nam, Božjim otrokom, ljubeče Očetovo obličje.
Obličje, ki bi ga morali nositi zapisanega v globini srca. Zapisani smo v
globini Očetovega srca. Ni nas ustvaril in pustil v solzni dolini. Briga se za
nas. Njegovo srce v ljubezni do nas utripa. Njegovi smo. Pravi, da nas je
zapisal v srce in na obe dlani. Oče prihaja k nam v naši revščini in nam po
Sinu izkazuje svojo neizmerno ljubezen. Očetovo ime naj bi nam vedno povedalo,
da se ga ne smemo bati, saj se na nas ne jezi in ne srdi. Tudi, ko gremo svoja
pota, nas ne zavrže. Še bolj se trudi, da nam izkaže ljubezen. Odpušča nam, nas
razume in izkazuje usmiljenje.
Ime
Oče nam razodeva, da smo na vekomaj njegovi. Nikoli ne bomo nehali biti njegovi
sinovi, hčere. Oče ostane oče, pa čeprav bi ga zatajili in zavrgli. Očetovo
obličje je ljubeče in čuti s človekom. Je pa tudi sveto. Razodeva nam, da
moramo ljubiti resnico. Ob njegovem svetem imenu se dogaja razločevanje duhov.
Nič, kar ni resnično in sveto, ne more obstati pred njim. S svobodo se sicer
lahko odločamo za karkoli v življenju. Toda on želi, da bi se odločali za
resnico, dobroto in ljubezen. Zaveda se, koliko bolečine si nakopljemo sami, če
se odločamo za laž, neresnico in sebično uživanje. Rad bi nam položil v srce,
da nas osrečuje samo resnica.
Očetu
ni vseeno, kaj počnemo. Z vso ljubeznijo nam je podaril zapovedi, da bi laže
živeli in bi ne prišli v nepotrebno trpljenje in stisko. Zapovedi niso izraz
njegovega gospostva, marveč razodetje njegove neizmerne ljubezni.
Očetovo
srce gori v ljubezni do nas. Ni mu potrebno imeti nas, da bi bil popoln. On je
popoln sam v sebi. S Sinom in Svetim Duhom živi življenje najvišje ljubezni.
Toda to srečo bi rad delil z nami, da bi mi postali deležni popolne sreče.
Priteguje nas v življenje ljubezni in darovanja. Vso nebeško blaženost hoče
deliti z nami. Naklanja nam jo, a je ne vsiljuje. Rad bi, da se svobodno
odločimo zanj.
Ker
nam je podaril popolnoma svobodno voljo, jo v celoti tudi spoštuje. Ni nam
onemogočil delati slabo. Smemo se odločati popolnoma po svoje, pa četudi bi mu
s tem pokazali hrbet in ga zatajili. V takih primerih nas išče na naših
stranpoteh in čaka kot izgubljene sinove. Veselí se iz vsega srca, če se kdo
vrne v njegov objem.
Sin
nam je postal v vsem enak, razen v grehu. Izročil nam je Očeta. Ni ga obdržal
zase. Tako kot on, Edinorojeni, mu smemo tudi mi reči Oče. S seboj nas je na
nek način izenačil. Hotel je, da imamo istega, dobrega, svetega in ljubečega
Očeta. Postal nam je brat, da bi mi lahko doživeli vso Očetovo ljubezen in se
veselili posinovljenja. Vodi nas k Očetu. Njegova največja sreča je, da bi bili
mi srečni v Očetovo bližini.
p.
Branko Petauer
Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 JANUAR 2014
11. – 12. Skupnost Emanuel
12. ob 14.30 Bernardova
družina
17. – 19. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
19. ob 14.30 molitev za
duše v vicah
23. – 26. P. Vital Vider, zakonci z otroki
31. ob 20h češčenje
Jezusovega in Marijinega Srca
Naročite se na:
Objave (Atom)