Rešitev sveta je v molitvi rožnega venca in češčenju Marijinega Srca

Pater Agostino Fuentes je bil postulator za beatifikacijo fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte. Zato je imel prost dostop do pogovora s sestro Lucijo. Ob svojem obisku, 26. decembra 1957, sta se dotaknila zelo občutljivih tem. Ta izjemen pogovor je bil objavljen – z dovoljenjem cerkvenih oblasti – v Združenih državah, leta 1958, v reviji očeta Ryana, Fatima Findings, in 22. junija 1959 v portugalskem dnevniku A Voz:
»Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne bo (...) Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja z nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh proti Svetemu Duhu (...) Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu časov, v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona je tako okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli težka, materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega od nas ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov, ki je ne bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca (.... Končno pobožnost do Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo za sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera bomo vstopili v raj.«
Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost, str. 226

Rožni venec in zmaga nad turško nevarnostjo

Papežu Piju V. se je leta 1571 posrečilo prepričati kristjane, da so se združili in opremili ladjevje, enakovredno turškemu (250 ladij). Dne 7. oktobra 1571 so kristjani pri Lepantu z zelo maloštevilnimi izgubami porazili turško ladjevje ter naredili konec mitu o muslimanski nepremagljivosti na morju. Ni bila rešena samo Evropa, ampak je šlo za zgodovinski preobrat, ker se je tedaj začel zaton turške grožnje za Evropo.
Zgodovinar Fernand Braudel piše: »Zmaga je pomenila konec revščine, konec resničnega kompleksa o podrejenosti krščanstva, konec turškega prvenstva. Krščanska zmaga je zaprla pot sovražniku, ki je bil zelo nevaren.« Ta zmaga je ostala v spominu Cerkve kot Marijina zmaga zaradi dveh dogodkov: Karel V. je poklonil admiralu, knezu Doriju iz Genove, podobo Božje Matere iz Guadalupe. Pripovedujejo, da je v najbolj nesrečnem trenutku – ko je bila njegova ladja izolirana in se je bal, da je premagan – obupan pokleknil in se priporočil Devici in nenadoma so se dogodki obrnili v nasprotno smer.
Predvsem pa je v času boja, v na stotine kilometrov oddaljenem Vatikanu, papež Pij V. imel videnje Božje Matere, ki je pomirila svetega očeta z zmago: »Medtem ko je bil zaposlen z delom s svojimi kardinali, je naenkrat odprl okno, gledal nebo in nato povabil navzoče, naj se združijo z njim v zahvali Bogu za veliko zmago, ki jo je On ravno dosegel. Pij V. se ni obotavljal in je pripisal to veliko zmago molitvam bratovščin rožnega venca. Naročil je, naj zmago pri Lepantu praznujejo vsako leto. Od 18. stoletja dalje je bil praznik rožnovenske Matere Božje uveden po vsej Cerkvi.
Odločilna zmaga na Dunaju, ki jo je dosegel poljski kralj Ivan II. Sobieski leta 1683, je drugi primer moči posredovanja rožnovenske Matere Božje.
Rožni venec je glede na začetek molitev ubogih. Nastal je kot molitev za tiste, ki niso znali latinščine in niti niso znali brati, da bi brali in molili latinske psalme. Je klic ubogih v duhu k Jezusovi Materi, zato je tako mogočna in rodovitna molitev. V dvajsetem stoletju jo je Božja Mati sama priporočala kot najmočnejše orožje. Tako v Fatimi, ko ji je pripisala moč za končanje vojne, in v Medžugorju, ko je razodela njeno moč, da odvrne vojno.

Šopek Materi Mariji Zgodba o tovarni rožnih vencev

Med nebom in zemljo obstaja tovarna, kjer angeli serijsko proizvajajo rožne vence v ritmu molitve očenaša in zdravamarije pod dobrohotnim vodstvom nadangela Gabrijela. Ko so rožni venci izgotovljeni, jih nesejo pred Devico Marijo in ona pripne na vsak rožni venec poseben namen. Nato jih množica angelov poštarjev raznese po vsej zemlji: to so urgentni rožni venci.
Urgentni rožni venci se ne razlikujejo od rožnih vencev, ki jih proizvajamo tu doli na zemlji, po zunanjem videzu, ampak po nebeški moči, ki spodbuja k molitvi. Tako se dogaja povsod po svetu, ob vsaki nočni ali dnevni uri, ne glede na kraj: doma ali v cerkvi, na delovnem mestu ali na ulici ali sredi blatnega polja, ko kdo ob pogledu na ta neznani ali znani družinski molitveni pripomoček, začuti nezadržno spodbudo h goreči molitvi, brez posebnega namena, razen tistega, ki ga je na rožni venec pripela Devica Marija. Dovolj je, da se ta oseba natančno v tistem trenutku ustavi in nameni nekaj trenutkov molitve za neznano dušo, ki potrebuje urgentno pomoč, da bi se sprožila obsežna nebeška reševalna akcija. Takrat nastane velik vrvež med angeli pomočniki, ki jih koordinira, spremlja in vodi sam Jezus.
Odkar se je Bog Oče ob stvarjenju sveta odločil, da ne bo storil ničesar brez človeka, so v nebesih, da bi mogli ukrepati, odvisni od volje in sodelovanja ljudi. Nadangel Gabrijel se dobro zaveda, da je prejel častno poslanstvo, ko je šel prosit Devico Marijo za najpomembnejšo privolitev, da bi lahko po njej prišel med nas sam Božji Sin in odrešil vse človeštvo.
Un minuto con Maria

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 34. Tkalec šotorov

V Jonadabov tabor na Sinaju sem se vrnil k poroki svoje hčerke Rahele.
Stari očak mi je omenil: »Dragi moj Ben Hered, rad bi ti pokazal res nekaj izrednega; šotor, ki bosta v njem prebivala bodoča zakonca. Ne da bi pretiraval, ti lahko rečem, da nisi še videl tako krasno izdelanega šotora.«
In zares sem moral pritrditi Jonadabu, ko sem videl šotor, ki ni bil še dokončan. Otipal sem blago, iz katerega je bil narejen. To je bil šotor, vreden kralja!
»Najbolj se boš pa začudil, da tega šotora ni stkal Rehabovec, marveč tujec. Tisti je, ki tamle sedi in tke. Ime mu je Savel.« Mož je vstal in naju spoštljivo pozdravil.
Bil je še mlad, nizke rasti in nekam visokih ramen. Njegova glava pa je bila nekaj posebnega: ovalnega obraza, orlovskega nosu, goste brade, jasnega in visokega čela, izpod košatih obrvi pa se je svetilo dvoje črnih oči, iz katerih bi skoraj lahko rekel, da so se sipale iskre. Ko naju je pozdravil, se je spet lotil dela. Z nama je hodil Sila.
»Po Silovem priporočilu sem ga sprejel in se res ne kesam,« je rekel očak. »Že kot tkalec je bolj spreten kot katerikoli drugi, kar sem jih kdaj videl. Še bolj čudovit in izreden pa je kot človek. Navzlic vsemu prigovarjanju ni maral prav nobenega plačila za svoje odlično delo, ampak zgolj hrano. Niti prenočišča noče v taboru. Po končanem delu in po skromnem prigrizku gre v našo cerkev, kjer dolgo časa moli, potem se udeleži naših molitev. Ponoči pa odide na goro, kjer si je za bivališče izbral – votlino.«
»Kako, praviš, da mu je ime?« sem vprašal.
»Savel iz Tarza je,« je smehljaje se povedal Sila.
»Savel iz Tarza – pa tukaj?« sem se skoraj prestrašil. »Najhujši sovražnik Kristusovih vernikov?...«
Nič manj kot jaz se ni začudil dobri Jonadab, ko je slišal, od kod je doma ta Savel. Tega imena so se bale vse cerkvene skupnosti od Jeruzalema do Damaska. Rekel je: »Sprejel sem ga le, ker mi ga je Sila izrecno priporočil ...«
 Sila pa se je zasmejal: »Že celih deset mesecev dela z nami, in se nisi pokesal, še manj pa se boš, ko boš slišal zgodbo o tem nenavadnem možu. Če želiš, bom povabil drevi Savla, da nam bo povedal kaj iz svojega življenja.«
In res se nas je v očakovem šotoru zbralo nekaj poslušalcev, med njimi midva s Kvartom. Ko je vstopil mali mož, sem opazil, da je imel res rahlo krive noge, kot so mi povedali o njem. Vsi navzoči smo vstali in ga pozdravili.
Vljudno nam je odzdravil ter kar začel: »Po posredovanju predragega mi Sila me je častitljivi očak povabil, naj vam povem svojo zgodbo, kar rad storim. Imenujem se Savel, doma sem iz Tarza, kjer sem se tudi rodil. Moj oče je bil tkalec šotorov in pri njem sem se izučil te obrti.
Nekoč je prišel v Tarz rimski cesar Pompej. Moj oče ga je sprejel v svojo hišo, nakar je hvaležni Pompej njemu in potomcem podelil rimsko državljanstvo. Torej sem rimski državljan, čeprav Hebrejec iz Benjaminovega rodu. V otroških letih sem preveč tekmoval v teku in skoku, zato pa sem zdaj tak, da so mi dali ime Savel, kar pomeni, kakor veste: mož, ki raca.«
Vsi smo se zasmejali tej njegovi prostodušni razlagi svojega imena, s čimer se je vsem prikupil.
»Oče, ki je bil pristen Hebrejec in goreč pristaš farizejske šole, me je kmalu poslal v eno izmed teh, kjer sem se že zgodaj navzel tega nauka. V tej ločini so bili zbrani najostrejši branilci postave in resnični domoljubi zoper tujo vladavino in sovražniki rimskih prijateljev saducejev.« Smeje se je pogledal Kvarta, ki je stal zraven njega.
»Že odraslega so me poslali v Jeruzalem v Gamalielovo šolo, kjer sem se seznanil z mladeničem nenavadnih darov, ki je prav tako ljubil domovino in ki sem z njim takoj sklenil prijateljstvo. Štefan ...«
Opazil je, da smo se ob tem imenu vsi zdrznili, zato je Savel žalosten nadaljeval: »Resnica, bila sva si najboljša prijatelja, dokler si kasneje najini nazori niso prišli navzkriž, nakar sem se ločil od njega in sem s svojo navzočnostjo celo odobril njegovo smrt.« Nato je vzneseno nadaljeval: »Fanatično sem ljubil svojo domovino, svojo vero in svoje rojake. Zvedel pa sem, da je nastala neka nova verska ločina, ki je naglo naraščala in grozila, če je ne ustavimo, da bo uničila mojo, edino pravo vero.
Brž sem odšel iz Tarza v Jeruzalem. Kar sem tam videl, me je navdalo z žalostjo, ogorčenjem in jezo nad izdajalci naroda in vere, ki so dan za dnem množili vrste nazarencev. Zvedel sem, da je bil tudi moj prijatelj Štefan med njimi. Poskušal sem ga prepričati, v kakšni zmoti je, on pa je z nadčloveško silo, oprt na postavo, igraje pobil vse moje razloge. Zato sem si mislil, da je ta človek, ki je mene tako lahko ugnal, med vsemi najhujši. Ali naj dopustim, da bo edino prava vera v Jahveja izničena? Če nihče drugi ne bo branil pravega Boga, ga bom jaz, čeprav bi me to stalo življenje! Srečen bi bil, če bi umrl za tako sveto stvar!
Nato se je začel boj. S Štefanom sem razpravljal v Gamalielovi šoli, on pa je mirno in s čudovitim znanjem Svetega pisma kar razcefral moje razloge, a prepričati me ni mogel. Niti on, niti noben živ človek bi me ne mogel prepričati, da bo Jahvejevo bivališče, tempelj, razdejano, postava razveljavljena, moj narod razpršen in da preide na neobrezance obljuba, ki je bila dana zgolj Abrahamu in njegovim potomcem. Takšne trditve so bile pravo bogokletje zame, pristnega Hebrejca in prepričanega farizeja. Postava, nam sveta postava, je terjala, da mora bogokletnik umreti, biti kamnan. V mojih očeh je bil Štefan bogokletnik, ki je zaslužil smrt. Izraelovo starešinstvo in ljudstvo ga je obsodilo, jaz sem sodbo odobril in bil priča njegove junaške smrti. Umrl je za resnico, ki pa sem jo jaz imel za bogokletje. Preden je izdihnil, me je Štefan pogledal in rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Jaz pa sem na to v srcu odgovoril: »Vsi bogokletniki, kakršen si ti, ki trdijo, da Nazarečan stoji na Božji desnici, bodo umrli enake smrti kot ti. Postavo je treba izpolnjevati!«
Mislil sem na preroka Elijo, ki je dal poklati Baalove svečenike in prosil sem Boga, naj mi da, kakor Elizeju, dvojnega preroškega duha, da se mi ne bo tresla roka, ko bom ugonabljal sovražnike svojega Boga, svoje postave in svojega naroda. Vsak dan sem hodil v tempelj, se tam vrgel na tla pred Gospoda in molil, naj mi da moči, da pokončam njegove sovražnike, kakor je počel kralj David.
A Štefanova smrt me ni potolažila, še podžgala je mojo gorečnost. Hodil sem po mestu, kar bruhal grožnje na Nazarečanove učence in stikal za njihovimi pristaši. Vdiral sem v hiše, lovil moške in ženske in jih pošiljal v ječe. Vsak, kdor je le mogel, je zbežal, dokler se ni razvedelo, da v Jeruzalemu ni nobenega nazarenca več. Zvedel pa sem, da jih je mnogo zbežalo v Damask. Zato sem prosil velikega duhovnika, ki mi je dal pisma za damaščanske shodnice, da smem prijeti in prignati v Jeruzalem člane te ločine, če jih je kaj tam. V najbolj oddaljene kraje bi šel iztrebljat te sovražnike mojega Boga, moje postave in mojega naroda.«
Pripovedovanje tega iskrenega moža me je res pretreslo, saj je iz njegovih ust govoril moj rod.
»Takšno je bilo moje duševno stanje, ko sem odhajal v Damask, nisem pa mogel pozabiti pogleda in besed mojega prijatelja, katerega smrt sem odobril. Njegove oči so zrle vame, a ne sovražno, marveč neizmerno ljubeče, in ustnice so šepetale: ‘Odpuščam ti in prosim Gospoda Jezusa, naj ti ne prišteva tega greha!’
A tudi Gamalielove besede so mi venomer brnele po ušesih: ‘Roke proč od teh ljudi in izpustite jih. Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.’ Damask je bil že pred menoj. Na prsi sem pritiskal pooblastilna pisma, da smem zapreti vse nazarence. Mislil sem: ‘To delo ne more biti od Boga! In ker ni od Boga, ga bom jaz pomagal uničiti!’ Komaj sem na tihem ponovil te besede in prosil Boga, naj mi pomaga, ko me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ’Savel, Savel, zakaj me preganjaš?’ Vprašal sem: ‘Kdo si, Gospod?’ Glas pa je odgovoril: 'Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš!' Vprašal sem: ‘Kaj naj naredim, Gospod?’ Gospod pa mi je velel: ‘Vstani in pojdi v Damask! Tam boš zvedel vse, kar moraš storiti.’ Naglo sem vstal, a videl nisem nič. Bil sem telesno slep, kakor sem bil dotlej slep na duši.
Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Bili so zmedeni, ker sem oslepel in niso vedeli, kaj naj naredijo z menoj. Zato sem jim rekel: 'Odpeljite me v mesto!' Tako so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.
Pripeljali so me v hišo nekega rojaka, ki mu je bilo ime Juda. Kasneje sem zvedel, da je kristjan. Ko je videl, da sem slep, me je prav ljubeznivo sprejel in me, ne da bi spraševal, kdo sem, odpeljal v svojo sobo. Vprašal me je: 'S čim naj ti ustrežem?' Odgovoril sem mu: 'Prosim, pusti me samega, pusti me moliti ...' Cele tri dni nisem zaužil niti grižljaja, čeprav me je mož zelo silil. Ves ta čas sem samo molil in prosil Gospoda Jezusa, katerega sem bil preganjal, ko sem lovil njegove, da naj mi odpusti mojo slepoto in mi pove, kaj naj storim: 'Gospod, daj da vidim!' Pa mi ni bilo do telesnega vida, ki sem ga izgubil, pač pa do duševnega.
Tako sem tri dni ponižno in stanovitno premolil. Tedaj pa je potrkal na vrata neki Ananija. Pristopil je k meni in mi ljubeznivo položil roki na glavo, rekoč: ‘Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.’ In v hipu so mi padle mrene z oči. Spet sem videl. Ampak zdaj je bilo vse drugačno, tudi jaz sem bil spremenjen, ves drug, nov človek. Ljudje, ki so stali okoli, so se me še zelo bali kot zagrizenega Kristusovega preganjalca. Jaz sem še nekaj trenutkov molčal.
Potem pa sem pokleknil pred Ananijo, ga prijel za roke in zaklical: 'Verujem, verujem v Gospoda Jezusa, ki mi je dal telesni in tudi duševni vid. Verujem, da je Gospod Jezus – obljubljeni Mesija, Božji Sin ... Hočem biti krščen!' Ananija je prijel vrč, ki je stal tam, in mi iz njega vlil vodo na glavo, govoreč: 'Pavel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!'«
Ne da bi še kaj rekel, je Savel vstal, odšel iz šotora in odhitel v svojo votlino na Sinajski gori.
Savla, ki smo ga poslej na njegovo željo klicali Pavel, smo nadvse spoštovali, zlasti še, ko nam je Sila polagoma povedal, kako je sam Gospod razodel v videnju Ananiju, da je Pavel posoda, ki si jo je izbral, da ponese njegovo ime tudi med pogane.
P. M. de Heredia

Pričevanje z nove maše v Zagrebu

Prijateljski zakonski par iz Zagreba me je 16. junija 2013 povabil v župnijo N. Tavelića na novo mašo najmlajšega sina Josipa, ki je njun sedmi otrok. Bilo je čudovito. Najbolj pa me je nagovorilo dejstvo, ki mu še nikoli nisem bila priča, da je novomašnik ob sklepu svoje prve mašne daritve pokleknil pred kip Fatimske Marije in se posvetil njenemu Brezmadežnemu Srcu. Dovolil mi je, da bralcem naše revije posredujem prevod posvetilne molitve, in se vsem priporoča v molitev:

Presveta Devica Marija, moja Mati in Kraljica! V tem trenutku, do katerega me je pripeljala ljubezen in milost tvojega Sina Jezusa, večnega in velikega Duhovnika, želim jaz, Josip, sin v Sinu, posvetiti vse svoje bitje tvojemu materinskemu brezmadežnemu Srcu, da bi mogel zvesto spolnjevati Očetovo voljo.
Izročam ti svoj razum, da bi v njem vedno živele le Božje zamisli. Izročam ti svoje oči, da bi iz njih izviral le Božji pogled. Izročam ti svoja jecljava usta, da bi pogumno oznanjala Božje besede. Izročam ti svoje slabotne roke, da bi po njih tvoj Sin izvrševal velika dela, dajal svoje telo v hrano, umival grešne duše in mnoge privedel na pot rešitve. Izročam ti svoja klecava kolena in šibke noge, da bi vedno stopale po Božjih stezah. Predvsem ti izročam svoje plaho in krhko srce ter ga polagam v tvoje sveto Srce, ker samo tam lahko najde zaščito, tolažbo in moč.
Nevesta Svetega Duha, sprejmi mojo človeškost in vse moje slabosti ter mi izprosi neprecenljiv dar preobrazbe v tvojega Sina. Mati duhovnikov, sprejmi moje duhovništvo in mi pomagaj s svojo mogočno priprošnjo, da nikoli ne odpovem v tem vzvišenem poklicu, da se ne prepustim svoji sebičnosti, privlačni moči sveta in zankam hudobnega duha. Mati, tebi je meč prebodel srce. Nauči me objemati križe in sprejemati trpljenje, ki mi ga bo podaril tvoj Sin za posvetitev duš in rešitev sveta.
Mati Cerkve, poln čudenja in hvaležnosti zaradi tvoje neprestane navzočnosti med nami, želim biti pod tvojim vodstvom apostol Božjega usmiljenja, presrečen, da lahko vsak dan obhajam sveto daritev na oltarju. Mati usmiljenja, poslušaj krik nevrednega služabnika, objemi vse brate duhovnike in vse Božje ljudstvo.
Naša Mati, zmeraj nas obiskuj, tolaži in nam pomagaj. Brani nas s svojo čistostjo, varuj nas s svojo ponižnostjo, in objemaj nas s svojo materinsko ljubeznijo.
Dragica

Nagovor nadškofa Marjana Turnška na Ptujski Gori 8. junija 2013

Dragi bratje duhovniki, dragi častilci Jezusovega in Marijinega Srca (JMS), dragi romarji (…), prav iskreno in prisrčno pozdravljeni. Zbrani smo, da bi se združili v molitvi in izročitvi Marijinemu Srcu, ki se nenehno izroča Srcu svojega Sina in vsi skupaj našemu nebeškemu Očetu. Kajti to je cilj in smisel človekovega življenja. Vsi upamo, da bomo to nekoč dokončno dosegli v nebesih, kjer je že Marija. Na tej zemlji, v tem življenju, pa se tudi s pomočjo posvetitve Marijinemu in Jezusovemu Srcu lahko približujemo temu cilju, da že vnaprej okušamo v tisti meri, v kateri nam ga naš Gospod, ki nas neskončno ljubi, da okušati. Bog daj, da bi ga danes okušali v veliki meri. Okušali njegovo bližino, njegov mir, pa Marijino bližino in njeno priprošnjo. Sebe, svoje družine, ves slovenski narod in našo domovino pa v srcu posvetimo Marijinemu in Jezusovemu Srcu že v tem trenutku.

Dragi bratje v duhovniški službi, dragi častilci JMS, ki ste skupaj s člani odbora za pospeševanje češčenja Svetih Src skupaj na čelu s patrom Nadrahom danes tukaj zbrani na svojem letnem srečanju (...) Praznik Marijinega brezmadežnega Srca (MBS) je kakor na nek način podaljšek včerajšnjega slovesnega praznika Jezusovega Srca. Ker sta ti dve Srci neločljivo med seboj povezani, zato ju lahko praktično praznujemo skupaj kar dva dni. In zato tudi posvetitev obema Srcema na nek način odgovarja resnici. Marija je namreč nenehno združena s svojim Sinom, z Jezusom. Ves čas. Že od Nazareta, ko ga je spočela, preko Betlehema kjer ga je rodila, Egipta kamor je z njim bežala, vrnitve nazaj v Nazaret, življenja z njim tudi v času javnega delovanja vse do Kalvarije, ko ga je mrtvega sprejela v naročje, v dvorano zadnje večerje, binkoštno dvorano, sledila mu je na goro Vnebohoda in preko svoje smrti je nenehno z njim tudi v nebesih. Zato tudi ti dve Srci zares spadata skupaj. Marijino Srce je neločljivo usidrano v Srcu njenega Sina, v Jezusovem Srcu.
Dragi bratje in sestre, z veseljem smo danes tukaj, da se Bogu zahvalimo za to milost, da smemo in moremo vstopati v to skrivnostno zvezo, v ta skrivnostni odnos med Marijo in Jezusom. Da se lahko po posvetitvi tema dvema Srcema upodabljamo po njuni drži, po Marijini drži in po drži Boga, ki je postal človek zato, da bi nam pokazal, kako naj kot ljudje živimo. V Sloveniji ste prav vi, dragi molivci, dragi častilci obeh Src in vsi drugi, ki smo povezani z Marijo in ji želimo nekako slediti v njenem zgledu in ji dopustiti, da nas poveže s svojim Sinom, poklicani, da ne molimo samo zase, ampak da v molitev pritegnemo tudi svoje najbližje, družine, svojo okolico, svoj narod. V dokumentu, ki si ga je Cerkev na Slovenskem postavila kot krovni dokument pastoralnega delovanja, zlasti nove evangelizacije, je izredno močno izpostavljena potreba po molitvi. In prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve sobote in prve petke, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo pritegovali druge, ki bodo molili za druge, pa jih tudi pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom, kajti, na žalost, Slovenija se je znašla z nečastnim nazivom, da je dežela v Srednji Evropi, kjer ljudje najmanj molijo.
Dragi bratje in sestre, vabim in prosim vas, da pomagamo Sloveniji, da se znebi tega nečastnega naslova. Pa ne zato, da ne bi tega naslova imeli, ampak zato, da bi se molitev v resnici razširila med nami. Glejte, prav to pomeni častiti Marijino in Jezusovo Srce: stopiti v ta skrivnostni svet odnosa z Bogom, pogovora z Bogom, v molitev.
V današnjem evangeljskem odlomku smo pravzaprav slišali vrhunec Matejevega evangelija, v katerem Jezus sam zapoje, bi lahko rekli, na nek način, Magnifikat: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Malo prej je rečeno, da se je Jezus razveselil v Svetem Duhu. To je isto veselje, kot ga ima Oče. Jezusovo in Očetovo veselje je isto, eno veselje. In kje je vzrok tega veselja? Jezus se veseli tega, da je Oče razodel skrivnost njunega odnosa med Sinom in Očetom malim, tistim, ki so ponižni, ki so pripravljeni in sposobni, kakor Marija, ki je gotovo prva med temi malimi, vstopiti v ta odnos. Glejte, to je molitev: vstopiti v pogovor, v odnos, ki ga imata Sin in Oče, Bog Sin in Bog Oče. V ta skrivnostni odnos ljubezni, v ta krogotok ljubezni, nas Bog vabi in želi da vstopimo v njega.
Vendar je možno vstopiti v to skrivnostno dogajanje med Bogom Sinom in Očetom samo, če smo ponižni. In tukaj nam je Marija velik vzgled in zato tudi velika priprošnjica. Bog daj, da bi čim več ljudi v naši domovini bilo malih. Kajti Bog je mogočnim in razumnim odtegnil svoje spoznanje. Dal ga pa je malim in ponižnim. Zato gojimo in vzgajajmo svoje srce in srca naših bližnjih v tej evangeljski majhnosti.
Ko se danes oziramo v Marijino brezmadežno Srce in poslušamo in smo prej poslušali tudi njena naročila v Fatimi in drugod, se lahko najprej ob njej začudimo in z veliko hvaležnostjo se zanjo zahvalimo Bogu. Kajti Marija, ki je tako združena z Jezusovim Srcem, s svojim Sinom, je mogočna in zmore veliko, zelo veliko. Zmore nagovoriti otroke v Lurdu in Fatimi in preko njih tisoče in tisoče in milijone ljudi, preko preprostih otrok. Je sposobna zbrati v svojih romarskih središčih milijone in milijone romarjev, da prisluhnejo njenemu Sinu. Je sposobna zdraviti bolne na telesu, je sposobna izprositi zdravje in ozdravitev odnosov v zakonih in družinah, ki so že tik pred razpadom. Je sposobna v zadnjem trenutku preusmeriti kroglo, ki drvi naravnost v papeževo srce.
In zato, dragi bratje in sestre, sem prepričan, da je sposobna preusmeriti tok zgodovine tudi v Sloveniji, tam, kjer je to najbolj potrebno … v osebni zgodovini posameznika, družin, pa tudi našega celotnega naroda. Potrebno je le, da se čim večje število molivcev odzove njeni prošnji po več molitve in po boljši molitvi, po bolj kvalitetni molitvi, torej po tej molitvi, kakor smo jo videli v odnosu med Sinom in Očetom. Kajti to je tudi smisel in cilj človekovega življenja našega in naših bližnjih.
Marija je poleg molitve naročila tudi post in priporočila dobra dela, miloščino. Vse to troje molitev, post in dobra dela, miloščina, je nekaj, kar s češčenjem Marijinega in Jezusovega Srca želimo ponovno vnesti v večji meri v versko življenje v naši domovini, v Cerkvi na Slovenskem.
Ena izmed velikih nalog, ki nam jih Marija naroča, je zadoščevanje, zadoščevanje za žalitve in grehe, ki jih ljudje povzročamo Bogu in tudi Marijinemu Srcu, Marijini občutljivosti. Zato je morda prav, da nekaj misli razmislimo tudi o zadoščevanju. Prav je treba razumeti zadoščevanje. Ni dovolj samo neko čustveno približevanje Mariji, kakor da moramo zdaj mi Marijo tolažiti, ali še več, kakor da moramo zdaj mi Jezusa tolažiti. Oba sta že v nebesih, kot človeka. Zadoščevanje je vabilo, da vstopimo in se pridružimo bolečini Marije in Jezusa nad grešniki, bolečini, ki izhaja iz ljubezni do grešnikov. Zato je prav, da se varujemo, da v nobenem primeru grešnikov, tudi čisto konkretnih, ki jih vidimo in srečujemo v vsakdanjem življenju, ne obsojamo. Marija in Jezus jih ne obsojata, ampak v ljubezni se jim želita približati, seveda ne na silo, ker samo svobodno stopata v odnose in lahko svobodno odrešujeta in nas želita imeti za orodje tega, da bi lahko onadva prišla s svojo priprošnjo in Jezus s svojo odrešilno milostjo do njihovih src, do njihovih spreobrnjenj.
Zato vas, dragi molivci, prosim, da bi v tem času priprave na obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70-letnici prve posvetitve našega naroda Mariji in ob pripravi na stoletnico fatimskih dogodkov čez tri leta, še posebej molimo in prosimo za naslednje stvari:
1)Prvo sem že omenil, to je naše slovensko prizadevanje za novo evangelizacijo, zlasti na področju molitve, da bi se vrnili posamezniki in družine k molitvi.
2) Potem vas prosim, da bi molili za našo domovino, za spravo v naši domovini, za poštenje, za pošten in pravičen družbeni red v naši domovini, v naši državi. Vsi smo poklicani k temu, da ga vzpostavimo. Smo ravno v dneh, ko se zopet odpirajo rane ob znanih in še neznanih grobovih pobitih bratov in sester med in po drugi svetovni vojni. Sveti Srci nas vabita, da začutimo predvsem ljubezen do rabljev, do tistih, ki so to povzročali. Spreobrnjenje teh si Jezus najbolj želi. In naša naloga je, da s češčenjem in zadoščevanjem Marijinemu in Jezusovemu Srcu sodelujemo pri tej bolečini Boga samega in Marije ob ljudeh, ki se še niso spreobrnili, ob ljudeh, ki so še vedno zajeti v zlo in jim Bog ne more posredovati svoje odrešenjske ljubezni, čeprav jih je za to ustvaril in si to neizmerno želi.
3) Naslednja stvar, za katero vas prosim, da bi veliko molili in zadoščevali, je dejstvo, da se med nami kristjani in katoličani, mnogi, mnogi mladi, ki se odločajo za skupno življenje, ne poročijo, ne sklenejo zakramenta svetega zakona. To je velika duhovna rana. Bog, kateremu kristjan pripada po krstu, želi, da bi dva kristjana, ki sta se odločila za skupno življenjsko pot, to svojo človeško ljubezen uresničevala kot zakrament. Kakor pri sveti maši vzame kruh in se naseli v tem kruhu, da nam je blizu, tako se želi naseliti v ljubezni moža in žene Božja ljubezen, da bi bila na poseben način, zakramentalen način, blizu njima, njunim otrokom, njunim sorodnikom, njunim sosedom, sodelavcem, župniji, Sloveniji, v Cerkvi na svetu. Glejte, tudi zaradi tega umanjkanja prisotnosti te zakramentalne Božje ljubezni po zakramentu svetega zakona med nami, je vedno težje uresničevati pošteno in pravično življenje med nami.
4) In še en vidik, se mi zdi, ki je med nami, ki je potreben velikega zadoščevanja, to je rak rana hotenih splavov. Glejte v letu 2011 je bilo v Sloveniji opravljenih okoli 4.300 hotenih splavov. V času od leta 1979 do leta 2011 jih je bilo v Sloveniji opravljenih kar 378.000. Torej danes v Sloveniji manjka vsaj 381.000 ljudi starih do 34 leti. Ampak razsežnosti so še večje. Na svetu, v Ameriki, so od leta 1973 do 2011 opravili 55 milijonov hotenih splavov. Na Kitajskem prav tako od 1973, ko je začel veljati zakon o enem otroku, je bilo opravljenih nad 350 milijonov hotenih prekinitev nosečnosti. Ne govorim o krivdi, ne govorim o obsojanju, ampak govorim o zlu, ki se preko teh resničnosti naseljuje med nami, naseljuje v svetu. Za te ljudi, kdo moli? Ne za te, ki so bili splavljeni. Tudi za te je treba moliti. Ampak sem prepričan, da je zanje že poskrbel Bog. Moliti je potrebno za te ljudi, ki so bili v to vpleteni, ti še trpijo, ti so ujeti, kolikor se še niso zatekli v Jezusovo Srce preko Marijinega Srca v stiskah, v bolečinah; ti so še na poti neodrešenja. In zanje trpi Marijino in Jezusovo Srce. In zanje mora trpeti tudi naše srce.
Dragi bratje in sestre, to je nekaj nalog, ki stojijo gotovo v tem trenutku pred nami in vas iskreno in prisrčno vabim, da bi se brez vsakega obsojanja pridružili tej Božji ljubezni, temu, čemur se je razveselil Jezus v današnjem evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Bodimo zavestno in hote mali in se pridružujmo tej Božji ljubezni, ki se želi na nov in nov način razlivati v srca tistih, ki najbolj trpijo in so od Boga najbolj oddaljeni. Amen.

Spreobrnjenje apostola Pavla (11) Na Ravni ulici

Ko bi Pavel mogel kolo časa zavrteti za nekaj let nazaj! Hodil bi s Štefanom in poslušal Jezusove besede, poslušal njegov nauk. Bežal je od njega, ko ga je imel možnost srečati. Danes bi ga iskal, da bi ga čim bolj spoznal. Mogoče bo še lahko zvedel več o Jezusu od njegovih učencev. Toda, glej! Saj so Jezusovi učenci tudi v Damasku. Zaradi njih gre v mesto. K njim gre, da bi jih zvezal in polovil. Kaj če bi jih vprašal o njihovem učeniku. Ali mu bodo hoteli kaj povedati? Najbrž bi se ga bali in se poskrili.
Premišljeval je in se spraševal o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Le zakaj je Bog tako posegel v njegovo življenje? Ali se to zgodi z vsakim, ki sreča Jezusa? Ali Jezus vsakemu dá pozabiti to, kar je bilo, in pred njim odpre toliko novega? Ni se čutil, da bi bil med izbranci, ki bi bili vredni posebnih Božjih darov. Mogoče Bog ne gleda na osebo in ne išče za sodelavce tiste, ki so po človeškem prepričanju pravični. O, ko bi lahko globlje spoznal Gospodovo misel!
Bolj ko so se bližali mestu, bolj živahni so postajali pogovori v karavani. Nekateri so si klicali, kje bodo prenočili. Savel je spoznal, da se bližajo mestu. S spremljevalci so se začeli pogovarjati, kje bodo prenočili. Savel ni poznal mesta. Zato je svetoval, naj se nastanijo nekje čisto blizu vrat, skozi katera bodo vstopili. Najbrž bo tam dovolj možnosti, da najdejo prenočišče.
Kmalu so začutili utrip mesta. Bili so pred Sončnimi vrati. Vstopili so in prišli na veliko in dolgo ulico, ki se je imenovala Ravna. Kar tukaj so sklenili poiskati prenočišče. Počakali so pod stebriščem, ki je bilo na vsaki strani ulice. Dva izmed mož pa sta šla iskat prenočišča. Ni trajalo dolgo, ko sta se vrnila in rekla, da sta čisto blizu našla prenočišče. Skupaj so odšli, da se nastanijo. Hiša je bila last nekega Izraelca, ki se je imenoval Juda. Zadovoljni so bili. Osla so privezali zunaj in pomagali Savlu, ki še vedno ni nič videl, da je vstopil v prostor. Bilo je skromno bivališče, ki pa bo zadoščalo, dokler Savel ne bo izvedel, kaj mora storiti.
Možje so šli iskat nekaj za pod zob. Zadnji dan so bolj malo jedli. Nič niso počivali, ker so želeli čim prej priti v mesto. Dogodek s Savlom jih je še bolj zmedel, da so čisto pozabili na hrano. Sedaj so se jim začeli oglašati želodci. Savel je ostal na blazini. Še vedno je bil v mislih pri tem, kar se je bilo zgodilo. Sklenil je, da ne bo ne jedel ne pil, dokler ne zve tega, kar mu je obljubil Jezus. Tri dni je vztrajal v postu. Ni mu bilo težko, saj ga je vse, kar je bilo povezano z nedavnim dogodkom močno zaposlovalo. Njegovo mišljenje se je popolnoma spremenilo. Kar je prej zavestno potiskal v ozadje, je bilo sedaj glavna vsebina njegovih misli. Jezus! Kaj se bo še zgodilo? To ga je tako zaposlovalo, da ni čutil nič lakote. Ostajal je v stanovanju in čakal.
V prikazni je videl moža, ki je vstopil in položil roke nanj. In glej, spregledal je. Savel je bil zaradi tega videnja še bolj v pričakovanju. To videnje mu je dalo novo gotovost, da se bo nekaj velikega zgodilo.
Proti večeru tretjega dne se je ob stanovanju pojavil neki mož, ki je spraševal za Savla. Savlu se je zdelo čudno, kako bi ga mogel v Damasku kdo poznati. Bil je Hananija, tako kot je bilo v videnju razodeto. Peljali so ga k Savlu. Ta je bil tiho in je napeto pričakoval, kaj bo ta mož povedal.
p. Branko Petauer