Poudarjanje ljubezni presvetega. Srca Jezusovega

V 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista za leto 1942 je 28. januarja na prvih osmih straneh objavljeno škofovo pastirsko pismo za leto 1942 o ljubezni presvetega Srca Jezusovega. Minila sta že dva prva petka s presenetljivo veliko udeležbo vernikov. Škof vernike najprej pohvali, da »v velikem številu in vneto« opravljajo pobožnost devetih prvih petkov, in poudari, da »je to leto pri nas prav posebno posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu. Njegovemu posebnemu varstvu smo se izročili. Trdno zaupam, da nas ne bo zapustilo, če le mi pri njem zvesto vztrajamo.«
Nadpastir ljubljanske škofije omeni dve milostni leti: 1935 kot leto evharističnega kongresa in 1939 kot leto mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Za leto 1942 pa pravi, da »se je začelo v znamenju Jezusovega presvetega Srca. To znamenje nam obeta vse dobro, saj je znamenje in sedež neizmerne Božje ljubezni do nas. Ko častimo in molimo presveto Srce, častimo in molimo Božjo ljubezen, kateri smo dolžni vso hvaležnost. Da bi mogli Božjo ljubezen bolj razumeti in jo razločneje videti, se je Sin Božji učlovečil, si privzel pravo in resnično človeško srce, da nas je mogel ljubiti tudi s človeškim srcem in na človeški način (…)
Jezusovo presveto Srce za vso neizčrpno ljubezen do nas ne zahteva in ne pričakuje od nas nič drugega kakor to, da ga tudi mi ljubimo, resnično, vdano in hvaležno. Glavni namen pobožnosti do presvetega Srca je, da se naše duše vnamejo v ljubezni do Jezusa.«
Škof na podlagi Svetega pisma in posebnega razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque razlaga, kako nas Jezus ljubi in kako mu moramo vračati našo ljubezen. Ljubiti ga moramo »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem« (Mt 22,37).
Dr. Rožman poudari pomen uresničevanja Božjih zapovedi: »Koliko Jezusa v resnici ljubimo, spoznamo po tem, kako spolnjujemo Božje zapovedi.« »To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Škof nato razloži, da niso težke tistim, ki Jezusa ljubijo in izpolnjujejo zapovedi iz ljubezni do njega.
Na koncu pastirskega pisma se škof z vprašanjem, ki terja odgovor vsakega posameznega poslušalca, očetovsko in prisrčno obrne na vernike svoje škofije:
»Ko smo zdaj nekoliko premislili ljubezen Jezusovega Srca do nas in smo spoznali, kako naj ga ljubimo z vsem mišljenjem, z vso dušo in z vsem srcem, kaj bi, dragi verniki, odgovorili Jezusu, če bi vas vprašal imenoma kakor Simona – Petra: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?' (Jn 21,16). Ali bi mogel ti, mož, in ti, žena, ti, fant, in ti, dekle, in ti, nedolžni otrok, ali bi mogli vsi odgovoriti vsevednemu Jezusu tako odkrito kakor Peter: 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.' Če morete takoj tako odgovoriti, blagor vam. In če si še ne upaš tako odgovoriti, ker se bojiš, da bi Jezus videl neresnico v tvojem srcu, naj bi to, presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeno leto v tvojem za Boga že mrzlem srcu vnelo veliko in gorečo ljubezen, ki te bo osrečila za čas in za večnost. Če boste pobožnost prvih petkov prav opravljali, tako da se boste skesano in odkritosrčno spovedovali in sveto obhajilo ponižno in pobožno prejemali, bo presveto Srce v vas vžgalo to ljubezen in boste v njej rastli od meseca do meseca. Potem se ne bojim več za vas in za vaše duše, naj pride nad nas, kar hoče, ker 'vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu' (Rim 8,28)«.
p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (6)

Častilec presvetega Srca Jezusovega

Ljubezen do Srca Jezusovega razodevajo njegovi spisi

Za škofa Rožmana je značilno, da je bil velik častilec Jezusovega in Marijinega Srca, kar dokazuje tudi besedilo na novomašni podobici 4. avgusta 1907: Sladko srce mojega Jezusa, daj, da te vedno bolj ljubim! Sladko srce Marijino, bodi moje rešenje!
Ko so leta 1925 slovenski jezuiti prevzeli uredništvo in upravo Glasnika presvetega Srca Jezusovega, je dr. Gregorij Rožman, ki je bil takrat profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, začel vanj pisati različne članke, leta 1928 v vseh dvanajstih številkah slika možem in fantom Srce našega Kralja: Kralj in središče vseh src, Neustrašenost, Pogum, Nepremagljivost, Velikodušnost, Neutrudljivost, Radodarnost, Miroljubnost, Srčnost, Požrtvovalnost, Zvestoba.
Dr. Jakob Kolarič je v knjigi Škof Rožman zapisal: »Kdor te članke prebira, nujno pride do zaključka, da jih je dr. Rožman zasnoval ob vznožju oltarja. Kajti nikjer drugod kakor pred tabernakljem ne bi mogel tako prodreti v globine Jezusovega Srca, ki jih v teh člankih odkriva tudi nam. Zdi se, da je vsaka beseda, ki jo je dr. Rožman tukaj zapisal, bila zajeta iz Božjega Srca, nato pa globoko doživeta v njegovem lastnem srcu. So mar ta premišljevanja sad svete ure, ki jo je dr. Rožman opravljal že v ljubljanskem Marijanišču? Saj so to bile ure, v katerih je v nočni tišini najlažje prisluškoval utripom Jezusovega Srca« (I, 213–214).
V letu 1929 je za isto revijo napisal članek Srce Jezusovo – vse ljubezni vredno. Tu je zapisal stavek, ki je zelo značilen za nadaljnje Rožmanovo življenje: »Večje ljubezni ni od ljubezni, ki se daruje prostovoljno v smrt, in sicer v mučno in sramotno smrt na križu. Le najpopolnejša ljubezen more storiti, kar je storil Jezus za nas« (str. 141–142).
Dne 7. junija 1929 je v zvezi z imenovanjem za škofa v svoj dnevnik zapisal: »Praznik presv. Srca Jezusovega. Danes sem na kapiteljski seji predložil stolnemu kapitlju svojo bulo. Pomemben dan zame in za škofijo! Dober omen: pod zaščito presvetega Srca! Verujem in zaupam, da moja tolikokrat ponavljana molitev ne bo zastonj: Presveto Srce Jezusovo, v Te zaupam! Drugi Te častijo z gorečo ljubeznijo, spokornimi deli in trdim samozatajevanjem itd. Vsega tega jaz v svoji slabosti, površnosti in nedoslednosti ne morem. Hočem Te častiti z neomahljivim zaupanjem.«
Že kot ljubljanski škof je 1931 za Glasnik napisal članek: Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src. Na koncu članka je napisal: »Še jih je mnogo, katerim Jezus ni središče njihove ljubezni, njihovih želja. Tudi tem možem in fantom je treba odpreti oči, razvneti srca, da spoznajo, kdo je njih večni kralj ljubezni, kje je središče njihovih src. Vsa srca morajo to spoznati in čutiti. A to spoznanje je velika Božja milost. Zaradi tega jo moramo izprositi …« (str. 149–150).

Srečanja Bernardove družine 2013

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 10. novembra in 8. decembra.

Iz samostanske kronike

Med najvažnejšimi dogodki v našem samostanu v tem času je vsekakor srečanje slovenske verne mladine na tretjo soboto v septembru, to je 21. septembra 2013. Imeli smo že 32 festival »Stična mladih« pod geslom: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« Udeležilo se ga je več kot 6.000 mladih. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan, pridigal pa je pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik. Od škofov je bil navzoč tudi celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije dr. Stanislav Lipovšek.
Na večer pred srečanjem mladih je bila nočna vigilija mladih, ki je običajno na prvi petek. Tokrat se je tega molitvenega srečanja udeležilo veliko več mladih kakor običajno.
V soboto, 5. oktobra, je bila seja upravnega odbora družbe Sitik d. o. o. Odbor je pregledal poslovanje omenjene družbe v letu 2012 in do konca junija v letu 2013.
V prostorih tako imenovane Stare opatije so bili urejeni dodatni prostori za otroški vrtec, ki že nekaj časa deluje blizu stare žitnice.
kronist

Sedemdesetletnica mučeniške smrti patra Placida Grebenca

Dne 24. oktobra 1943 so komunistični partizani iz sovraštva do vere v gozdu pri Grčaricah po krutem mučenju usmrtili cistercijanskega patra Placida Grebenca. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.
Pater Placid (Alojzij) Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi 2, župnija Ribnica na Dolenjskem. Še istega dne je otroka v farni cerkvi v Ribnici na ime Alojzij krstil kaplan Ivan Plahutnik. Otrokova mati je bila Marija, rojena Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant hotel postati duhovnik, a je moral prekiniti študij in prevzeti domačo kmetijo. Kar štirje otroci so izbrali duhovni poklic. Cistercijan v Stični je bil poleg patra Placida tudi njegov mlajši brat pater Maver (Jožef), dve rodni sestri pa sta postali redovnici usmiljenki.
Leta 1919 je kot gojenec privatne gimnazije za dečke prišel v cistercijanski samostan Stična in tam 1924 začel z noviciatom. Naslednje leto je izpovedal prve, 1930 pa večne zaobljube. Leta 1931 mu je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman podelil mašniško posvečenje. Po končanem študiju teologije v Ljubljani je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, od leta 1935 pa do svoje smrti pa ekonom takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije.
Leta 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Samostan Stična z okolico je spadal v italijansko Ljubljansko pokrajino. Komunistična partija Slovenije je izrabila okupacijo in v okviru Osvobodilne fronte organizirala ne samo narodnoosvobodilni boj, ampak tudi revolucijo, s katero je hotela po vojni priti na oblast. Prizadevala si je, da bi polagoma odpravila vsako vero. Zato so bili posebej na udaru duhovniki. Komunisti so od 1942 dalje pobijali verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja z njimi niso hoteli sodelovati. V okolici Stične so v tem času ubili 17 nedolžnih kristjanov, ki so se najbolj odlikovali v doslednem verskem življenju. Zato je v obrambo življenj po mnogih krajih Slovenije nastala tako imenovana »vaška straža«, ki so jo sestavljali v glavnem kmečki ljudje. Verni ljudje, ki niso hoteli sodelovati s komunisti, so videli v vaških stražah edino rešitev.
Predstojnik patra Placida, opat dr. Avguštin Kostelec, ga je določil za duhovno oskrbo vaške straže, kar je nekaj časa izvrševal. Po razpadu Italije, 8. septembra 1943, so področje Stične zavzeli partizani in p. Placida zaprli. Obtožili so ga, da je bil med ustanovitelji vaške straže v Stični, on pa je to vedno odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije. Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj zakopali. Leta 1944 so truplo patra Placida, skupaj z drugimi pobitimi, prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. Ob prekopu je bil narejen uradni zapisnik. Kot vzrok smrti je v zapisniku navedeno: strel v glavo, razbita lobanja. Ob izkopu so bili navzoči: sestra pokojnega patra Placida Ivanka, rodni brat pater Maver Grebenc in duhovnik Ivan Lavrih, ki je bil v Grčaricah skupaj z njim zaprt, a si je pozneje z begom rešil življenje in ga je Bog ohranil kot dragoceno pričo za mučeništvo patra Placida. Te priče so povedale, da je imel pokojni pater velike rane in podplutbe po vsem telesu in razbito spodnjo desno čeljust. Okrog vratu je imel poleg duhovniškega kolarja tudi rožni venec, znamenje njegovega molitvenega življenja.
Pater Placid je ostro nasprotoval predvsem iz verskih razlogov načelom in ravnanju komunistične partije, kar je tudi javno in z dejanji pokazal ter svaril pred komunizmom. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«. Ker se svojim nazorom ni odpovedal, je bil usmrčen.
Da je bil razlog usmrtitve patrovo nasprotovanje brezbožnemu komunizmu, kaže zapis o njem v stiškem Nekrologu (original v latinščini): "Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa ga v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi borci za vero in domovino, ki so bili obenem ubiti."
Pater Placid se je zelo trudil za krepostno življenje in je bil znan kot dobrotnik vse okolice. Vse njegovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko vero in ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Njegov zadnji dan, kakor ga popisuje očividec, duhovnik Ivan Lavrih, dokazuje, da je šel naproti mučeništvu svobodno in zavestno ter je mučiteljem tudi odpustil, trpljenje in smrt pa potrpežljivo sprejel. V potrpežljivosti se je vadil vse življenje, saj je zelo vdano prenašal težko bolezen, ki se je večkrat ponavljala. V potrpežljivosti ga je vzgajalo zahtevno samostansko življenje, še posebej v času 2. svetovne vojne. Končna šola te kreposti je bil njegov enomesečni zapor z nadležnimi zasliševanji, zasramovanji, mučenji in s hudim stradanjem.
Vseh 23 zapornikov so z žico med seboj povezali, da bi jih v vrsti odgnali v smrt. Tedaj je pater Placid – ko je videl, da jih skozi odprto okno gleda duhovnik Ivan Lavrih – zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza!). Zdaj že pokojni duhovnik Lavrih je vsem 23 mučencem na skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Glede Placidovega mučeništva je 2003 zapisal: »Sloves glede mučeništva p. Placida je bil ves čas navzoč. Kjerkoli je bil kak pogovor o njem, je bil pogovor o mučeniku. Enako pri pisanju o njem.«
Knjiga o patru Placidu z naslovom Popolna posvetitev Bogu se še dobi v Stični.
p. Anton

Fatimska svetišča po svetu

Svetišče Zakopane na skrajnem jugu Poljske je bilo zgrajeno med leti 1987-1997. Na prvo soboto v mesecu in na praznik Marijinega brezmadežnega Srca ga je Janez Pavel II., med svojim obiskom na Poljskem, posvetil. Na praznovanje obletnice 16. junija letos so povabili rektorja fatimskega svetišča p. Cabecinhasa, ki je v svojem nagovoru poudaril povezanost svetišča Zakopane s svetiščem v Fatimi tudi v osebi Janeza Pavla II. Poudaril je tudi besede, ki jih je ob prikazanju v mesecu juniju Marija rekla Luciji: »Ne izgubljaj poguma. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo zavetje na tvoji življenjski poti, ki te bo pripeljala do Boga.«

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 NOVEMBER

7. – 10. P. Vitali Vider, zakonci z otroki
8. ob 20.00 vigilija za mlade v cerkvi
10. ob 14.30 Bernardova družina
17. popoldne molitvena za duše v vicah
22. – 24. P. Andraž Arko, filmski maraton
29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
29. – 1. 12. Trbovlje, župnijski sodelavci