Molitve za rajne
Mesec november je po izročilu Cerkve mesec molitve za naše rajne. S tem, seveda, nočem reči, da v drugih časih leta ni treba moliti za rajne. Potrebno je, in to vsak dan. November pa je še posebej primeren čas, ko molitve za rajne pomnožimo in jih izkažemo svojo ljubezen.
Pomembno je, da se zavedamo, da je Cerkev skupnost bratov in sester v dveh razsežnostih. Prva je razsežnost tega časa, ki je minljiv, in razsežnost večnosti. Vsi smo med seboj povezani, zato lahko med verniki, ki so že zveličani, in med nami, ki smo še na poti, obstaja izmenjava vseh dobrin in vez ljubezni. To pomeni, da lahko naši sveti bratje in sestre za nas posredujejo pri Gospodu s svojo priprošnjo. Mi pa lahko s svojo molitvijo v goreči ljubezni posredujemo za tiste naše brate in sestre, ki so še v stanju očiščevanja. Zato je prav molitev za rajne čudovit izraz ljubezni do naših dragih in tudi do Cerkve.
Čisto preprosto bi lahko rekli: Življenje na zemlji je čas, ko lahko sami naredimo veliko za svoje odrešenje. Imamo možnost, opravljati dobra dela, lahko se zatajujemo in delamo pokoro za svoja grešna dejanja. Zato lahko s svojo odločitvijo za dobro vplivamo na našo večnost. Večna sreča je res v celoti popoln in zastonjski Božji dar, a Bog nam daje svobodo, da se zanjo odločimo ali pa ne. Ko umremo, nam ugasne možnost, da bi še kaj dobrega naredili. Lahko pa ostanejo časne kazni za grehe, za katere nismo dovolj zadostili ali naredili dovolj pokore. Te časne kazni je potrebno pretrpeti v stanju očiščevanja in dozoreti za popolno združenje z Gospodom in svetimi brati in sestrami. Ker duše v vicah same ne morejo vplivati na svoje očiščenje, so odvisne od svojih bratov in sester, ki to možnost imajo. Dolžina njihovega očiščevanja je odvisna od naših molitev in daritev. Zato je zelo pomembno, da se jih pogosto spominjamo v svojih molitvah in daritvah. Naše zadoščenje, naše daritve in naše žrtve jim lahko pomagajo, da Gospod čas očiščevanja skrajša. Gotovo pa jim pomaga tudi prošnja naših že poveličanih bratov in sester.
Prav je, da smo poučeni tudi o grehu in njegovih posledicah. Vsak greh je svobodna odločitev za slabo. To pomeni, da človek zavestno prelomi prijateljstvo z Bogom in se namesto na Gospoda naveže na kako drugo dobrino, ki ni Bog. V stanju greha ali prelomljenega prijateljstva z Bogom človek ni sposoben narediti nič dobrega in koristnega za svojo večnost. To se posebej očitno pokaže pri velikih ali smrtnih grehih. Smrtni greh je greh, ki človeka naredi duhovno mrtvega in v celoti razdere prijateljstvo z Bogom. Zato je potreben ponoven zdravilni Božji poseg, ki nam v zakramentu svete spovedi vrne stanje posvečujoče milosti in obnovi prijateljstvo z Bogom. Da se to dejanje učinkovito izvrši, je potrebno obžalovanje nad storjenimi grehi.
Vsak greh ima dvojno posledico. Odvzame nam občestvo z Bogom. Zato zakrknjeni grešnik ni več v prijateljstvu z Bogom in je nesposoben, da bi vstopil v večno življenje. Tudi vsa dejanja, ki jih človek v takem stanju izvrši, nimajo vrednosti za večnost, so brez zasluženja. Vsak veliki greh nas torej obsodi na večno ločenost od Gospoda, ki je ljubezen. Bog pa je neskončno usmiljen, zato grešnemu človeku prihaja naproti z odpuščajočo ljubeznijo. Ko človek pred Gospoda prinese skesano srce, mu ta večno kazen odpusti. To pomeni, da izbriše obsodbo na večno ločenost od Božjega obličja ali zavrženost. Z drugimi besedami: usmili se skesanega grešnika in mu odvzame obsodbo na pekel. Kesanje ima za posledico obnovitev prijateljstva z Bogom in spreobrnjenje.
Treba pa se je zavedati še druge razsežnosti greha. Vsak greh, tudi mali, človeka nezdravo naveže na stvari. Ta navezanost potrebuje ozdravljenja, sicer človek ostane malikovalec. Navezanost na časno dobrino je potrebno nadomestiti s popolno predanostjo in navezanostjo na Gospoda. Očiščenje te navezanosti se lahko zgodi tukaj na zemlji ali pa v vicah. V sedanjem življenju je manj boleče. To je tako imenovana časna kazen. Lahko bi jo primerjali z rano, ki jo v duši pusti vsak greh. Zato je dobro, da v tem življenju naredimo za svoje grehe dovolj pokore. To se da v vsakdanjem življenju. Vdano nosimo in sprejmemo kakršnokoli trpljenje, bolečino, naredimo čim več dobrih del, se odpovemo dovoljenim užitkom in še drugo. Kadar pa človek v zemeljskem življenju ne poravna te napačne navezanosti, jo nese s seboj v večnost. Zaradi časnih kazni ostane nesposoben za druženje z Bogom v večni sreči. Duša mora zaradi tega zoreti v očiščevanju in se vsa usmeriti v Gospoda. To dozorevanje je trpljenje, ki žge koprnečo dušo, ki ve, da bo po očiščevanju prišla h Gospodu, zaveda pa se tudi, da zaradi časnih kazni še ne more tja, za kamor je ustvarjena.
Dušam v vicah lahko mi še živeči veliko pomagamo in prav je tako, da jim pomagamo. To je izraz nesebične ljubezni do bližnjega, do trpečih in ubogih. Veliko jim lahko pripomoremo s svojo molitvijo, da Gospoda iskreno ter goreče prosimo, naj jim skrajša očiščevanje. Vdano prenašanje trpljenja, sprejetje raznih križev z namenom in prošnjo, naj naše zasluženje Gospod podeli trpečim dušam. Tudi dobra dela, post in miloščina so možnosti, s katerimi lahko dušam v vicah izdatno pomagamo.
Cerkev nam ponuja možnost, da rajnim, ki so še v stanju očiščevanja, lahko naklonimo popolni ali delni odpustek. Odpustek je čudovita možnost, ki nam jo Cerkev naklanja, ker ima oblast razvezovati in zavezovati. Jezus je jasno rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Cerkev lahko določi, da se pod določenimi pogoji, zaradi zasluženja Kristusa, Marije in svetnikov, podeli ljudem popolno ali delno odpuščenje časnih kazni. Toda za te odpuščene kazni je treba zadostiti. Zadoščenje se vzame iz zaklada duhovnih dobrin Cerkve. Ta zaklad je nastal zaradi neizmernega zadoščenja Jezusa Kristusa, ki je s svojim darovanjem in trpljenjem zadostil Očetu za vse grehe vseh ljudi vseh časov. K temu zakladu se prišteje tudi zasluženje Device Marije in svetnikov. Pravzaprav je največji zaklad Cerkve prav Jezus Kristus, ki je žrtveno Jagnje za vse grehe človeštva.
V mesecu novembru lahko za rajne namenimo iz tega zaklada Cerkve odpustke. Potrebno pa je opraviti nekatere pobožne vaje in določeno pokoro. Popolni odpustek za naše rajne lahko prejmemo v prvih osmih dneh v novembru za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne. Vsak dan lahko rajnim naklonimo le en popolni odpustek. Prvega in drugega novembra ter prejšnjo in naslednjo nedeljo pa tudi v vseh cerkvah in javnih kapelah pod naslednjimi pogoji: Opraviti je potrebno sveto spoved, ki naj bi bila resnično spreobrnjenje, da po njen človek ne bi bil navezan na noben greh. Srce bi moralo biti prosto za Gospoda. To je najtežji pogoj. Zato je pomembno, da je kesanje resnično popolno, saj se je potrebno odpovedati vsem grehom, tudi najmanjšim. Nobena, tudi najmanjša vez, nas ne bi smela neredno navezovati na stvari, dobrine ali ugodja. Prejeti je potrebno sveto obhajilo in tako doživeti resnično srečanje v združenju z Gospodom. Vsemu pa je po naročilu Cerkve potrebno dodati molitev veroizpovedi ter določenih molitev in še po namenu svetega očeta (na primer očenaš). Pri pridobitvi delnega odpustka je pomemben lasten trud. Kolikor si človek prizadeva, toliko mu Cerkev doda iz svojega zaklada.
Nauk o odpustkih nam sporoča, da je za pridobitev odpustka potreben duhovni napor in spreobrnjenje. Tako duhovno prizadevanje pa rodi odpuščanje časnih kazni. Ker smo z našimi rajnimi v istem občestvu, se lahko odpovemo odpuščenju časnih kazni za lastne grehe in jih namenimo tistim, ki v stanju očiščevanja še potrebujejo naše pomoči. Napor pri molitvi za rajne ima dvojni učinek: pomaga tistim, za katere molimo, in v molivcu utrjuje ljubezen in pobožnost. Napor za pridobitev odpustka vodi kristjana bliže h Gospodu in povečuje njegovo hrepenenje po popolnem in trajnem združenju v nebesih. Prizadevanje za pridobitev odpustka je torej dejanje nesebične ljubezni do naših rajnih.
Ljubezen do bratov in sester v vicah nas mora voditi k usmiljenju. Prav je, da jim skušamo v njihovem očiščevalnem trpljenju stati ob strani. Danes oni potrebujejo naše ljubezni, jutri bomo mi na njihovem mestu in bomo koprneli po molivcih, ki bi nam pomagali s svojimi žrtvami skrajšati trpljenje. Zato je prav, da veliko molimo za rajne. Tako lahko v nas, še živečih na tej zemlji, raste upanje, da bo Bog takrat, ko bomo mi potrebovali molitev, Bog obudil gorečih molivcev, ki nam bodo pomagali krajšati čas očiščevanja v vicah.
Najbolj čudovita molitev za rajne pa je sveta mašna daritev. To je Jezusova daritev na križu, ki se daruje Očetu v zadoščenje za naše grehe. Ker je to Jezusov dar Očetu za našo spravo, ima veliko večjo vrednost kot naše molitve. Zato je prav, da se za naše rajne daruje čim več svetih maš. Ob mašni daritvi za rajne so dvojne koristi. Prvo je to, da smo rajnim učinkovito pomagali na poti očiščevanja. Ker pa smo se svete maše tudi sami udeležili, smo zrasli v ljubezni do Jezusa in utrdili prijateljstvo z njim. Izdatna pomoč rajnim pa se lahko izkaže, če za blagor njihovih duš naročimo gregorijanske svete maše. To je trideset zaporednih svetih maš, ki se darujejo zdržema trideset dni.
Mesec november nas vodi tudi k premišljevanju o človekovi minljivosti. Tako premišljevanje pa nas vodi k sklepu, da je potrebno življenje vzeti resno. Škoda je vsakega dneva, ko človek nič dobrega ne naredi za svojo večno srečo. Morda si mislim, da bo jutri nova priložnost, toda ali jo bom dočakal?
p. Branko Petauer
