Starejši redovni brat je v neki benediktinski
opatiji pripovedoval iz svojega življenja, kako se je srečeval z mnogimi
težavami, kako so predstojniki s pokorščino včasih pretiravali in kako so se
sobratje dostikrat nevljudno obnašali do njega. Na vprašanje, kako je to
sprejemal in predvsem, kako je ob vsem tem ohranil svoj humor, je odgovoril:
»Tukaj pomaga samo molitev.« »Kaj pa ste molili?« »Žalostni del rožnega venca:
ki je za nas krvavi pot potil, in: ki je za nas križan bil. To zadostuje.«
Stalno dolgoletno premišljevanje Getsemanija in Golgote ga je usposobilo, da je
obvladoval težke situacije, da ga to ni strlo, marveč je ostal notranje miren
in zdrav. Tako se počasi približamo Jezusovemu ravnanju. On se tudi ni
odtegoval problemom našega zemeljskega življenja, marveč jih je sam pretrpel in
nas ravno s tem odrešil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar