Žetev je velika, delavcev pa malo

Ko smo s svojimi molitvami in žrtvami napolnili vse klase, začenjamo znova – nadaljujemo z velikim zaupanjem, da bo Gospod uslišal našo molitev. »Prosite in boste prejeli!

« Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. V letu vere se utrdimo v prepričanju, da vera pomeni, da verjamemo Jezusovim besedam, da se bodo izpolnile.

Rekel je, naj prosimo Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. S tem je tudi povedal, da bo našo molitev uslišal. Imeli bomo dovolj dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov, misijonarjev, članov različnih cerkvenih gibanj itd.

Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici.

V karavani - p. Branko Petauer

Opoldanska vročina je razbelila pokrajino. Nobene sapice ni, da bi hladila vroče kamenje. Listi na drevesih, ki rastejo tu in tam, so skoraj negibni.

Nekaj ur hoda pred Damaskom potuje karavana. V teh časih je nevarno potovati sam. Cestni roparji prežijo na popotnike na vsakem bolj samotnem ovinku. Tisti, ki nameravajo potovati, se raje priključijo večji karavani, ker so bolj varni. Večjih karavan se ne upajo lotiti, ker je veliko ljudi in se laže branijo. Manjše skupine so pa pogosto tarča roparskih napadov. Vse jim poberejo. Ljudje pa ranjeni ali napol mrtvi obležijo ob poti.

Naša karavana je velika. Mnogo je trgovcev, ki s kamelami prenašajo svoj tovor, da bi ga drugje dražje prodali. Nekatere skupine prihajajo od daleč. Eni so na poti iz Egipta, drugi iz Arabije, eni pa so se namenili iz Jeruzalema. To je dokaj kratka in ugodna pot. Speljana je ob vzhodnem robu libanonskih gora. Ni pretirano suha, saj je vmes dovolj počivališč, kjer je mogoče dobiti svežo vodo. Zaradi gora pa je zelo nevarna. Med strmimi pečinami imajo roparji dovolj prostora, da se skrivajo.

Na pogorjih je veliko votlin, ki jim dajejo varno zavetje. Ko vidijo, da prihaja manjša skupina, ki bi jo lahko obvladali, jo brezobzirno napadejo in izropajo. Uboge in ranjene ljudi puste ob poti, da nekateri umrejo od žeje ter vročega sonca.

Pot od Jeruzalema do Damaska je dolga osem dni hoda. Postajališča in prenočišča so tako razporejena; dovolj je časa za počitek in prenočišče. Sredi dneva, ko vročina najbolj pritisne, se karavana običajno ustavi za nekaj ur. Ko vročina malo popusti, spet nadaljujejo pot do teme.

V mraku se karavane ustavijo in začno svoj počitek. Nekaj moških pa bedi ob ognjih, da jih ne bi roparji napadli ponoči. Zgodaj zjutraj spet oprtajo kamele in druge tovorne živali ter nadaljujejo pot. Tako potujejo dan za dnem. Počasi in enakomerno. Peš se da slediti karavani, saj tudi gonjači kamel in trgovci hodijo peš ob obloženih živalih.

Trgovci poleg blaga prinašajo s seboj tudi novice iz krajev, kjer so potovali. Zato jih v mestih radi sprejmejo, da zvedo, kaj se dogaja po svetu. Med njimi so taki, ki potujejo vse svoje življenje. Tovorijo blago za velike trgovce.

Njim je cesta postala dom. Vse svoje nosijo s seboj in take roparji zelo radi napadajo. Seveda se popotniki zelo izogibajo samote in vedno čakajo ter poizvedujejo v mestu, kdaj bo karavana krenila na pot. Večja ko je karavana, bolj se počutijo varne. Pogosto imajo trgovci s seboj tudi neke vrste obrambo. To so možje na konjih ali oslih, ki počasi jezdijo ob karavani in varujejo blago in trgovce. Imajo orožje, da se lahko spoprimejo z roparji.

Karavana se že bliža Damasku. Zadnji dan hoda si ne privoščijo opoldanskega počitka. Kljub vročini hodijo dalje, saj želijo pred temo priti v mesto. Pravijo, da je zadnji dan bolje hoditi brez večjih postankov, saj imajo zvečer več časa, da se ugodno namestijo.

Urediti je treba tudi uradne zadeve, kot so cestnine in mitnine. Vedo, da so cestninarji in mitničarji lahko samosvoji in sitni. Če pridejo pozno, jih ne pustijo v mesto. Prenočevati z vsem blagom in živalmi pred mestnimi vrati pa tudi ni najbolj ugodno.

Pot, ki jo običajno prehodijo zadnji dan, je nekoliko krajša od tiste, ki so jo prehodili vsak dan. Če gredo tako, kot so navajeni, lahko sredi popoldneva prispejo pred Sončna vrata v Damask. Tam uredijo vse s cestninarji in gredo po Ravni ulici v mesto. Tam se trgovci razkropijo po različnih delih mesta. Običajno vedo, kam je treba iti, da bodo svoje blago dobro prodali.

Pri prodaji se jim nikamor ne mudi. Znajo si vzeti dovolj časa, da se pogajajo in barantajo, da obdržijo čim višjo ceno. Na koncu so vsi zadovoljni.

V karavani potuje tudi skupina petih mož. Vse, kar potrebujejo na poti, so naložili na krepkega osla. V rokah imajo vsak svojo popotno palico. Dobro so zaviti v obleko, da jih žgoče sonce ne opeče. Debela obleka pride prav ponoči, ko poležejo okoli osla in zaspijo.
p. Branko Petauer

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

Srečujem Te v človeku

Jezus uči, da lahko njega samega srečujemo v človeku v stiski, če temu človeku priskočimo na pomoč:

"Ko pride Sin človekov (Jezus) v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili in rekli: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi? Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste  meni storili'" (Mt 25,31-40).
Bl. mati Terezija, ki s svojo ustanovo Misijonark ljubezni v pomoči potrebnem človeku streže Jezusu samemu, pravi:

"Danes je Kristus v ljudeh, ki so nezaželeni, nezaposleni, nepreskrbljeni, lačni, brez obleke in doma. Zdi se, da so brez vrednosti za državo ali družbo, nihče nima časa zanje."

"Včasih ga srečamo zapuščenega in blatnega na ulici siromašne mestne četrti. Včasih ga najdemo, ko je popolnoma izčrpan, ko stoka od bolečih ran, razpada zaradi gangrene ali celo kriči v smrtnih mukah. Najbolj žalostna preobleka zahteva od nas še več ljubezni."

"Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih."
"Ubogim moramo služiti z ljubeznijo. Če jih hočemo ljubiti, jih moramo najprej poznati. Poznati nje pomeni poznati Boga. Nato moramo živeti z njimi. Živeti z njimi pomeni živeti z Bogom. Končno jim moramo odpreti svoje srce in jih ljubiti, jim podati svoje roke in jim služiti; to pa pomeni ljubiti Boga in mu služiti."
An

Lenin: Bog je moj osebni sovražnik

Tragična ura ni bila le na Portugalskem. V Rimu so leta 1917 proslavljali dvestoletnico prostozidarstva, ki je nastalo v Angliji s prvo veliko ložo. Na Trgu sv. Petra so razvijali zastave z napisi: »Satan naj vlada v Vatikanu in papež naj mu služi.« Maksimilijan Kolbe, ki je takrat študiral v Rimu, je kot protiutež prostozidarjem skupaj s sedmimi sobrati ustanovil zvezo Vojska Brezmadežne, da bi z Marijino pomočjo osvojil za Kristusa narode vsega sveta.

V tem času sta na drugem koncu Evrope, v Rusiji, Lenin in Trocki od 16. aprila do 7. novembra 1917 (Po julijanskem pravoslavnem koledarju od 3. aprila do 25. oktobra 1917) pripravljala komunistično revolucijo in uresničevala teze Komunističnega manifesta. Z oktobrsko revolucijo, ki jo komunisti slavijo 7. novembra (25. oktobra), se je začela v Rusiji komunistična oblast, ki se je pozneje razširila na veliko drugih držav, tudi na Jugoslavijo in s tem na Slovenijo. Več kot sedemdeset let je komunistični jarem grozil Evropi in jo v veliki meri tudi podjarmil.

Komunizem je bil izrazito protiverski. Postal je simbol za brezboštvo. Lenin je dejal: »Bog je moj osebni sovražnik.« Še leta 1978 je Moskovski večernik pisal: »Ne bojujemo se proti vernikom in tudi ne proti duhovnikom, bojujemo se proti Bogu, da mu iztrgamo njegove vernike.«

Papež Pij XII. je rekel: »Fatimskega sporočila ne moremo razumeti, če ne poznamo komunističnega ateizma, če ne vemo, kaj se je zgodilo v Rusiji.« In dalje: »Boj, v katerega smo danes vključeni, je manj politične narave med Vzhodom in Zahodom, med svobodnimi in nesvobodnimi narodi sveta, ampak je v temelju boj za življenje in smrt; in ta boj se imenuje: Moskva ali Rim, pekel ali nebesa, Lucifer ali Marija, komunist ali Kristus, sovraštvo ali ljubezen.«

Že papež Pij XI. je zapisal: »Danes gledamo nekaj, kar svetovna zgodovina še nikoli ni videla: Plapolanje Satanove zastave v boju proti Bogu in veri, in to pri vseh narodih in v vsakem delu sveta; pojav, ki vse prejšnje postavlja v senco. Ateistični komunizem presega tako v pogledu razširjenosti kakor tudi po nasilju vsa dosedanja preganjanja Cerkve, tudi Neronova in Dioklecijanova. Vsemu svetu grozi, da ga bo pahnil v barbarsko stanje, stanje, ki je slabše kakor pred Kristusovim prihodom.«

LETO VERE

SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA (1)
Celo leto vere bomo objavljali sestavke patra Branka Petauerja o Pavlovi življenjski poti in poti do globoke vere, ki jo je nato v svojih pismih in govorjeni besedi posredoval kristjanom vseh časov. Njegova pisma so bogata zakladnica naše vere.

Škof Rino Fisichella pred podobo Fatimske Romarice

Marija je ikona vere

Fatimska Marija Romarica vsako leto obišče sveto mesto Rim. Tako je bilo tudi 13. maja 2012. Navajamo nekaj misli iz nagovora, ki ga je ob tej priložnosti imel msgr. Rino Fisichella. On je namreč škof, ki mu je papež zaupal novo ustanovljeni dikasterij za novo evangelizacijo.

»Kaj neki se je dogajalo v srcu teh treh otrok, Jacinte, Frančiška in Lucije, dan po prvem prikazanju? Verjetno niso dojemali veličine dogodka in Božjega posega v njihovo življenje in tudi tega ne, da so bili izbrani za širjenje tega Marijinega sporočila.

Izkušnja, da smo prebivali z Gospodom, se nas mora osebno dotakniti. Niso bili izbrani le trije fatimski pastirčki, Bog je izbral, izvolil vsakega izmed nas. Sveti krst je tisti dar, po katerem jasno in dokončno pripadamo Cerkvi in lahko kličemo Boga za Očeta. Biti kristjan ni slučaj, to je izbira, ki se zgodi, ker je bila vsakemu izmed nas izgovorjena Gospodova beseda, da bi živeli Kristusovo življenje.

Vsak izmed nas je v moči krsta izbran za pričevalca evangelija, za pričevalca vstajenja. In kako to, se sprašujem, da doživljamo, zlasti na Zahodu, tako globoko krizo? Kriza vere pa prinaša s seboj še mnoge druge krize.

Najgloblja kriza namreč ni ekonomska kriza, ampak je tista kriza, ki je temelj vseh ostalih kriz. To je kriza vere, ki je rodila krizo v srcu človeka, ki več ne ve, kdo je, kam gre, nima več prihodnosti pred seboj, nima upanja, ni več sposoben odgovoriti na temeljna vprašanja o smislu svojega življenja.

Kako to, da smo se znašli v tem položaju? Mar ni vzrok v tem, da smo pozabili, da smo bili izbrani, izvoljeni, za pričevalce Gospodovega vstajenja? V tem da smo se zaprli vase in zato nismo več sposobni oznanjati evangelij tistim, ki jih srečujemo? Zakaj smo postali sramežljivi, prestrašeni, zaskrbljeni samo za zemeljske stvari in ne razmišljamo več o tem, da obstaja še nekaj globljega, pomembnejšega v življenju? In prav na to nas je prišla opozorit Devica Marija v Fatimo.

Zakaj je te tri pastirčke Marija takoj in naravnost vprašala: »Ste se pripravljeni vrniti sem?« Kar pomeni: »Ste pripravljeni ostati z menoj?« Naročila jim je, naj se šest mesecev zapovrstjo vračajo tja, ne glede na nerazumevanja in težave. V veri je potrebna stanovitnost, vera ni na sporedu samo, kadar imamo težave; kdor veruje, veruje vedno. Kdor je srečal Kristusa, ostane vedno z Njim.

Sveti Avguštin ima zanimivo misel. On pravi, da Bog ni hotel, da bi njegov edinorojeni Sin ostal sam, zato mu je dal množico bratov in sester, da bi v teku stoletij vsi skupaj molili k skupnemu nebeškemu Očetu. Mi smo tisti, ki smo poklicani, da delamo Jezusu družbo v njegovi osamljenosti. Kako ga lahko pustimo samega? Mi, izbrani po krstu, odgovorni za vero, sinovi v Sinu, smo poklicani, da podarjamo svoje življenje iz ljubezni!

In glejte, prav ta nauk nam prihaja danes iz Fatime: uprimo pogled v to Marijino podobo. Tu najdemo moč, da verujemo še močneje. Marija je ikona vere. Popolnoma se je darovala tistemu Bogu, ki jo je prosil, da vstopi v njeno življenje na tako nepričakovan način. Danes je ona prišla prosit nas, naj se čutimo odgovorne za našo vero.

Nikoli se ne utrudimo črpati moč iz naše vere in nikoli ne pozabimo, da je vera pot, po kateri je treba hoditi vse življenje. Vsak dan znova se moramo obračati na Gospoda z besedami: Verujem, Gospod, toda ti pomnoži mojo vero! Toliko bolj moramo to molitev ponavljati danes pred to fatimsko podobo. Marija nas je prišla prosit, naj Bogu darujemo sami sebe.«