Zvestoba zakonske ljubezni

"Zakonska ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati do nadaljnjega" (KKC 1646). Tako govori o zakonski zvestobi katekizem, ki se nato sklicuje na 2. vatikanski koncil. Ko so koncilski očetje spregovorili o svetosti zakona in družine in o tesni povezanosti med možem in ženo, so izjavili: "Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok – oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezljivo enoto" (CS 48,1). Najgloblji nagib za takšno zvestobo je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoji Cerkvi. Z zakramentom svetega zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo. Z zakramentom dobi tudi nerazvezljivost zakona nov in globlji smisel.