»Dekle, ki zapostavljeno trpiš,
ne najdeš duše, ki bi te umela,
poglej Marijo, ko v temi ječiš,
in njena svetla luč te bo objela.«
S temi verzi se začenja Rožni venec
pesnice Vide Taufer (1903–1966). Med leti 1928 in 1944 je bila učiteljica v
Stični. Stiška pokrajina in samostan sta navdihnila mnogo njenih pesmi. Iz tega
obdobja je najbolj znan Križev pot, ki je nastal, ko je občudovala Bergantov
križev pot v stiški baziliki. V sebi je prisluhnila zvokom starih nabožnih
pesmi in koralnemu petju, ki so ga peli stiški menihi na velikonočni teden, ter
to občutje prelila v verze. Iz podobnega navdiha je vzniknil tudi njen Rožni
venec.
Vidina prijateljica pesnica Mihaela
Jarc-Zajc iz Višnje Gore mi je nekoč pripovedovala, da je nastajal na sprehodih
ob stiškem potoku in molitvi pred Marijinim oltarjem ter ob nasvetih p. Evgena
Fidererja, poznejšega opata v Stamsu. V pesniški obliki je zajela tiste
skrivnosti, ki jih premišljujemo ob molitvi rožnega venca, v uvodnih verzih v
vsako skrivnost rožnega venca pa je vpletla tudi lastna občutja.
Pesem je poslala pisatelju F. S.
Finžgarju, da bi jo objavil v koledarju Mohorjeve družbe, katere urednik je
bil, a tega ni storil. Našli so jo v Finžgarjevi zapuščini. Prvič in edinkrat
je bila objavljena v Družini leta 1982. Vendar bi njeni lepi verzi bili vredni,
da jih preberemo še kdaj.
»Marija tiho v Bogu je zaspala,
brezmadežno življenje je končala.
A zemlja, po kateri je hodila,
telesa njenega ji ni prekrila.
Nebeški angeli so prihiteli
in so s seboj v nebo Devico vzeli
Izlijmo k njenim nogam vse
trpljenje,
vse naše strto, žalostno življenje.
Brezmadežno srce nas bo rešilo,
z zaupanjem na novo okrepilo.
Marija s svojo slavo svet rešuje,
naj vedno našim srcem gospoduje.«
Jože
Dolenc: Vida Taufer, Rožni venec, Družina 1982/41
Ni komentarjev:
Objavite komentar