V
tišini se pogovarjamo z Bogom in hkrati s postom spoznavamo sebe in svoje meje.
Skušali se bomo držati starega meniškega vodila, ki predpisuje skromno
vsakodnevno uživanje hrane v popoldanskih urah. Premišljevanja po temah: 1.
Post zdravilo zame; 2. Post, boj zoper slabosti; 3. Post, moja molitev k Bogu;
4. Post, moja osvoboditev in razsvetljenje; 5. Post v moji prihodnosti.
Prijavite se lahko do zadnjega tedna pred začetkom na samostanski tel.: 01/7877 100 ali
voditelju p. Krištofu: 031/314 044 ter na Email - opatija@amis.net
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
petek, 3. januar 2014
četrtek, 2. januar 2014
Srečanja Bernardove družine v letu 2014
Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli
stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. januarja, 9.
februarja, 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. Avgusta (ob 19.00),
14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra.
sreda, 1. januar 2014
Duhovne prireditve v Stični v letu JANUAR 2014
3. ob 20.00 vigilije za mlade
3. – 5. P. Maksimilijan, birmanci
11. – 12. Skupnost Emanuel
12. ob 14.30 Bernardova družina
17. – 19. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
19. – ob 14.30 molitev za duše v vicah
23. – 26. P. Vital Vider, zakonci z otroki
31. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
ponedeljek, 30. december 2013
Pričakajmo novo leto z molitvijo in mašno daritvijo
Vsi
lepo vabljeni v stiški samostan, kjer bomo z molitvijo, pesmijo in mašno
daritvijo pričakali novo leto. Zberemo se v torek, 31. decembra, ob 20.00. v
Opatovi kapeli. Tudi za spovedovanje bo poskrbljeno. Po polnočnici bo v
obednici pod kapelo mala pogostitev, h kateri lahko prinesete kakšne
priboljške, da jih podelimo med seboj.
nedelja, 29. december 2013
Molitev stiških menihov z mladimi za mlade
Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.
Želimo, da bi bilo tudi to srečanje lepa priložnost da se zahvalimo za preteklo leto in se tudi duhovno pripravimo na vse, kar nas čaka v letu 2014. Vigilija za mlade bo v petek, 3. januarja 2014 ob 20. uri.
Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo.
Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.
Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade
Vsem Vam želimo blagoslovljene praznične dni in obilo milosti v novem letu 2014.
p. Maksimilijan File
petek, 27. december 2013
Zahvalno romanje v Medjugorje
Vabljeni na zahvalno romanje
v Medjugorje:
od nedelje 29. decembra (odhod ob 6.00 z
avtobusne postaje v Ljubljani) do srede 1. januarja 2014 (vrnitev po maši ob
11.00). Na romanju Vas bodo spremljali kar trije duhovniki. Prijave in
informacije na telefon: Petra Černivec 030
308686.
Tiste, ki boste ostali doma, pa vabimo na
molitveno srečanje v Stično. Program se prične 31. decembra ob
20.00!
Lep pozdrav v Jezusovemu in Marijinemu Srcu
Dragica Čepar
SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 35. Pogovor z Jonadabom
»Kdaj, misliš, naj bi bila poroka?« sem vprašal Jonadaba.
»Po naših prastarih navadah so poroke ponoči. Zato čakam na polno luno.«
Mesečna noč v puščavi je nekaj čudovitega, ker je ozračje tako čisto. Z
Jonadabom in Kvartom sem vsak večer hodil na Sveto goro gledat z zvezdami
posuto nebo. Tam nam je očak razlagal običaje in navade svojega rodu, ki
izvirajo iz najstarejših časov.
Zagotavljal mi je: »Našim ženinom je bil vedno vzor mladi Tobija.
Novoporočenci pri nas cele tri noči goreče premolijo k Bogu in očiščujejo svoja
srca, preden se združijo v sveto skupnost, kot je rekel angel Rafael mlademu
Tobiju (Tob 6,17–18): »Poslušaj me, pojasnil ti bom, katere more hudi duh
premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in od
svojih misli ter strežejo svoji strasti kakor konj in mezeg, ki nimata pameti.
Nad temi ima hudi duh oblast. Ko jo boš pa ti vzel in stopil v spalnico, se je
tri dni zdrži ter se hkrati z njo ne ukvarjaj z ničemer drugim kakor z
molitvijo ... Po tretji noči vzemi devico v Božjem strahu bolj iz ljubezni do
otrok kakor iz poželjivosti, da boš v Abrahamovem zarodu dosegel blagoslov v
otrocih.«
Navdušen se
je oglasil Kvart: »Po vsej pravici slovi tvoj rod, ne le po svojih pristnih
šegah, ampak so tudi vaši moški vzor možatih in zdravih mož, ki imajo v krepkem
telesu čilega duha in ki učakajo visoko starost. Zlasti opazujem vaše otroke.
Mnogo sveta sem že obhodil, a tako zdrave in lepo razvite mladeži še nisem
videl nikjer.«
V svetem
ponosu se je Jonadab ob teh besedah nasmehnil. Jaz pa sem rekel: »Kolikšna je
razlika med temi vašimi otroki in pa onimi zanemarjenimi umazanci v
Jeruzalemu!«
»In naše
ženske!« je spet spregovoril očak. »Niso samo čistih src, kar je poglavitno,
marveč so tudi telesno tako lepe, da se more z njimi primerjati redkokatera
druga.«
»Kakor mi je
dejala Marta, ki jih je opazovala, ko je živela med njimi, so tudi vaše matere
vzor močne žene, o kakršni nam pričajo Pregovori,« sem dostavil.
»Na splošno
je to res,« mi je odgovoril Jonadab, »to pa zato, ker Božja previdnost posebej
varuje naš rod, ker se držimo čistega zakona, ker se izogibamo sleherne opojne
pijače, zlasti pa zato, ker starešine posebno pazimo, da izmed sebe izločimo
vse, ki so nam v napoto. V svojem potikajočem se življenju prihajamo v stike s
pokvarjenimi meščani. Zato pa moramo skoraj vselej, kadar se vrnemo v svoje
puščavsko taborišče, izgnati iz svoje srede kako družino, katere poglavarji so
se izkazali nevredne, da se imenujejo Rehabovi sinovi.«
»Torej
izključite iz svojega rodu hkrati s krivcem tudi njegovo nedolžno družino?« se
je začudil Kvart.
»Prav
težkega srca naredimo to, a moramo!« je zatrdil očak. »A nikar ne misli, da jih
odslovimo praznih rok. Najprej stvar kar se da natančno in pravično preiščemo
ter obtoženemu damo dovolj možnosti, da se lahko zagovarja. Če se potem dožene,
da se je bil opil ali da je zagrešil kaj nespodobnega ali koga oropal ali
okradel, tedaj njega in vso njegovo družino pozovemo, naj se odstranijo iz
rodu. Nato mu pošteno izročimo živino in šotor. Iz posebnega sklada, ki ga
imamo nalašč v take namene, dobi toliko gotovine, da lahko potem kje drugje, a
daleč od nas, sam zase pošteno zaživi. To terja od nas skupni blagor našega
rodu. Sam Bog ve, kako težkega srca moramo tako ravnati, a vendar ne delamo
izjem.« Videl sem, da je imel po teh besedah starček solzne oči. Kasneje sem
zvedel, da je moral tako ravnati tudi z enim izmed svojih sinov.
»Po vsem
tem, kar si zdaj povedal,« sem posegel v besedo, »si lahko mislim, kakšno čast
ste nam izkazali ti in tvoj rod, ko ste dopustili, da bo moja hči Rahela žena
enemu tvojih vnukov, moj sin Rafael pa mož mladenke iz tvoje rodovine.«
»Ko mi je
moj vnuk naznanil, da bi rad za ženo tvojo hčer, smo se vsi starešine dolge
mesece posvetovali, kaj naj ukrenemo. Na voljo sta nam bili dve poti, ali naj
se moj vnuk povsem loči od svojega rodu, da sklene zakon po svoji želji, ali pa
moramo mi poprej dodobra spoznati značaj tvoje hčere, preden se odločimo, ali
jo lahko sprejmemo medse. V našo veliko tolažbo pa nam je – hvala Bogu – bila
dodeljena čast, da smo tvojo hčer lahko sprejeli med svoje. S tvojim sinom, ki
sem ga zmeraj rad imel, nismo imeli teh težav. Vemo, da bo prej ali slej moral
zapustiti naše nomadsko življenje in bo svojo družino vzel s seboj z našim
popolnim soglasjem. Zato nam ni bilo težko najboljšo naših deklet dati v zakon
tako čudovitemu mladcu, kakršen je tvoj sin, ki naj ga nebo blagoslovi.«
»Vidim, da
je vam mnogo bolj kot zakon mojega sina važna zakonska zveza moje hčere, ki naj
postane, kar Bog daj, mati bodočega poglavarja vašega rodu;« sem mu odgovoril.
Očak je
slovesno nadaljeval: »Kar se žensk tiče, se sedanji svet popolnoma spreminja. Doslej
poniževano in onečaščeno žensko je Kristus vzvišeno povzdignil. Božji Sin
Kristus ni le odpravil mnogoženstva, marveč je zaprl vrata tudi ločitvi ter je
zvezo med možem in ženo spet postavil v prvotno stanje. Poslej žena možu ni več
niti sužnja niti priležnica, marveč njegova tovarišica, zvezana z njim vse
življenje.«
Čim dlje je
govoril, tem bolj mu je naraščalo navdušenje: »Le poglejte Kristusa v njegovih
odnosih do žensk! Zoper vse dosedanje navade je dopustil, da so ženske hodile z
njim in mu stregle. Le poglejte ga v Lazarjevi hiši, kjer sedi z Marto in
Marijo Magdaleno, govori in je z njima. Opazuj ga v Petrovi hiši, kjer je
ozdravil njegovo taščo in je rad sprejel, s čimer mu je ona postregla. Oglejte
si ga, ko v shodnici ozdravi nesrečno grbavko. Glejte ga, ko na gostiji pri
Simonu zagovarja Magdaleno in ji odpušča grehe, ali ko dvigne iz blata
prešuštnico ter jo brani pred njenimi hinavskimi tožniki!«
Kvart se ni
mogel premagati, prijel je očaka za roko in mu jo poljubil. A starček je
nadaljeval: »Še mnogo več! Ob vstajenju si je izbral ženske, katerim se je
prikazal celo prej kot apostolom, ter jim naročil, naj pričajo o njegovem
vstajenju. To Učenikovo ravnanje se že globoko odraža v novi družbi, ki jo je
On ustanovil. Apostoli in učenci hodijo po poti, katero jim je nakazal.
Zdaj pa,
dragi moj Ben Hered, poslušaj me! Čeprav so naše ženske tako čistega vedenja,
vendar nikoli niso bile tako srečne, da bi spoznale Učenika. Poznajo ga le od
daleč, po našem pripovedovanju. Vendar je On nepričakovano uslišal moje
molitve. Neizmerno se je razveselilo moje srce, ko mi je vnuk povedal, da ljubi
tvojo hčerko, in me prosil dovoljenja, da bi jo smel vzeti za ženo. Rahelo sem
poznal. Kolikokrat mi je sedela pri nogah in poslušala zgodbo našega rodu. Poznal
sem njeno nedolžnost, njeno bistrost in tudi njeno pobožnost. Še več, vedel
sem, da je ona poznala Učenika, ki jo je učil moliti in jo celo večkrat
blagoslovil. Ta nas bo lahko učila, kako je treba ljubiti Učenika, nam
pripovedovala, kar je videla in slišala iz njegovih ust. In še to me veseli, da je Rahela najljubša učenka tiste
Marte, ki je polna vere in zaupanja in da je ljubljenka Jezusove matere Mirjam,
in da se je z Rafaelčkom ob njenih nogah učila ljubiti Jezusa. Česa drugega naj
bi še prosil Boga za svoj rod?« Ganjenost je starčku zadušila nadaljnje besede.
Ko sem
odhajal z gore, je tudi mene stiskalo v grlu.
–––––––––––––
Kakor je v
vsem Izraelu navada, so tudi Rehabovci vsako poroko kar najslovesneje
praznovali; za sedanjo pa so se še prav posebno pripravljali, saj se bo poročil
bodoči poglavar vsega rodu! Da bo vse čim bolj slovesno, bo hkrati poročenih še
šest drugih parov iz rodovin rehabovskih prvakov. Najbolj je te dobre puščavske
ljudi navdušilo, da je nevesta bodočega poglavarja tujka, česar ne pomni
zgodovina tega rodu; hkrati pa, da je to hčerka enega najbogatejših in
najvplivnejših med razpršenimi Hebrejci. Odkrito lahko to povem, brez hlinjene
skromnosti, saj sem po dedu podedoval naravnost bajno bogastvo. Naj pa
dostavim, da so Rahelo vsi imeli radi in jo tako spoštovali, da bi bila ta
poroka za ves rod prava čast, čeprav bi nevesta ne bila moja hči.
In še nekaj!
Rehabovci bodo zdaj prvikrat slovesno obhajali krščansko poroko. Svojih
starodavnih poročnih običajev niso še nikoli spreminjali. Doslej zgolj
družinska in civilna slovesnost je postala zakrament, ki bo sklenjen vpričo
Sile, v imenu Kristusovega namestnika Petra. Vse to je častitljivi očak svojim
ljudem goreče in navdušeno naznanil ter jim razložil, da je zvezo med možem in
ženo tako visoko povzdignil sam Božji Sin, ki je zakonski zvezi vrnil njeno
nekdanjo čistost in pomen.
Nepozabno
lepi so bili tisti večeri pred poroko moje hčerke. Nekega takega večera smo
Kvart, častitljivi očak in jaz spet
sedeli pod zvezdnatim nebom na vzpetini svetogorskega predgorja ter kramljali.
Očak nam je pripovedoval: »Naše šege in običaji izhajajo že iz pradavnih časov
in se jih goreče držimo. Če kdaj kaj spremenimo, to storimo šele, ko smo dolgo
premišljevali in Boga prosili razsvetljenja. Cela tri leta smo premišljevali,
preden je naš rod sprejel Učenikov nauk. Šele ko smo se prepričali, da je Jezus
Nazarečan oni, ki so ga obljubljali preroki, in da je Božji Sin, smo opustili
svoje starodavno versko prepričanje, ker pravi Luči nismo mogli zapirati oči.
Zato si nas lahko videl, da smo krst sprejeli s tolikšnim navdušenjem, kakor ga
zmore edino le puščavski sin. Vsi srečni smo sprejeli Svetega Duha v plačilo za
svojo vero v Kristusa.«
S Kvartom
sva presunjena poslušala starčka, ki je nadaljeval: »Ker sem poglavar svojega
rodu in sem že sprejel Odrešenikov nauk, sem se čutil dolžnega, da se v tem
nauku čimbolj poučim. Zato sem dolge ure presedel pri nogah Kristusovega
namestnika Petra. In Peter me je učil preprosto in goreče, kakor zna le on,
kakor učitelj uči otroka. Iz njegovih ust sem se poučil, da je Učenik po svojem
vstajenju njemu in drugim apostolom razložil vse temelje svojega nauka ter jim
naročil, da ga morajo oznanjati po vsem svetu, kakor hitro prejmejo Svetega
Duha, ki jim ga je obljubil.
Potem mi je
Peter še razlagal: 'Kakor moramo za telesno življenje uživati telesno hrano,
tako nam je Kristus za duhovno življenje dal svoje Telo za jed in svojo
dragoceno Kri za pijačo. Za izvrševanje teh dolžnosti pa so nujno potrebni
pooblaščeni služabniki. Zato je Kristus ustanovil novo duhovništvo, izvoljeni
rod svojih zastopnikov, kateri naj tudi opravljajo daritev, kakor jo je
prerokoval že Malahija, odpuščajo grehe in povsod do konca sveta učijo ter
oznanjajo nauk in pravo Luč sveta.'«
»Ali ti
Peter o zakonu ni nič omenil?« je vprašal Kvart.
»Saj prav to
bi rad povedal,« je odgovoril starček. »Peter mi je naglasil: Vsi zakramenti so
stebri, ki na njih sloni duhovna zgradba Cerkve. Nismo pa jih mi postavili,
ampak sam Kristus, da po njih s pomočjo svojih čutov dobivamo dovolj milosti.
Abrahamova družina in za njo družine njegovih potomcev so bile deležne
posebnega blagoslova od Boga, da se je iz njih po preteku dolgih vekov rodil
Odrešenik sveta. Kako bi bilo torej mogoče, da bi bil Kristus brez svojega posebnega
blagoslova pustil nje, ki jih je odrešil s svojo krvjo in ki se pripravljajo
ustanoviti nove družine, po katerih naj iz roda v rod živi vera v Njegovo
božanstvo?
Odpravil je
mnogoženstvo s tem, kako nas je spomnil, da je zakon po Božji zamisli zveza med
enim možem in eno ženo, z besedami: ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in
mater in se pridružil ženi in bosta eno telo.’ To zvezo more ločiti samo
smrt enega izmed obeh zakoncev. Učenik je takoj ob začetku svojega javnega
delovanja posvetil zakon s svojo navzočnostjo na ženitnini v Kani Galilejski,
kjer je storil tudi svoj prvi čudež. Zato mi je Peter naglasil, da je zakon
temelj družini, družina pa je temelj družbi. Če naj bo družina čista in
poštena, morajo takšni biti tudi starši; in če naj bo družba urejena, morajo
biti urejene tudi družine. Zato je Učenik zakonsko pogodbo, ki je prej bila
zgolj družinsko in civilno dejanje, povzdignil v dostojanstvo zakramenta, po
katerem zakonci dobijo posebno milost, da lahko živijo po Kristusovem nauku.«
»Že vidim
odgovor na svoje vprašanje: Kaj pa zdaj?« sem se oglasil.
»Prav si
storil, da si dal tako slovesno obhajati to prvo poroko med Kristusovimi
verniki!« ga je pohvalil Kvart.
»Če besedo
vklešeš v skalo, se ne izbriše, dokler se ne obrabi skala!« je omenil Jonadab.
»Da bodo moji ljudje mogli ohraniti te nauke, hočem, da se jim vtisnejo v srce.
– Mar niste še opazili, da Sila hodi od hiše do hiše obiskovat moje ljudi?«
»Nisem
opazil,« sem mu odgovoril.
»Res hodi.
Govori z moškimi in ženskami, jih spodbuja, naj se skesajo svojih grehov, nakar
se mu ponižno spovedo in mu obljubijo poboljšati se, on pa jih v Kristusovem
imenu odveže, da se bodo na predvečer poroke mogli dobro pripravljeni udeležiti
lomljenja Kruha.«
––––––––––––––
»Silo grem
obiskat,« se je oglasil Kvart. »Ali hočeš z menoj, domine?«
»Seveda grem
tudi jaz,« sem dejal.
In res sem
bil na predvečer poroke priča nepričakovanega obreda. Pri lomljenju Kruha sem
bil drugod že večkrat navzoč. Nikoli pa še nisem videl obreda, ki bi bil bolje
in slovesneje pripravljen kakor je bil nocojšnji.
Velika
shodnica, ali bolje rečeno, cerkev, največji šotor v taborišču, je bila
okrašena z nešteto svetilkami, ki so visele s stropa in toplo razsvetljevale
ves prostor. V ozadju se je dvigal oder, na njem je stala miza, to se pravi –
oltar, na njem pa opresni kruh in velik kelih vina. Ženske so s pokritimi
glavami sedele na tleh na levi strani oltarja. Na desni so stali moški odkritih
glav. Na vsaki strani oltarja je stala še ena mizica, na njej pa polno lončenih
krožnikov z drobnimi cevkami iz trsa.
V ospredju
odra sta stala Sila in Pavel z več mladeniči, na katere je bil Peter položil
roke. To so bili diakoni.
Obred se je
pričel s petjem 42. psalma: »Prisodi mi pravico, o Bog, in vodi mojo pravdo
zoper nesveto ljudstvo, zvijačnega in hudobnega človeka me reši!« Nato sta
dva zbora začela peti in si odpevati 5. psalm: »Čuj, Gospod, moje besede,
... prisluhni glasu moje molitve ...« Zdaj je v moje veliko začudenje s
Silovim dovoljenjem povzel besedo Pavel. Ne morem reči, da bi bil njegov govor
govorniško dovršen, pač pa je bil tako duhovit, da mi je vsaka njegova beseda
segla prav do srca:
»Bratje
moji, po Silovem naročilu vam ob tej nadvse slovesni priložnosti govorim te
besede: Vsi ste dobro poučeni, kaj bo zdaj. Po Gospodovi besedi boste prejeli
kruh, ki je prišel iz nebes, ne opresnik, ki ga vidite s telesnimi očmi. Kdor
je od tega kruha, bo živel vekomaj. V tem blagoslovljenem kelihu je Kristusova
kri. In vi, ki nikoli ne pijete vina, zdaj ne boste pili vinskega soka, ki
slabi, marveč boste zaužili Kristusovo kri, ki je bila za nas prelita. Kruh, ki
ga boste prejeli, je Kristusovo telo.
Kadar se
obhajate, to ne pomeni, da jeste večerjo. Pri jedi namreč vsak jemlje svojo
večerjo, ne meneč se za druge. Povem vam, kar sem prejel od Gospoda.
Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga
razlomil in rekel: ‘To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj
spomin!’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova
zaveza, sklenjena z mojo krvjo. Kolikokrat boste pili, delajte to v moj spomin.
Zakaj kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt,
dokler ne pride.'
Zato morate
navadno večerjo razlikovati od te Gospodove večerje. Kdor bo torej nevredno
jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in
krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha,
kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda, da je to
Gospodovo telo.«
Polni
kesanja so nato navzoči zapeli 50. psalm: »Usmili se me, Bog ...«
Zdaj je
vstal Sila in spregovoril: »Slišali ste, kaj vam je govoril Pavel. Vem, da ste
storili vse, kar ste mogli, da boste postali deležni tolikšne skrivnosti.
Izvršujoč Gospodovo naročilo, bom zapel pesem zahvale za tolikšno dobro.« Nato
je spet spregovoril: »Zdaj pa molimo za svoje brate, da bi po Kristusovem
zasluženju bili deležni Gospodove milosti.« Za hip se je zamislil, potem pa
nadaljeval: »Izvršimo Gospodovo naročilo ter mislimo na njegovo trpljenje in
smrt.« Nato je vzel kruh, ga blagoslovil in rekel: “To je moje telo, ki se
daje za vas.« Po teh besedah je prijel kruh in ga povzdignil, vsi navzočni
pa so v počastitev sklonili glave. Potem je vzel kelih in izrekel tele besede: »Ta
kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« Ko je kelih
povzdignil, da so ga lahko vsi videli, ga je spet postavil na oltar.
»Zdaj pa,«
je spet spregovoril Sila, »izvršimo, kar nam je naročil Gospod, ki nam je
naročil takole moliti: »Oče naš, ki si v nebesih ...« In vsi navzočni so
za njim glasno ponavljali.
Nato so
pristopili diakoni in na krožnikih prinesli posvečenega kruha. Vsakemu moškemu
in ženski so podali po en krožnik. Ko je zaužil Sila, so zaužili telo našega
Gospoda tudi oni. Potem so diakoni posvečeno vino prelili v dva manjša keliha,
pristopili eni k moškim, drugi k ženskam ter jim podajali kelih. Vsak vernik je
svojo cevko vtaknil v kelih in iz nje srknil nekaj krvi našega Gospoda pod
podobo vina. Potem so vsi molčali, dokler ni Sila glasno izrekel zahvale. Zapel
je še psalm, dvignil roke k nebu in blagoslovil vse navzoče v imenu Očeta in
Sina in Svetega Duha.
P. M. de Heredia
Naročite se na:
Objave (Atom)