Bogaboječi
in z duhom napolnjeni menih iz skupnosti v Clairvauxu [klervóju] je prebival
dalj časa na Danskem v samostanu, podrejenem Clairvauxu. Ko se je vrnil v
Clairvaux, je povedal svojim sobratom o nekem lepem in zelo verodostojnem
čudežu, ki se je pred tem zgodil na Saškem. V tej pokrajini je stal
cistercijanski samostan, v katerem je zelo pobožni in čudovito ponižni menih
služil Kristusu Gospodu z vso vdanostjo v preprostosti svojega srca. Vsa
pravila svetega Reda je goreče spolnjeval in se v vseh rečeh poniževal. Trudil
se je posebno za molk in mir, bil je vedno pripravljen za molitev, pokoro,
duhovno branje. Kjerkoli je bil, ga je vleklo k molitvi in branju. Pri branju
je bolj iskal pobožnost kot učenost ter pri tem občutil tako veselje, kot če bi
razpolagal z vsemi bogastvi.
Ko pa
se mu je približala ura odhoda s tega sveta, je zbolel in mazilili so ga z
bolniškim oljem. Prosil je, naj njegovo telo takoj umijejo in mu nadenejo
obleko, v kateri bo pokopan. Sprva niso hoteli ugoditi njegovi želji, a je
vztrajal pri tem, zato so mu jo zaradi njegove svetosti spolnili. Potem je
rekel okoli stoječim: “Pojdite k svojim nalogam, ker ne bom takoj umrl, ampak
me bo Gospod poklical jutri po kosilu.” Vsi bratje so napeto čakali izpolnitev
prerokbe božjega moža. Naslednjega dne, ob isti uri, kot je bil napovedal, je
zvon povabil k molitvi za umirajočega sobrata. To so opravili toliko bolj
pobožno, ker so trdno verovali, da bo umirajoči kmalu poveličan v večnem
življenju. Brata je pred zadnjim zdihljajem nenadoma razsvetlila Božja milost
in rekel je z jasnim glasom okoli stoječim: “Glejte, ravno sedaj vstopa k nam
tisti ljubljenec Gospodov, sv. Janez Evangelist.” In ko je znova za nekaj časa
utihnil, je dejal: “Glejte, sedaj prihaja blažena Božja Mati in Devica Marija.”
Po kratkem molku ga je nenadoma razsvetlila še večja milost in dodal je z
jasnim glasom: ”O bratje, glejte, že prihaja Gospod Jezus Kristus in z njim
velika množica svetih angelov in drugih svetnikov.” Po teh besedah se je začel
veseliti in radovati zaradi vsega, kar je videl, in začel je prepevati:
“Pridite na pomoč, svetniki Božji, pridite, angeli Gospodovi!” In med petjem je
izdihnil.
Ko so
bratje videli, kako se je mož ob smrti veselil in umrl s petjem, so hitro
povzeli tisti odpev tako rekoč iz njegovih ust, povzdignili glas k nebesom in končali
s prepevanjem v velikem, pobožnem navdušenju.
To je
imenovani senior zvesto sporočil svojim bratom v Clairvauxu in zelo vžgal
njihova srca za ljubezen do vsega nebeškega, za odpoved samemu sebi ter za
ljubezen do Boga in bližnjega.
