Zmagalo bo moje brezmadežno Srce

Zmagalo bo moje brezmadežno Srce

Wilhelm Hoverath iz Bonna je v svojem referatu leta 2000 v Petersbergu, Fulda, dejal: »Satan je 1917 s pomočjo ruske revolucije Boga direktno izzival in na ta izziv je odgovorila Marija 1917 v Fatimi: 'Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.'«

Ko je papež Janez Pavel II. bil po atentatu 13. maja 1981 v bolnišnici in je prebral tretjo fatimsko skrivnost, je dejal slovaškemu škofu Pavlu Hnilici: »Pavel, v teh treh mesecih sem razumel, da edina rešitev vseh svetovnih problemov: rešitev pred vojno, rešitev pred ateizmom, odpadom od Boga, obstoji v tem, da se Rusija spreobrne. Spreobrnjenje Rusije je vsebina in smisel fatimskega sporočila. Šele potem pride Marijina zmaga.«

Vrnimo se nazaj, v čas prve svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Zdelo se je, da se je papež Benedikt XV. z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi zaman trudil, da bi jo ustavil. Fantje in možje so odhajali na bojišča in mnogih ni bilo več nazaj. Vendar je Bog po Mariji in še prej po angelu miru že pripravljal rešitev.

Dogodki v Fatimi so po datumih na izreden način povezani z Marijo. Začeli so se v maju, ki je Marijin mesec. Končali so se v oktobru, ki je posvečen rožnovenski Materi Božji, in na soboto, ki je že od nekdaj Marijin dan. Prav v oktobru je Marija razodela svoje ime: »Sem Gospa rožnega venca.«

Z rožnovensko Božjo Materjo je v tesni zvezi dejstvo, da so otroci pred vsakim od šestih Marijinih prikazanj molili rožni venec, peli verske pesmi in so se jim pri tem pridružili navzoči verniki. Marija je pastirčkom zmeraj naročala, naj vsak dan molijo rožni venec.

Značilen je čas prvega Marijinega prikazanja. V nedeljo, 13. maja 1917, skoraj ob isti uri, je papež Benedikt XV. v Rimu posvetil za škofa Eugenija Pacellija, poznejšega papeža Pija XII., ki je dobil naziv »fatimski papež«. Osem dni pred tem, v soboto, 5. maja 1917, je papež s posebnim pismom razglasil Marijo za Kraljico miru in povabil človeštvo, naj se združi v veliko molitveno vojsko in si po mogočni Marijini priprošnji izprosi mir. Papež je tudi naročil, naj se k lavretanskim litanijam doda vzklik: »Kraljica miru, prosi za nas!«:

»Naj se torej k Mariji, Materi usmiljenja, vsemogočni po milosti, dviga ta ljubeči in pobožni klic (…) Naj ji prinaša izmučeni krik mater in žena, jok nedolžnih otročičev, vzklike vseh velikodušnih src. Naj gane njeno preljubeznivo in dobrohotno skrb in naj nam bo podeljen mir, ki ga prosimo za ta naš razdejani svet.«

Marija je s svojimi prikazanji v Fatimi hotela posredovati kot Kraljica miru. To je bil odgovor nebes na papeževo prošnjo in prošnje ljudi, ki so molili za mir.

Ob svojem obisku v Fatimi leta 2010 je Benedikt XVI. dejal: »Dogodek izpred 93-ih let, ko se je tukaj nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja, je izraz ljubečega Božjega načrta. To okno upanja Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata. S tem hoče naš Stvarnik v človeški skupnosti ozdraviti vezi bratske solidarnosti, ki temeljijo na medsebojnem priznanju istega in edinega Očeta. V človeštvu se je ljubezen ohladila in upanje na rešitev zameglilo. Zato je prišla iz nebes Devica Marija, da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja.«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – OKNO UPANJA (1)

V letih 2016 in 2017 bomo praznovali stoletnico, kar sta se trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, v Fatimi na Portugalskem prikazala najprej angel miru in nato Devica Marija ter jim dala pomembna sporočila, ki veljajo tudi za nas. Na to stoletnico se bomo pripravili tako, da se bomo podrobno seznanili s temi nebeškimi sporočili in jih po svojih močeh v življenju udejanjali. Pri tem nam bodo v oporo čudoviti zgledi vseh treh pastirčkov, od katerih sta Frančišek in Jacinta že prišteta k blaženim in sta naša priprošnjika v nebesih. Najprej pa se bomo vživeli v takratne razmere, ki so bile veri zelo nasprotne, celo sovražne. Kakor pravi sedanji sveti oče Benedikt XVI., so ljudje Bogu zaprli vrtata, a Bog jim je v Fatimi odprl okno upanja. To upanje je Marijino brezmadežno Srce, Srce naše nebeške Matere.

Portugalska je pozabila na Boga, a Bog Portugalske ni pozabil

Ko je leta 1910 Portugalska postala republika, so bile politične razmere zelo nestabilne in veri sovražne. Revolucija je sledila za revolucijo. Od leta 1910 do 1926 je bilo kar 20 vstaj in 34 vlad. Na oblasti so bili prostozidarji. Leta 1911 je prišlo do ločitve Cerkve od države. Oblastniki in prostozidarji so oznanjali: »S tem zakonom bo katoliška vera, ki je glavni vzrok sedanjega stanja, v dveh generacijah popolnoma propadla.« Ponavljali so geslo: »Niti Bog niti vera!« Sistematično so širili sovraštvo do Cerkve. Od tedaj je bila Cerkev s svojimi ustanovami preganjana, njeno premoženje zaplenjeno, cerkveni prazniki ukinjeni, procesije in zvonjenje prepovedano, katoliške šole zaprte, verouk prepovedan, prav tako duhovniška in redovniška obleka. Mnoge Božje hiše so bile spremenjene v kasarne ali hleve. Z izbruhom prve svetovne vojne 1914 so se razmere vedno bolj slabšale, zlasti od leta 1916, ko je bila Portugalska potegnjena v vojno. Politične razmere so se ustalile šele leta 1928, ko je prišel na oblast Antonio de Oliveira Salazar in z njim protikomunistična vojaška diktatura. Cerkev je dobila svobodo. Pod vodstvom lizbonskega kardinala se je Portugalska 1931 posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Leta 1937 je pol milijona Portugalcev skupaj z oblastniki poromalo k fatimski Materi Božji, »varuhinji Portugalske«, in so jo prosili, da bi jih obvarovala vojne in komunizma.

Vsebino radijskega nagovora papeža Pija XII. oktobra 1942 o razmerah na Portugalskem v času Marijinih prikazovanj bi lahko strnili v besede: »Bila je tragična ura, polna teme in trpljenja. Portugalska je pozabila na Boga, toda Bog Portugalske ni pozabil.« Hvala Bogu, ljudstvo na podeželju je kljub močnemu pritisku v veliki večini ostalo verno. Fatima je bila precej odmaknjena od sveta, zato se vse omenjene novotarije tam niso uveljavile.

Sestra Lucija je ob koncu svojega življenja v knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj takole ocenila Božji poseg v Fatimi:

»Ko je nastopil od Boga določen čas, leto in ura, je poslal nebeško Poslanko na zemljo, saj je njena Gospa, Kraljica, Mati in Zavetnica, da bi postavil svoj oltar in bi se od tam širil evangelij po vsem svetu, se širil na perutih luči navkljub ateizmu, ki hoče ugasniti luč vere, upanja in ljubezni.«

Šopek Materi Mariji - Izročamo ti našo pot v novo tisočletje

Danes, Mati, ti želimo zaupati prihodnost, ki je pred nami. Prosimo te, da nas spremljaš na tej novi poti … Tebi, Zarja odrešenja, zaupamo našo pot v to novo tisočletje, da bi pod tvojim vodstvom vsi ljudje mogli odkriti Kristusa, Luč sveta in edinega Odrešenika.

(Izročitev Cerkve in človeštva Devici Mariji, ki jo izvršil Janez Pavel II. v Rimu 8. oktobra 2000, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred kipom fatimske Matere Božje)

Mati vseh mater

Poleti 1918 so naši konjeniki okupirali Ukrajino in prišli do Krima. Borili so se proti komunistom in so znova očistili pokrajino pred rdečimi partizani. V neki na pol požgani vasi smo nenadoma padli v zasedo. Po srditem spopadu smo prišli v ujetništvo. Bilo nas je dvanajst mož. Peljali so nas v bližnje mesto, kjer so nas zaslišali. Vodja je bil češki prebežnik iz Prage, ki je dobro govoril nemško. Še posebej se je posvetil meni. Polastil se je moje denarnice in iz nje vzel staro srebrno medaljo, na kateri je bila Božja Mati: zavetnica Frankovske dežele.

Pred odhodom mi jo je dala moja mama, da bi me varovala pred kakršno koli nesrečo. Nosili so jo moj oče, moj ded in praded, da bi se izognili nevarnosti. Sedaj jo je ta bednik držal med prsti proti luči, jo preučeval in zdelo se je, da se je smejal. Je šlo za ironijo, prizanesljivost ali čustva? Tega ni bilo mogoče vedeti. Potem je s povzdignjenim glasom bral stavek, ki je geslo naše družine: »Mein lieber Glut leuchtet nicht minder als die Sterne« (Moj ljubi plamen ne sveti manj kakor zvezde). Glej, medalja je v rokah nekega boljševika. Zakaj je nisem nosil na svojih prsih kot moji očetje? Moja mama mi jo je obesila okrog vratu v trenutku mojega odhoda. Bilo me je sram mojega pobožnega »praznoverja« in sem medaljo položil v denarnico …

Ko sem videl svoj zaklad v tujih rokah, mi je poskočilo srce. Stopil sem naprej in iztrgal medaljo iz Čehovih rok. Ta se je pričel ironično smejati: »Oh, kapetan, svoje zaupanje polagate v nek fetiš. Delate narobe. Ni vam prinesel sreče … Če bi vam izkazal naklonjenost, ali je ne bi dovolili? … Na tako drzno vprašanje nisem odgovoril. »Kršite red!« se je jezno zadrl. Odpeljali so nas na dvorišče, kjer smo se mogli namestiti. Zaradi velikega strahu nisem mogel zaspati na slami.

Proti polnoči so me zbudili in mi ukazali, naj grem ven. Čeh me je čakal zunaj. Od njega je izhajal vonj po vodki, vendar je bil trezen. Dal mi je znak naj mu sledim v notranjost šole … »Dal sem vas privesti, kapetan, da bi vam pomagal, in mogoče bi s tem pomagal nekoliko tudi sebi, kajti človeška plat ne sme umreti v teh nečloveških časih! Vem, kaj si mislite. Imate me za ciničnega psa in nimate povsem prav. Kljub temu razmišljam, kako bi se izrazil, da ne bi dal videza lažnivca in strahopetca?

Na željo mojih staršev bi moral postati duhovnik. Danes sem boljševik, odpadnik. Ob mojem odhodu mi je moja mati okrog vratu obesila blagoslovljeno svetinjico z Devico Marijo, ki bi mi po njenem prepričanju morala prinesti srečo. Danes, ko sem v svojih rokah držal vašo medaljo, me je prevzel občutek žalosti. Moral sem se boriti s tem neumnim občutjem … Še vedno hranim ta spomin svoje pokojne matere. Poglejte ga!« Iz svojega žepa je potegnil preluknjan srebrn kovanec in mi ga pokazal. Podoba je predstavljala Božjo Mater s krono, Vladarico Češke.

Nadaljeval je: »Čudno! Marija mi je vedno ostala draga, do nje nisem čutil nobene mržnje. To je mogoče, saj je Mati vseh mater. Ljubezen naših mater nam mora ostati sveta!« Ob teh besedah je njegov obraz izražal občutje žalosti. Dodal je: »Ob vsej ljubezni vaše in moje matere mislim, da je »fetiš« deloval. Ko bomo šli na marš, boste imeli priložnost za beg.« Potem je spremenil ton, se previdno ozrl naokrog in dodal: »Mogoče se motim, ampak jutri se bomo umaknili pred Nemci. Oglasil se bo alarm in bo nastal nered. Morate izkoristiti to okoliščino, kapetan!« Človeka sem gledal z odprtimi očmi. »In moji ljudje?« sem dejal.

Dal mi je razburjeno znamenje: »Že dobro! Veliko sreče in lahko noč!« Neodločno sem mu podal roko. »Jutri se bomo z Rusi umaknili … Počivali bomo v zapuščeni tovarni. Nenadoma bo nekdo poklical našo stražo. Napotili se bomo proti jugu in hitro bomo srečali naše čete.« Čeh je držal svojo besedo.

R. Demi, Ein Mutterherz für alle, str. 118-121

Ljubezen Božjega Srca (10)

Ljubezen Božjega Srca (10)

Kako je Kristusova ljubezen osvojila sv. Pavla

Posebno goreč v ljubezni do Kristusa je bil apostol Pavel. Zelo močno je nanj vplivalo doživetje spreobrnjenja pred Damaskom. Njegovo spreobrnjenje ni bilo v prehodu od moralno slabega ravnanja k dobremu. Bil je pobožen in goreč Jud in farizej. Iz te napačne gorečnosti je preganjal kristjane. Na pravi način je izbral Boga šele tedaj, ko je izbral Kristusa. V pismu Filipljanom je povedal:

“Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem” (Flp 3,7-9).

Pred spreobrnjenjem je Savel mislil, da je možno doseči svetost in zveličanje z zvestim spolnjevanjem postave in njenih zapovedi, torej s svojimi močmi. Ob srečanju z vstalim Kristusom je Pavel spoznal, da ga je njegova zvestoba postavi usmerjala zoper Kristusa. To se je na zunaj pokazalo v preganjanju Kristusovih učencev in v njih Kristusa samega. “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,” je Savel zaslišal pred Damaskom.

Biti kristjan pomeni biti povezan s Kristusom. Vera je nov način bivanja, bivanje v Jezusu Kristusu. Sv. Pavel govori o “vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda” (Flp 3,8). 'Spoznanje Kristusa' pomeni tesno povezanost z njim, pomeni, da se da kristjan popolnoma voditi njemu. Za Pavla je Kristus vse. Kristjan je tisti, ki 'biva v Kristusu', kakor se apostol pogosto izraža. Galačanom piše: “Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,19s).

Če živimo v Kristusu, vse presojamo v zvezi z njim. Njemu je apostol Pavel izrekel svoj 'da'. Po veri vanj je izbral za svoje središče samo Boga. Postal je 'novi človek', ki je neprestano živel iz vere. Namesto prejšnje gorečnosti za postavo je v apostolu popolnoma prevladala gorečnost za Kristusa. To je osvobodilo Pavla in osvobaja vsakega kristjana sebičnosti. Skupaj s sv. Pavlom kristjan postane po vključenju v Kristusovo velikonočno skrivnost zmožen prave Božje ljubezni.

Sv. Janez Zlatousti je o Pavlovi ljubezni do Kristusa zapisal: “Ljubezen do Kristusa je bila v njem močnejša od vsega. To ga je delalo srečnejšega od vseh ljudi. Brez nje si ni želel biti niti družabnik mogočnih niti prijatelj poglavarjev in oblasti. V posesti te ljubezni je bil raje med zadnjimi, celo med kaznjenci, kakor pa brez nje med nosilci najvišjih svetnih časti. Bal se je le ene stvari: izgubiti Kristusovo ljubezen. To mu je pomenilo pekel, kazen, tisočere bridkosti. Doseči Kristusovo ljubezen pa je bilo zanj vse: življenje, veselje, angelska sreča, sedanja in bodoča stvarnost, kraljevanje, uživanje obljubljenega, neizmerna dobrina.”

 

NAJLEPŠE NOVOLETNO VOŠČILO

»Ne boj se, Marija,
kajti milost si našla pri Bogu!(Lk 1, 30)
Prav te besede so Božično sporočilo za vse nas! Namesto ime Marija, božji poslanec izgovarja tvoje ime. Počasi, še enkrat poslušaj v srcu: »Ne boj se, (tu dodaj svoje ime) kajti milost si našla-el pri Bogu! »

V novem letu 2013 hodimo v trdni veri, pogumno in v zaupanju, da smo sprejeti in nadvse ljubljeni od Vsemogočnega Boga!

V Bogu SREČNO ter blagoslovljeno leto 2013!


s. M. Irma Makse

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013

Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko, bližnjo pripravo pa s primernim oblikovanjem dveh nedelj pred praznikom (4. in 11. avgusta) ter na sam praznik.

Duhovna priprava se povezuje z letom vere in s 70. obletnico posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Duhovniki se na dekanijskih konferencah dogovorite o načinu obhajanja prvih sobot in o medsebojni pomoči, zlasti glede spovedovanja. Dekani naj dajo na dnevni red decembrske konference tudi točko o zadostilni pobožnosti na prve sobote.

msgr. dr. Anton Stres, predsednik SŠK

(iz SSŠ, št. 12/2012)

Pet pridig za 5 prvih sobot

V prilogi je pet osnutkov nagovorov, če jih potrebuješ za pet prvih sobot.
Če se še nisi odločil, je čas za začetek
do prve sobote v aprilu.
Na Radiu Ognjišče bo prispevek o prvih sobotah
na novega leta dan med 17. in 18. uro.
Če se Ti zdi vredno, oznani vernikom.
Korajža velja!

 p. Anton Nadrah