Srečujem Te v človeku

Jezus uči, da lahko njega samega srečujemo v človeku v stiski, če temu človeku priskočimo na pomoč:

"Ko pride Sin človekov (Jezus) v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili in rekli: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi? Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste  meni storili'" (Mt 25,31-40).
Bl. mati Terezija, ki s svojo ustanovo Misijonark ljubezni v pomoči potrebnem človeku streže Jezusu samemu, pravi:

"Danes je Kristus v ljudeh, ki so nezaželeni, nezaposleni, nepreskrbljeni, lačni, brez obleke in doma. Zdi se, da so brez vrednosti za državo ali družbo, nihče nima časa zanje."

"Včasih ga srečamo zapuščenega in blatnega na ulici siromašne mestne četrti. Včasih ga najdemo, ko je popolnoma izčrpan, ko stoka od bolečih ran, razpada zaradi gangrene ali celo kriči v smrtnih mukah. Najbolj žalostna preobleka zahteva od nas še več ljubezni."

"Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih."
"Ubogim moramo služiti z ljubeznijo. Če jih hočemo ljubiti, jih moramo najprej poznati. Poznati nje pomeni poznati Boga. Nato moramo živeti z njimi. Živeti z njimi pomeni živeti z Bogom. Končno jim moramo odpreti svoje srce in jih ljubiti, jim podati svoje roke in jim služiti; to pa pomeni ljubiti Boga in mu služiti."
An

Lenin: Bog je moj osebni sovražnik

Tragična ura ni bila le na Portugalskem. V Rimu so leta 1917 proslavljali dvestoletnico prostozidarstva, ki je nastalo v Angliji s prvo veliko ložo. Na Trgu sv. Petra so razvijali zastave z napisi: »Satan naj vlada v Vatikanu in papež naj mu služi.« Maksimilijan Kolbe, ki je takrat študiral v Rimu, je kot protiutež prostozidarjem skupaj s sedmimi sobrati ustanovil zvezo Vojska Brezmadežne, da bi z Marijino pomočjo osvojil za Kristusa narode vsega sveta.

V tem času sta na drugem koncu Evrope, v Rusiji, Lenin in Trocki od 16. aprila do 7. novembra 1917 (Po julijanskem pravoslavnem koledarju od 3. aprila do 25. oktobra 1917) pripravljala komunistično revolucijo in uresničevala teze Komunističnega manifesta. Z oktobrsko revolucijo, ki jo komunisti slavijo 7. novembra (25. oktobra), se je začela v Rusiji komunistična oblast, ki se je pozneje razširila na veliko drugih držav, tudi na Jugoslavijo in s tem na Slovenijo. Več kot sedemdeset let je komunistični jarem grozil Evropi in jo v veliki meri tudi podjarmil.

Komunizem je bil izrazito protiverski. Postal je simbol za brezboštvo. Lenin je dejal: »Bog je moj osebni sovražnik.« Še leta 1978 je Moskovski večernik pisal: »Ne bojujemo se proti vernikom in tudi ne proti duhovnikom, bojujemo se proti Bogu, da mu iztrgamo njegove vernike.«

Papež Pij XII. je rekel: »Fatimskega sporočila ne moremo razumeti, če ne poznamo komunističnega ateizma, če ne vemo, kaj se je zgodilo v Rusiji.« In dalje: »Boj, v katerega smo danes vključeni, je manj politične narave med Vzhodom in Zahodom, med svobodnimi in nesvobodnimi narodi sveta, ampak je v temelju boj za življenje in smrt; in ta boj se imenuje: Moskva ali Rim, pekel ali nebesa, Lucifer ali Marija, komunist ali Kristus, sovraštvo ali ljubezen.«

Že papež Pij XI. je zapisal: »Danes gledamo nekaj, kar svetovna zgodovina še nikoli ni videla: Plapolanje Satanove zastave v boju proti Bogu in veri, in to pri vseh narodih in v vsakem delu sveta; pojav, ki vse prejšnje postavlja v senco. Ateistični komunizem presega tako v pogledu razširjenosti kakor tudi po nasilju vsa dosedanja preganjanja Cerkve, tudi Neronova in Dioklecijanova. Vsemu svetu grozi, da ga bo pahnil v barbarsko stanje, stanje, ki je slabše kakor pred Kristusovim prihodom.«

LETO VERE

SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA (1)
Celo leto vere bomo objavljali sestavke patra Branka Petauerja o Pavlovi življenjski poti in poti do globoke vere, ki jo je nato v svojih pismih in govorjeni besedi posredoval kristjanom vseh časov. Njegova pisma so bogata zakladnica naše vere.

Škof Rino Fisichella pred podobo Fatimske Romarice

Marija je ikona vere

Fatimska Marija Romarica vsako leto obišče sveto mesto Rim. Tako je bilo tudi 13. maja 2012. Navajamo nekaj misli iz nagovora, ki ga je ob tej priložnosti imel msgr. Rino Fisichella. On je namreč škof, ki mu je papež zaupal novo ustanovljeni dikasterij za novo evangelizacijo.

»Kaj neki se je dogajalo v srcu teh treh otrok, Jacinte, Frančiška in Lucije, dan po prvem prikazanju? Verjetno niso dojemali veličine dogodka in Božjega posega v njihovo življenje in tudi tega ne, da so bili izbrani za širjenje tega Marijinega sporočila.

Izkušnja, da smo prebivali z Gospodom, se nas mora osebno dotakniti. Niso bili izbrani le trije fatimski pastirčki, Bog je izbral, izvolil vsakega izmed nas. Sveti krst je tisti dar, po katerem jasno in dokončno pripadamo Cerkvi in lahko kličemo Boga za Očeta. Biti kristjan ni slučaj, to je izbira, ki se zgodi, ker je bila vsakemu izmed nas izgovorjena Gospodova beseda, da bi živeli Kristusovo življenje.

Vsak izmed nas je v moči krsta izbran za pričevalca evangelija, za pričevalca vstajenja. In kako to, se sprašujem, da doživljamo, zlasti na Zahodu, tako globoko krizo? Kriza vere pa prinaša s seboj še mnoge druge krize.

Najgloblja kriza namreč ni ekonomska kriza, ampak je tista kriza, ki je temelj vseh ostalih kriz. To je kriza vere, ki je rodila krizo v srcu človeka, ki več ne ve, kdo je, kam gre, nima več prihodnosti pred seboj, nima upanja, ni več sposoben odgovoriti na temeljna vprašanja o smislu svojega življenja.

Kako to, da smo se znašli v tem položaju? Mar ni vzrok v tem, da smo pozabili, da smo bili izbrani, izvoljeni, za pričevalce Gospodovega vstajenja? V tem da smo se zaprli vase in zato nismo več sposobni oznanjati evangelij tistim, ki jih srečujemo? Zakaj smo postali sramežljivi, prestrašeni, zaskrbljeni samo za zemeljske stvari in ne razmišljamo več o tem, da obstaja še nekaj globljega, pomembnejšega v življenju? In prav na to nas je prišla opozorit Devica Marija v Fatimo.

Zakaj je te tri pastirčke Marija takoj in naravnost vprašala: »Ste se pripravljeni vrniti sem?« Kar pomeni: »Ste pripravljeni ostati z menoj?« Naročila jim je, naj se šest mesecev zapovrstjo vračajo tja, ne glede na nerazumevanja in težave. V veri je potrebna stanovitnost, vera ni na sporedu samo, kadar imamo težave; kdor veruje, veruje vedno. Kdor je srečal Kristusa, ostane vedno z Njim.

Sveti Avguštin ima zanimivo misel. On pravi, da Bog ni hotel, da bi njegov edinorojeni Sin ostal sam, zato mu je dal množico bratov in sester, da bi v teku stoletij vsi skupaj molili k skupnemu nebeškemu Očetu. Mi smo tisti, ki smo poklicani, da delamo Jezusu družbo v njegovi osamljenosti. Kako ga lahko pustimo samega? Mi, izbrani po krstu, odgovorni za vero, sinovi v Sinu, smo poklicani, da podarjamo svoje življenje iz ljubezni!

In glejte, prav ta nauk nam prihaja danes iz Fatime: uprimo pogled v to Marijino podobo. Tu najdemo moč, da verujemo še močneje. Marija je ikona vere. Popolnoma se je darovala tistemu Bogu, ki jo je prosil, da vstopi v njeno življenje na tako nepričakovan način. Danes je ona prišla prosit nas, naj se čutimo odgovorne za našo vero.

Nikoli se ne utrudimo črpati moč iz naše vere in nikoli ne pozabimo, da je vera pot, po kateri je treba hoditi vse življenje. Vsak dan znova se moramo obračati na Gospoda z besedami: Verujem, Gospod, toda ti pomnoži mojo vero! Toliko bolj moramo to molitev ponavljati danes pred to fatimsko podobo. Marija nas je prišla prosit, naj Bogu darujemo sami sebe.«

Fatima - cerkev Svete Trojice povzdignjena v baziliko

V fatimskem svetišču smo z velikim veseljem prejeli novico, da je Kongregacija za bogoslužje dne 19. junija 2012 z dekretom »Leiriensis-Fatimesis« podelila cerkvi Svete Trojice v fatimskem svetišču naziv manjše bazilike. Podelitev tega naslova se je zgodila v okviru priprave na stoletnico prikazovanj. V tej baziliki je p. Marko Ivan Rupnik napravil čudovit mozaik.

Podelitev naziva bazilike kakšni cerkvi poudarja posebno vez edinosti s svetim očetom. In ravno ta resničnost je najbolj značilna za Fatimo. Pastirčki so po prikazovanjih razodevali posebno ljubezen in povezanost s svetim očetom in so veliko molili zanj. Poleg tega zavzema papež pomembno mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki je bila objavljena leta 2000. Zato je postala molitev za svetega očeta in za njegove namene, kot sestavni del sporočila, vsakodnevna praksa svetišča
.
Podelitev tega naslova pa poudarja tudi ljubezen, ki jo goji sveti oče do Fatime. Ko so postopoma spoznavali nadnaravno razsežnost Fatime, so različni papeži vedno razodevali svojo povezanost s Fatimo in jo potrjevali s svojimi romanji na ta kraj: Pavel VI. leta 1967, kar tri romanja Janeza Pavla II. in romanje Benedikta XVI. leta 2010. Ta okoliščina, ki nas po eni strani navdaja z veseljem, nam po drugi strani nalaga odgovornost, da bazilika Svete Trojice postane za nas še močnejša zaveza občestva s svetim očetom in molitve ter daritve zanj.
p. Carlos Cabesinhas

O nekem menihu, ki se je naučil v sanjah maševati

Delivec nebeških milostnih darov, Sveti Duh, ki vsak dober dar in vsako popolno darilo, ki pride od Očeta luči, na posamezne vernike razdeli tako, kot on hoče, je dal v svoji dobroti neizobraženemu bratu laiku posebno čudovit dar svoje milosti.

Ta blaženi mož torej, z imenom Walter, v svoji veri in v svoji predanosti nič manjši od učenih in izobraženih, je dolgo časa upravljal službo v skladišču oblek, skrbel z veliko ljubeznijo za obleko bratov. Zaradi čistosti svojega neoporečnega življenja so ga imeli radi in ga cenili.

Ko je nekoč počival v svoji postelji, se mu je v spanju prikazala častita postava, ki mu je ukazala, naj gre hitro v molilnico in naj, vdan božjemu veličastvu, poje mašo. On pa se je bil zaradi tega nenavadnega naročila nemalo začudil, takoj je pomislil na nizkost svoje osebe. Zato si je pomišljal, iz spoštovanja, ni pa se upal upirati tistemu, ki je naročil, zaradi njegove avtoritete, in hitro je to storil po njegovih besedah. Šel je, da izpolni nenavadno nalogo.

Nadel si je duhovniško obleko in maševal z veliko pobožnostjo na čast Svetemu Duhu. Ko se je zbudil, je znal mašo na pamet, saj je prej ni poznal, ker ni znal brati. Dolga leta jo je ohranjal v spominu in se potrudil, da jo je ponavljal pri svojih premišljevanjih in molitvah; in s toliko večjim veseljem jo je ponavljal, čim bolj je na to mislil, da se je ni naučil po človeški učenosti, ampak po božjem navdihu.

Fatimski škof je potrdil litanije blaženih fatimskih pastirčkov

Dne 20. februarja 2012, na obletnico Jacintine smrti, je msgr. Antonio Marto podelil »imprimatur« javne molitve litanijam k blaženim fatimskim pastirčkom Jacinti in Frančišku. Pisni viri, uporabljeni za sestavo litanij, so: liturgična besedila, nagovor Janeza Pavla II. ob beatifikaciji častitih Frančiška in Jacinte, pastoralna nota portugalske škofovske konference ob beatifikaciji fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška in Spomini sestre Lucije.
»Neskončno dobri Bog, ki ljubiš nedolžnost in povišuješ ponižne, podeli nam, po priprošnji brezmadežne Matere tvojega Sina, da ti bomo, posnemajoč blažena pastirčka Frančiška in Jacinto, služili s preprostim srcem in prispeli v nebeško kraljestvo.«