Neko dekle, ki je pozneje postala redovnica, je odkrila dragoceni zaklad Svetega pisma na duhovnih vajah: "Prve duhovne vaje so mi odprle oči za Sveto pismo. Začela sem ga prebirati in iskati v njem smernice za življenje. Spoznala sem odločnost evangelija, pa tudi starozaveznih prerokov. Ta odločnost se mi zdi neizčrpen vir moči, ki veje iz svete knjige. Moč, ki ti daje poguma, da v življenju poskušaš vedno misliti na to, da te Bog ljubi. Ljubi tako zelo, da je poslal svojega Sina, da bi tebe, mene, nas vse odrešil. Stara zaveza pa mi zagotavlja, da pri Bogu ni časovnosti in da njegova ljubezen traja večno."
Na podlagi razmišljanja o naši vesti in o zunanjem svetu lahko sklepamo, da Bog biva. Z naravno lučjo svojega razuma ga iz stvarstva lahko z gotovostjo spoznamo. Ne moremo pa na ta način o Bogu veliko povedati. Bog sam nam mora razodeti, kakšen je, če hoče, da ga bolje spoznamo in vzljubimo.
Kardinal Newman naglaša, kako pomembno je, da je človek za Božje razodetje sprejemljiv, sicer ga ne bo sprejel: "Predstavljajmo si zdaj dva različna človeka, ki ju je ravnokar dotekla vest, da je prišlo oznanilo iz nevidnega sveta. Kako se bosta odzvala?
Jasno, na tistega, ki ga je iskal, se ga nadejal ali vsaj hrepenel po taki milosti, bo to oznanilo čudovito delovalo. V globini ga bo prizadelo, ga presunilo do dna. In če bo le videl, da oznanilo odgovarja na njegove potrebe, si ne bo mogel kaj, da mu ne bi verjel, če količkaj trdnega zanj govori. Vsekakor bo začel temeljito preiskovati, kaj sporočilo razkriva, in storil bo vse, da odkrije tisto, kar vsebuje, najsi bo veliko ali malo.
Nasprotno pa človeka, ki je brez prave religiozne pripravljenosti, o kateri sem govoril, to sploh ne bo ganilo. Táko sporočilo ga ne zanima. Ne bo si vzel truda, da bi se z njim ukvarjal. Sedel bo doma, zadovoljen sam s sabo. Niti toliko mu ni mar, da bi vstal in pogledal."
Po Svetem pismu, tej prvi in najodličnejši knjigi sveta, nam govori Bog sam tudi danes. Treba mu je prisluhniti z odprtim srcem. Neka študentka je zapisala:
"Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi – so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."
Vera je po redni poti iz oznanila. Sveti Pavel namreč piše:
"'Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso poslani? Kakor je pisano: 'Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrem!' Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: 'Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju?' Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa posredovanje Kristusove besede" (Rim 10,13-17).
Celotno Sveto pismo je usmerjeno na Kristusa. Sv. Hieronim pravi: "Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa."
Evangelij je veselo sporočilo, Kristusovo oznanilo. S to besedo označujemo tudi vero v Jezusa Kristusa, krščansko vero, življenje po Svetem pismu. Evangelij je Božji dar za rešitev človeštva in vsakega posameznega še tako zavrženega človeka. Jezus takega še posebej išče. V še tako zavoženo življenje evangelij prinaša luč in življenje, če le najde vsaj nekaj odprtosti in dobre volje.
Če evangelij sprejemamo z vero, dobi naše življenje popolnoma nov smisel. V evangeliju je na prvem mestu človek, ki šele ob Jezusu dobi svoje pravo mesto.
Jezusovo evangeljsko sporočilo in njegova odrešenjska dejavnost moreta rešiti svet. "Če bi evangelija ne bilo, bi ga bilo treba iznajti, če bi bilo to mogoče, da bi človeka osrečili," pravi danes duhovni pisatelj Bosmans.
To se sliši precej drugače od Voltairove napovedi pred več kakor dvesto leti, da bo čez sto let Sveto pismo pozabljeno in shranjeno v muzejih. Po sto letih je v Voltairovi hiši Ženevska biblična družba postavila svoj sedež in iz nje začela skrbeti za tiskanje in razširjanje Svetega pisma v čim več jezikih.
Globlje srečanje z evangelijem, srečanje, ki človeka presune do dna duše, je posebna milost, posebna Božja luč. Človek morda leta in leta Božjo besedo bere, jo posluša in se mu ne zdi nič posebnega. Nekega dne pa ga zadene v živo. Človek je od veselja in sreče ves iz sebe.
Evangelij je za vsakega človeka, starejšega in mlajšega, učenega in neizobraženega. Božja beseda nagovarja tudi otroka. Pravzaprav mora vsak postati kakor otrok, sicer bo ob polni skledi Božje besede ostal lačen. Potrebna je sprejemljivost z vero in preprostim srcem, ki je lačno in žejno resnice.
Evangelij je treba doživeti, sicer ostane podoben mrzlemu predmetu, o katerem lahko le razmišljaš, ga študiraš. Samo veren človek, ki v evangeliju srečuje Osebo, Jezusa Kristusa, more evangelij prav doumeti. Neveren človek morda odkrije v evangeliju lepe misli, ne more pa razumeti njegove globlje vsebine.
Da bo branje in poslušanje Svetega pisma srečanje z živim Bogom, je treba, da se Božji besedi bližamo z vero, molitvijo, ponižnostjo in vztrajnostjo.
Kadar je bil ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski (+ 1881) otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo napisano na prvi strani, ki se mu je odprla. Tudi pred smrtjo je vzel v roke evangelij.
Že starozavezni prerok Izaija je zapisal besede, ki razodevajo moč Božje besede: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).
Prerok Jeremija razodeva posebno lakoto po Božji besedi: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).
Apostol Pavel pravi, da je evangelij "Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje" (Rim 1,16). Kristjan, ki začne s poglobljenim duhovnim življenjem, hitro odkrije to Božjo moč evangelija.
Pri veri se opiramo na veljavo Boga, ki je nekaj o sebi povedal. On se ne more motiti in nas ne more varati. Nanj se lahko popolnoma zanesemo. Zato tudi te resnice, ki našemu razumu niso razvidne, z razumom sprejemamo, ker se pri njih zanesemo na Božji Razum, Dobroto in Ljubezen. Vera razuma ne uničuje, ampak ga dopolnjuje.
Tako na podlagi Božjega razodetja sprejemamo, da so v Bogu tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Človeški razum brez Božjega razodetja ne bi mogel te verske resnice nikoli spoznati.
Zelo pomembno je vprašanje, kaj je o sebi, človeku in svetu razodel človeštvu Bog sam. Če tega ne upoštevamo, smo v nevarnosti, da si bomo Boga in Jezusa Kristusa predstavljali po svoji človeški zamisli.
Vera ni samo pritrditev razuma razodeti resnici. Vera je v drugem, globljem pomenu pritrditev Bogu samemu, sprejem Boga, popolna izročitev Kristusu, prepustitev sebe in vsega njemu, popolno zaupanje vanj, deležnost njegovega življenja, njegove izročenosti Očetu od rojstva do smrti. V tem je vključena tudi volja po spolnjevanju njegovih zapovedi. "Da" ne rečemo samo neki trditvi o Bogu, temveč Bogu samemu. Gre za stalno hrepenenje po Bogu, ki ga kaže zapis neke redovnice:
"Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: 'Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo (...) in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."
V Božjem razodetju po nauku 2. vatikanskega koncila »nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in občuje z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo« (BR 2.4).
Vera je nujno povezana s krščanskim življenjem. To se vidi iz Jezusovih besed: "Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28). "Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).
Tudi Marija je svojo vero povezovala z življenjem, kar kaže njeno življenjsko geslo: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi."
p. Anton
