Še malo smo se
ustavili na začetku vzletne steze. Potem pa so zahrumeli motorji na polno.
Vedno bolj hitro smo se pomikali po stezi. Sprva je treslo, ker tla niso bila
popolnoma gladka. Ker je steza večinoma narejena iz betona, so na pisti reže
med eno in drugo ploščo. To povzroča tresljaje. Toda kmalu je letalo dobilo
tako veliko hitrost, da se je odlepilo od tal. Zaplavali smo in tresenje se je
nehalo. Smo že v zraku.
Pod nami so se
pojavila polja. Lepo je bilo videti avtocesto, ki gre mimo Zagreba proti
Panonski nižini in naprej v Srbijo. Postajala je vedno bolj ozka.
Zavili smo na
sever. Pod nami je bilo videti del Zagreba, ki se je vedno bolj odmikal. Sonce
ga je lepo osvetljevalo. Letalo je bilo precej nagnjeno, saj smo hitro
pridobivali višino. Zdelo se mi je, da bomo leteli nad Panonsko nižino. Mogoče
bi v daljavi na levi lahko videl še kakšne slovenske kraje. Toda premalo sem
poznal pokrajino iz zraka, da bi lahko rekel: Tam je pa Slovenija. Pričakoval
sem, da bom videl Blatno jezero na Madžarskem, a ga nisem dočakal. Mogoče bi ga
videl z druge strani.
Pod nami se je
jasno izrisovala pokrajina. Bile so nepregledne ravnine z rekami in jezerci.
Veliko polj je bilo ter tu in tam male zaplate gozdov. Nisem vedel, kje letimo.
Že takoj po
vzletu sem vzel v roke fotoaparat. Skušal sem narediti nekaj slik Zagreba iz
zraka, a je prehitro spolzel mimo. Slikal sem pokrajino pod nami. Ko pa smo se
že precej dvignili, je bilo spodaj že precej megleno.
Dvignili smo se
na višino za polet. Motorji so nehali delovati s polno močjo. Ljudje so se
začeli sprehajati po letalu. Tudi stevardese so nam začele prinašati hrano. Ni
bilo veliko, bilo pa je toliko, da se je komaj splačalo dati v usta. Pazljivo
sem použil svoj obrok in pazil, da ne bi polil soka, ki sem ga dobil.
Spodaj pod nami
so bile še vedno nepregledne ravnine. Toda vreme ni bilo več tako jasno. Začeli
so se nabirati oblački, sprva mali in posamezni, potem pa jih je bilo čedalje
več. Na tleh so se pojavile velike sence, ki so jih risali oblaki. Vedno manj
je bilo s soncem obsijanih tal. Kmalu pa se je pojavila črta oblakov. Bili so
tako lepo zloženi v vrsto, da je bilo zanimivo gledati. To je torej vremenska
fronta, kjer se srečujejo različne gmote zračnih mas. Za vremensko mejo je bilo
čedalje več oblakov. Vedno bolj na gosto so bili posejani. Kočno pa je izginil
pogled na tla. Oblaki so zagrnili kopno pod nami.
Z občudovanjem
sem gledal gmote oblakov. Bilo jih je veliko. Koliko vode? Kašna teža, pa lebdi
v zraku? Prišla mi je misel na Stvarnika. Res je bil mojster, da je vse tako
čudovito ustvaril. Kakšne sile je položil v gibanje zraka, ki nosi s seboj
toliko vodnih hlapov, ki se dvigajo iznad segrete zemlje. O, kako velik si,
Gospod! Zajelo me je neke vrste občudovanje in slavljenje Gospoda. Čudovita so
njegova dela! Pa jih ljudje tako malo opazimo. Koliko ljudi v našem letalu
sploh opazi te čudovite oblake? Ali je kdo pomislil na Tistega, ki jih je
naredil? Mogoče pa kdo? Kaj vem?
Zajelo me je
navdušenje. Pa ne samo navdušenje, nekaj več je bilo v meni. Čutil sem, kako
blizu nam je Bog, kako njegova dela govorijo o njegovi modrosti.
Gledal sem ven in
opazoval oblake pod nami. Bili so kot čudovita snežno bela pokrajina s
čudovitimi vzorci. Bile so nepregledne ravnine, tu in tam pa hribčki. Nekateri
oblaki so se dvigali višje. Tvorili so nekakšne hribe, ki so se zajedali v
temno modro nebo. Tudi nebo je bilo prekrasno. Temno, tam pri vrhu skoraj črno.
V srcu se mi je
dvigala neka ljubezen in občudovanje našega Stvarnika. Kako čudovito je vse
ustvaril! To so bile besede, ki mi niso nehale odzvanjati v srcu. Bili so kot
ena sama pesem, ki se je z enakimi besedami dvigala iz mojega srca, vedno nova,
vedno drugačna. Da, občudovanje oblakov je lahko molitev! Lahko je pesem Stvarniku.
Lahko je hvalnica brez besed.
In človek! Kako
čudovito je šele on ustvarjen. Kako lepo, da lahko vidim te prekrasne prizore.
Kako čudovito si nas ustvaril, da moremo opaziti to lepoto, delo tvojih rok!
Kaj si nam dal, da se zavedamo, da je vse to izšlo iz tvojih rok, da je vse to
predvidela tvoja modrost! O, kako velik si, Gospod!
Moje ždenje ob
oknu je bilo ena sama molitev občudovanja in slavljenja. Pozabil sem na vse,
kar je bilo okoli mene. Tudi na sobrate duhovnike. Ljudje so čebljali na notranji
strani, motorji so enakomerno brneli, jaz pa sem gledal oblake in bil v mislih
pri Njem, ki jih je naredil.
Kako malo je
potrebno, da človek doživi Božjo bližino. Potrebno je samo odpreti srce in
videti njegova dela. Pa ne samo s telesnimi očmi. Odpreti je potrebno oči srca
in z njimi gledati. Samo pogled notranjih oči nam pomaga doživeti Stvarnika in
videti njegovo lepoto.
Toda oblaki so
malenkost, ki jo moremo videti. Kako čudovito je šele tisto, kar je skrito
našim očem. Zvezde nad nami, čudovite galaksije in ogromne jate, v katere se
združujejo. Novi svetovi tam daleč od nas. In nedoumljive nebeške dalje! Že
prostranost Zemlje težko dojamemo, koliko večje razdalje so šele v vesolju?
Toda vse to je izšlo iz Tvoje roke. Vse to objemaš z enim samim pogledom. O,
kako velik si, Gospod!
Oblaki so se
začeli redčiti. Tu in tam so se že pojavile krpe kopnega. Potem vedno večje
zaplate, in končno sem pod seboj zagledal ruska prostranstva. Spet same
ravnine, nepregledni gozdovi. Tu in tam so jih delile ceste, ki so bile ravne,
kot bi jih z ravnilom narisal. Pa njive in travniki! Tudi ti so bili ravni,
lepo štirioglati. Kako so mogli to tako lepo urediti?
Mogoče lažje kot
pri nas. Niso jih ovirali hribi, ne vijugaste reke. Mogoče se niso brigali za
vsak košček zemlje, saj so imeli na voljo ogromna prostranstva. Zemlja je bila
videti siva. To je torej tisti »černozjom«, črna ruska zemlja, ki je zelo
rodovitna. Večjih naselij ni bilo videti.
Toda bolj ko smo
leteli proti severu, več je bilo naselij. Povezovale so jih ceste, ki so bile
večinoma ravne kot puščica.
Letalo se je
začelo spuščati. Toda, kje bomo pristali? Na kakšni gozdni jasi? Nič ni bilo
videti, le v daljavi se je nekaj modro svetlikalo. Zdelo se mi je, da vidim
morje. Pa obalo na drugi strani sem videl. Mogoče je to Finski zaliv?
Ceste pod nami so
postajale vse bolj široke. Na njih smo že opazili avtomobile, ki so hiteli vsak
na svojo stran. Tudi tu na severu je bilo lepo vreme.
Silvo je šel pred
nami v Sankt Peterburg. Po e-pošti nam je sporočal, kakšno je vreme. Bilo je
mrzlo, deževno, podnevi tam do 13 stopinj. Torej ne bomo imeli nič kaj lepo
vreme. Zadnji dan pa nam je sporočil, da je za naslednje dni kar dobra
vremenska napoved. To pomeni, da bomo imeli vsaj malo sonca in toplega vremena.
Bog nam daj vsaj toliko lepega vremena, da si bomo vse lahko ogledali.
Še vedno smo
leteli nad travniki in gozdovi. Naselja so bila že bolj pogosta. Tu in tam
velike strehe, kar so bili najbrž kakšni večji obrati, delavnice.
Bili smo že čisto
nizko, pa še vedno ni bilo videti nič od letališča. Pod nami samo travniki in
polja. Končno smo preleteli neko ograjo. Najbrž je bila letališka. Pod nami pa
zanikrno pokošen travnik. Upam, da ne bomo pristali kar na travi!
Zadnje trenutke
pa se je le pokazala pristajalna steza pod nami. Še malo smo drseli nad njo,
potem pa se je letalo dotaknilo tal. Torej smo pristali na ruski zemlji.
Zanimivo!
Ko je letalo
krenilo na stransko stezo, smo opazili letališke stavbe rdeče-belo pobarvane.
Takoj sem se spomnil na hrvaško belo rdečo šahovnico. Toda to niso bile glavne
stavbe, peljali smo se mimo njih. Kočno smo zagledali letala, ki so bila
parkirana ob letališki zgradbi. To je torej Pulkovo, letališče mesta Sankt
Peterburg.
Namestili smo se
ob terminal, da so nas priključili na pokrite hodnike. Še malo smo počakali,
potem pa začeli počasi izstopati. Na letališču ni bilo velikih množic. Pomikali
smo se v notranjost, da bi našli prostor, kjer bomo prevzeli prtljago.
Potem so nas
čakale še mejne formalnosti. Razvrstili smo se ob okenca, ki so imela
semaforčke. Ko je bila zelena luč, si lahko stopil naprej. Ker je bilo veliko
kabin, smo hitro prišli na vrsto. Opazil sem, da je bil na vsaki kabini z
uslužbenko prilepljen trak s številkami in črticami. Ugotovil sem, da je meter.
Uslužbenka samo pogleda in vidi, koliko si visok. Mogoče so to še ostanki iz
časov komunizma, ko so človeka izmerili in popisali po dolgem in počez.
Formalnosti so potekale tekoče. Dobili smo male lističe, ki smo jih vložili v
potne liste. Tam so bili v ruski cirilici zapisana naša imena in podatki.
Zunaj teh uradnih
prostorov smo še malo čakali. Najprej smo skušali nastaviti mobilne telefone na
njihov čas in na njihove operaterje. Meni se ni dobro izšlo. Telefon ni hotel
najti nobenega primernega operaterja, da bi mogel dobiti povezavo. Želel sem
namreč domov sporočiti, da smo srečno prispeli. Mamo in sestro je skrbelo, kako
bomo kolovratili tam daleč na severu.
p. Branko Petauer