Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 22. december 2012

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca, posebej tisti, ki ste se udeleževali pobožnosti petih prvih sobot na Ptujski gori, prisrčno vabljeni v nedeljo 23. decembra na Ptuj

V tamkajšnji župnijski cerkvi se ob 17.00 prične molitvena ura in obhajanje zakramenta spovedi. Ob 18.00 sveta maša in obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema, ki naj nas povezane v občestvo pripravita na Božič in uvedeta v milostno leto 2013

petek, 21. december 2012

V 11. številki glasila V Materini šoli

V 11. številki glasila V Materini šoli me je zelo nagovoril p. Branko s člankom o molitvi za rajne. Bil mi je v veliko spodbudo za darovanje molitev in odpustkov za rajne. Vzradostil me je tudi dopis Obisk pri Marjetki Smrekar. Imam jo rada in jo zelo cenim ter jo želim obiskati, saj sva bili vedno v dobrih odnosih, ko je še mogla prihajati na naša srečanja v Stični.

Ana



 

LJUBLJANA RAKOVNIK: PET PRVIH SOBOT, januar-maj 2013.


V pripravi na obisk don Boskovih relikvij v Sloveniji in v pripravi na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Mariji bomo obhajali pobožnost petih prvih sobot na Rakovniku od januarja do maja 2013: 5. januar, 2. februar, 2. marec, 6. april in 4. maj.

Program:  9.15 molitev rožnega venca pred Najsvetejšim zakramentom, 10.00 maša z nagovorom in litanijami Matere Božje. 2. februarja se program zaradi praznike začne ob 9.45, maša pa ob 10.30.
--------------

Janez Potočnik sdb
Ljubljana

nedelja, 16. december 2012

Križev pot 2013

Ker je ze vec casa povprasevanje po krizevih potih, izide v zacetku leta 2013
v nespremenjenem ponatisu v eni knjizici pet krizevih potov,
ki si jih lahko ogledate v prilogi:
- Druzinski krizev pot,
- Evharisticni krizev pot,
- Krizev pot ljubezni do bliznjega,
- Krizev pot na cast Jezusovemu Srcu.
- Krizev pot za duhovne poklice.
Anton Nadrah
MOLIMO KRIZEV POT.
Prednarocila sprejema: anton.nadrah@rkc.si
Cena: 2 €.
Zelim blagoslovljeno pripravo na praznik Gospodovega rojstva
in lepo pozdravljam.
                                        p. Anton Nadrah

petek, 14. december 2012

Vsak dan sveta ura


Vsak dan sveta ura

Nadškof Fulton Sheen je umrl v 84. letu življenja. Svojo skrivnost je razkril med intervjujem na nacionalni ameriški televiziji dva meseca pred smrtjo.
»Vaša ekscelenca« – je začel voditelj – »navdihnili ste milijone ljudi po vsem svetu. Kako pa je bilo z vami? Kdo je vas navdihnil? Ali je bil to papež?«
»Ni bil niti papež niti kardinal niti kakšen škof, celo duhovnik ne, niti redovnica. Oseba, ki me je navdihnila, je bila mala desetletna deklica.«
In tako je tedaj nadškof Sheen razkril svojo skrivnost ter povedal zgodbo o mali Li. Pojasnil je, kako ga je ljubezen tega malega otroka, ki jo je izkazal Jezusu v evharistiji, tako prevzela, da je od dneva, ko je slišal zgodbo o njej, obljubil Gospodu, da bo vsak dan svojega življenja, vse do smrti, ne glede, kdaj pride, eno uro prebil v češčenju najsvetejšega Zakramenta.
Ne le, da je nadškof držal obljubo, celo nikoli ni opustil priložnosti, da bi ne oznanjal Jezusovo ljubezen v evharistiji. Neutrudno je vabil vernike, da vsak dan prihajajo k sveti uri molit in častit Najsvetejše v oltarnem Zakramentu. Zanj ni ostajala niti senca dvoma, da je prav ta, neznana uboga deklica iz oddaljene podeželske Kitajske, bila oseba, katere iskra je vnela njegovo obilno in plodno poslanstvo.
Ta dan je celotna Amerika pred svojimi TV ekrani spoznala, da se je milijonov src, ki jih je ganil veliki pridigar, dotaknila tudi mala Li. Ta nedolžni otrok je stal za številnimi spreobrnjenji! S svojimi 32 junaškimi obiski Jezusa, raztresenega po tleh, je odprla pot nadškofu in njegovemu vodstvu milijonov ljudi k češčenju Najsvetejšega. V ozadju pravega razcveta številnih posvetitev, zaobljub in duhovnih poklicev, ki jih je navdihnil najpopularnejši ameriški prelat, je bila mala kitajska učenka in njena združitev po krvi z Jagnjetom.

Razmišljanje pisateljice Marije Winowske




Zgodba o mali deklici je resnična. Francoska redovnica, sestra Emmanuel Maillard, ki že od leta 1989 stalno živi u Medžugorju, jo je povzela po knjigi, v kateri jo je opisala poljska pisateljica Marija Winowska ( znana tudi po življenjepisu sv. Favstine Kowalske in sv. Maksimilijana Kolbeja). Pripoved o mali Li je sestro Emmnuel tako ganila, da jo je vnesla v svojo obsežno (400 strani) in duhovno bogato knjigo Skrito Dete Medžugorja (Skriveno Dijete Međugorja), v kateri je zapisala:
»Najdražja mala Li, tebi posvečam to knjigo, ker si moja najljubša junakinja. Moram ti pa priznati, da imam pri tem še drug namen. Nisi še opravila svojega dela! Poglej vendar, na tleh ne leži samo 32 hostij, ampak tisočere in milijoni!
Vsak dan ubijajo Jezusa, zasmehujejo ga in teptajo. Število ločin, ki zaničujejo evharistijo, vedno bolj narašča. Pravzaprav so v vseh župnijah tudi katoličani, ki prejemajo sveto obhajilo, čeprav so v smrtnem grehu. O teh grehih razlaga Sveto pismo kot o 'odurnostih', ki ubijajo dušo. Mala Li, tudi danes mučijo Jezusa, kot nikoli prej. Moram omeniti tudi številne 'poklicane', ki so postali tako zavzeti s posvetnimi zadevami, da so pozabili na velikansko ljubezen, ki jo Jezus namenja njim. V Franciji je toliko zapuščenih tabernakljev, da nanje lega prah. Če si v Angliji nekdo zaželi prebiti nekaj časa pred Najsvetejšim Zakramentom, pogosto naleti na zaklenjena vrata cerkve. V Ameriki so tabernaklje marsikje pregnali v kakšen kot ali celo v zakristijo. Včasih ne moremo najti niti klečalnika, a gorje tistemu, ki si drzne poklekniti pri povzdigovanju. Klečanje je nesprejemljivo in more biti vzrok za izobčenje iz posameznih cerkvenih občestev.
Koliko imamo še danes svetniških Evfrazij, ki poučujejo verouk. Večina otrok je slabo pripravljenih na to, da bi spoznali Jezusa in ga vzljubili. Tako poredko je slišati starše, da v družini odkrito govorijo o Jezusu kot o svojem največjem prijatelju. Nasprotno, sploh se ne menijo zanj. Otroci pa verjamejo, da Jezus resnično ne obstaja in se izgubljajo v ateizmu.
Lahko bi nadaljevala, toda ti iz nebes gotovo vidiš veliko bolje kot jaz. Mala Li, ti še nisi zaključila. Čista resnica je, da si s svojim mučeništvom na Kitajskem šele začela svoje poslanstvo! Pridi in pomagaj nam! Kakor si stala ob strani nadškofu Sheenu, pridi, in stoj ob strani tudi vsakemu današnjemu duhovniku, vsakemu škofu, vsakemu redovniku in ob vsakem kristjanu. Razodeni nam skrito Dete, svojega velikega prijatelja! Podeli nam svojo iskreno ljubezen do Jezusa, to odločno, junaško in nežno ljubezen svojega nedolžnega srca.«
Medžugorje, na praznik Fatimske Gospe, 13. maja 2006. leta

Mala Li


Mala Li

Ko je 1979. leta Bog poklical k sebi svojega služabnika škofa Fultona Sheena, so milijoni Američanov objokovali njegovo smrt. Počutili so se kakor zapuščeni otroci. Dolga leta je koristil vsa možna medijska sredstva in po njih prodiral do ljudskih src, ki jih je močno nagovorila vsaka njegova beseda. Obdarjen je bil z redko karizmo naravne, spretne in prepričljive govorniške besede, ki jo je prepletala moč Svetega Duha.
Po njegovem pričevanju so ljudje spoznavali, da Bog živi, je veličasten in zaželen. Škof je blestel s takšnim sijem, da so TV kanali kar tekmovali zanj, ker so vedeli, da bodo njegove oddaje prekosile vse rekorde gledanosti. Njegova znana priljubljena tedenska oddaja »Življenje je vredno življenja« je pritegnila približno trideset milijonov gledalcev.
Po navadi je dejal: » Če verjamete v to, kar je neverjetno, boste navsezadnje delali tisto, kar je nemogoče. »Ta veliki nadškof, oznanjevalec evangelizacije, pa je imel skrivnost. Podobno kakor vsi pravi, veliki Božji ljudje, je škof Fulton Sheen skrivaj negoval nekaj, kar se ga je nekoč v življenju močno dotaknilo. Bil je to dogodek, po katerem se je nanj izlilo obilo milosti, ki so ga usmerile na pot, s katere za nobeno stvar na svetu ni hotel skreniti. Da pa bi bolje razumeli njegovo izkušnjo, se moramo vživeti v razmere petdesetih let prejšnjega stoletja na Kitajskem, ko se je komunizem z vso silovitostjo spravil na stari režim …

Drobni otroški koraki

V župnijski šoli so otroci z veseljem molili. Sestra Evfrazija je bila zadovoljna, ker so pred dvema mesecema številni otroci prejeli prvo sveto obhajilo. Zelo resno so ga sprejeli v globini svojih malih src. Nasmehnila se je desetletni deklici Li, ko jo je vprašala: »Zakaj nas Jezus ni naučil, da rečemo: 'Daj nam naš vsakdanji riž?'« Zelo težko je bilo odgovoriti na to vprašanje, ker so ti otroci jedli riž za zajtrk, kosilo in večerjo.
»To je vendar zato, ker 'kruh ' pomeni evharistijo,« je odvrnila sestra Evfrazija. Njeno srce je blestelo veliko bolj, kakor njena teologija. »Ti prosiš dobrega Jezusa za vsakodnevno obhajilo. Res je, da tvoje telo potrebuje riž. Vendar tudi tvoja duša, ki je vredna veliko več kot tvoje telo, potrebuje kruh. To je kruh življenja!«
Maja 1953. leta, ko je Li prejela prvo sveto obhajilo, je v svojem srcu zaprosila Jezusa: »Vedno mi daj ta vsakdanji kruh, da bo moja duša mogla živeti in bo zdrava.« Od tedaj dalje je Li vsak dan prejemala sveto obhajilo. Dokaj dobro se je zavedala dejstva, da ji »hudobneži« (brezbožni komunisti) morejo kadarkoli preprečiti, da bi prejela Jezusa. Goreče je zato molila, da se to nikdar ne bi zgodilo.
Nepozaben je bil zanjo dan, ko so miličniki po vstopu v učilnico zakričali nad otroki: »Takoj nam dajte vse vaše podobe!« Li je dobro razumela, kaj to pomeni. Zastrašeni otroki so izročili svoje ročno pobarvane podobice Jezusa, Marije in svetnikov. Nato je častnik v izlivu besa z močno kretnjo s stene potegnil Razpelo, ga vrgel na tla, teptal in vpil: »Nova Kitajska ne bo prizanašala tem praznovernim predmetom!«
Mala Li, ki je zelo ljubila podobico Dobrega Pastirja, jo je skušala skriti v svojo bluzo. To je bila posebna podobica, ki jo je prejela v dar kot spomin na prvo sveto obhajilo. Toda glasna zaušnica jo je zrušila na tla. Častnik je pozval očeta male Li, še prej pa ga je ponižal tako, da ga je zvezal z vrvjo.
Istega dne so miličniki prečesali celotno vas. Vse vaščane, ki so jih našli, so nagnetli v malo cerkvico. Častnik je še naprej sramotil, razglašal neko novo vrsto »pridige« in misijonarje zasmehoval kot »agente ameriškega imperializma«. Potem je z gromkim glasom ukazal, da vojaki streljajo v tabernakelj. Hipoma je vsemu občestvu zastal dih, in še bolj goreče so molili.
Častnik se je obrnil k množici in zarjovel: »Naj vidim, kako se more vaš Kristus sam ubraniti – glejte, kaj mislim o njegovi resnični navzočnosti – vatikanskem triku za izkoriščanje ljudi!« Ko je to izrekel, je zgrabil ciborij in vrgel vse hostije na tlakovana tla. Preplašeni verniki so se izogibali njegovemu pogledu in dušili svoje krike. Mala Li je zledenela od groze.
»O, ne, poglejte, kaj se je zgodilo s Kruhom!« Njeno nedolžno in pravično srce je krvavelo za hostijami, ki jih je vse raztresel po tleh. »Ali kdo more pomagati Jezusu?« se je spraševala prestrašena. Častnik je nadaljeval s ploho puhlih žalitev in prekinjal svoje bogoskrunsko početje le tedaj, ko se je na vse grlo režal. Li je pridušeno jokala.
»Zdaj pa, vsi ven!« – je kričal častnik – in gorje tistemu, ki se drzne vrniti v ta brlog praznoverja! Meni bo odgovarjal!«
Cerkev so hitro izpraznili. Toda razen angelov, ki so vedno prisotni pri češčenju Jezusa v najsvetejšem oltarnem Zakramentu, je bila tam še ena priča, ki je spremljala vsak trenutek te drame. To je bil oče Luka iz Misijona tujcev. Pred enim mesecem, ko so ljudje pričakovali, da bo vas zasedena, so ga župljani skrili v malo vdolbino v koru, od koder je mogel opazovati celotno cerkev. Molil je in zelo je trpel, ker ni mogel prihiteti Jezusu v bran. Ena njegova kretnja bi zadostovala, da bi vse župljane, ki so ga skrili, prijeli kot izdajalce.
»Gospod, usmili se samega sebe,« je klical v stiski. »Zaustavi to skrunitev! Gospod Jezus, pomagaj!«

Mala Li je rešila vse hostije

Kmalu zatem je škripanje prekinilo mučno tišino v cerkvi. Počasi in previdno so se odprla vrata. Bila je Li. Mala Kitajka je komaj dopolnila deset let. Z drobnimi koraki je prihajala k oltarju. Oče Luka je vzdrhtel. Vsak hip bi jo mogli ubiti. V nemoči, da se z njo sporazume, jo je mogel le opazovati in prositi vse nebeške sile, da čuvajo tega otroka. Deklica se je za trenutek priklonila, prav tako, kakor jo je naučila sestra Evfrazija. Vedela je, da mora pripraviti svoje srce, preden prejme Jezusa. Sklenila je roke in šepetala skrivnostno molitev svojemu Jezusu – tako zapuščenemu – s katerim so tako grdo ravnali. Oče Luka je opazoval, kako se je spustila na kolena, naslonila na roke ter z jezikom pobrala eno od hostij. Z zaprtimi očmi je ostala na kolenih in se v sebi srečala s svojim nebeškim Prijateljem.
Očetu Luku se je vsaka sekunda zdela prava večnost. Bal se je najhujšega. Če bi se mogel vsaj pogovoriti z njo. Vendar je deklica kmalu izstopila, prav tako po tihem, kakor je vstopila, vendar je skoraj poskakovala.
Komunistična brigada je preiskovala vso vas in okolico. Takšno nasilje se je v »Novi Kitajski« pogosto dogajalo. Vaščani se niso upali niti premakniti. Skriti v svojih bambusovih hiškah, niso vedeli, kaj jih čaka v prihodnje in, če bodo sploh doživeli jutrišnji dan. Vendar pa se je vsako jutro naša mala Li pritihotapila v cerkvico, da bi tam zaužila Živi Kruh. Ponavljala je svoje dejanje prejšnjega dne. Vsakokrat je z jezikom pobrala eno hostijo in po tiho odšla. Očeta Luka je to malce vznejevoljilo: »Zakaj jih ne použije vse naenkrat?« Točno je vedel, koliko je hostij; natančno 32. »Mar ona ne ve, da jih lahko zaužije vse naenkrat?« – se je spraševal.
Ne, ona tega ni vedela. Sestra Evfrazija je bila zelo jasna glede tega. »Ena hostija dnevno zadostuje. In nikoli se ne dotikajte hostije. Mi jo prejemamo na usta!« Deklica je popolnoma upoštevala navodila.
Nekega dne je ostala le še ena hostija. Ob svitu je dekletce, kakor običajno, pohitelo v cerkvico, in se približalo oltarju. Pokleknilo je, da čisto blizu hostije pomoli. Oče Luka je moral zadušiti stok, ko je med vrati zagledal vojaka, ki je proti otroku naperil puško. Zaslišal se je strel, ki ga je spremljalo krohotanje. Otrok se je v hipu zrušil. Oče Luka je že pomislil, da je deklica mrtva, toda ne! Presunjen jo je opazoval. kako se bori in plazi po tleh, da bi dosegla hostijo. Videl je, kako jo je vzela z jezikom. Nato je njeno telesce nekajkrat trznilo, preden se je dokončno umirilo.
Mala Li je umrla – toda šele – ko je rešila vse hostije.