Medsebojna ljubezen med človekom in Bogom

Ko človek in Bog živita drug v drugem v najgloblji medsebojni ljubezni, brez vsakega pridržka – bom s popolno gotovostjo lahko trdil, da sta tako Bog v človeku in človek v Bogu … Bog pa je v človeku, odkar ga je človek vzljubil. Če je tako, je človek v Bogu tudi takrat, ko Boga ni v človeku; Boga pa ni v nobenem človeku, ki bi ne bil v Bogu. Ostati v ljubezni namreč ne more, čeprav bi nekaj časa ljubil ne ljubljen. Človeku je pa možno, da še ne ljubi, čeprav je že ljubljen; kako bi sicer držalo: » On nas je prvi vzljubil« (1 Jn 4,10). Ko pa človek, ki je bil že prej ljubljen, ljubi tudi sam, je človek v Bogu in Bog v človeku. Kdor pa nikoli ne ljubi, očitno ni bil nikdar ljubljen, zato ni ne on v Bogu in ne Bog v njem (71,10).