DOMAČA ZDRAVILA Medena detelja

Ob železniških tračnicah, plotovih, na prodnatih obrežjih potokov in drugje ob robovih njiv najdemo rasti medeno deteljo (Melilotus officinalis L.). Je dvoletna rastlina, visoka od 30 do 100 cm. Ima lepe drobne rumene cvetove, ki močno in prijetno dišijo. Cvetovi so metuljasti, podobni detelji - medena detelja sodi v družino metuljnic (Fabaceae). Pokončno steblo obdajajo podolgovati, od 1 do 2,5 cm dolgi listi, po trije združeni na enem peclju – kot pri nemški detelji. Če liste pomanemo med prsti, se čuti prijeten vonj zaradi kumarinov, ki jih rastlina vsebuje. Je zelo medonosna rastlina, zato jo kadilci pip radi primešajo tobaku. Cveti lahko že konec maja, sicer pa od junija do septembra. Nabiramo cvetoče zelišče, porežemo mlade, tanke, neolesenele cvetoče veje, 20 cm pod vrhom. Debelih vej ne sme biti zraven. Razprte jih posušimo na prepihu v senci, temperatura ne sme preseči 40°C. Tako cvetovi ne izgube rumene barve. Suho zelišče shranimo v dobro zaprtih posodah, da ohranijo vonj. Iz 4 kg svežih medenih detelj dobimo 1 kg suhih zelišč.

Medena detelja ima dolgo zgodovino uporabe; že Hipokrat (460–380 pred Kristusovim rojstvom) je omenjal medeno deteljo za zunanje zdravljenje razjed. Ker zoži žile, deluje protibolečinsko in zmehča kožo.

Na Slovenskem ima tudi več ljudskih imen, kar pomeni, da so jo naši predniki nabirali in uporabljali. Le-ta so rabozel, rumeni rabozel, divja detelja, rumena medena detelja, rabozelj, divja detela, dovja detala, mesičnik in skalna detala.

Glavne učinkovine v medeni detelji so kumarini, ki delujejo proti edemom – zmanjša se nabiranje tekočine. Zdravilna rastlina ima sicer več delovanj.

V obliki čaja se lahko svetuje za zdravljenje venskega popuščanja, težkih nog, nočnih krčev in otekanja nog, hemoroidov in za povečanje izločanja urina. 1 do 2 žlički posušene medene detelje prelijemo z 2 dcl vroče vode, pustimo stati, precedimo in pijemo 2 do 3 krat dnevno.

Tudi v obliki tablet jo je ponekod moč kupiti: v Latviji imajo tablete, ki vsebujejo izvlečke gloga, deljenolistne srčnice in medene detelje, za pomoč pri zdravljenju motenj delovanja srca in krvnega obtoka.

V Belgiji imajo od leta 1974 kremo z izvlečkoma bodeče lobodike in medene detelje za zdravljenje motenj venskega krvnega obtoka. Drugi rastlinski pripravek v tej državi z medeno deteljo je čajna mešanica, ki vsebuje rastline kordabenedikte, liste melise, sene in rožmarina, cvetove ognjiča, lipe in medene detelje, plodove janeža in komarčka ter liste in korenine sleza, za povečanje izločanja želodčnih sokov in žolča.

V Nemčiji je od leta 1976 na trgu moč dobiti kapsule, ki vsebujejo suha izvlečka semen divjega kostanja in medene detelje za lajšanje simptomov težkih nog in bolečih nog.

V Sloveniji je pa danes npr. v lekarnah nemški pripravek iz medene detelje za zdravljenje krčnih žil, ki vsebuje še učinkovino rutin ter minerala baker in mangan.

Poljska farmakopeja iz leta 1970 predpisuje medeno deteljo, kot etanolni izvleček v repičnem olju, za mazanje kože zaradi njenega protivnetnega delovanja. Deluje tudi adstringentno – »zakrči« žile, zmehča kožo in pospeši celjenje razjed.

Tudi sodobni znanstveniki jo priporočajo, kot jo je npr. farmacevt in botanik, Max Witchl (1925–2019), v obliki čaja pri kašlju, revmatizmu, putiki, motnjah venskega krvnega obtoka ter za preventivo pred strdki.

Deluje tudi proti nekaterim zajedavcem. Derivat kumarina, melilotozid, deluje proti Giardia intestinalis. Bičkar, ki se naseli v tankem črevesu človeka in povzroči bolezen giardiozo.

Medena detelja ni dobro raziskana rastlina, narejenih pa je bilo vseeno nekaj študij.

Preučevali so 4536 bolnikov s kroničnim venskim popuščanjem, ki so prejemali enkrat dnevno 4 do 8 mg izvlečka medene detelje 3 do 8 mesecev. Simptome, ki so jih imeli, so bili občutek težkih nog, bolečine, nočni krči, edem in srbenje. 70% bolnikov je imelo dober rezultat zdravljenja. Stranske učinke, predvsem trebušne težave, je imelo 55 bolnikov (1,2%), alergijske reakcije pa so se pojavile pri 12 bolnikih (0,25%).

Zaradi učinkovitosti medene detelje lahko posegamo po pripravkih iz nje, kadar bi bilo to dobro za naše zdravljenje, kljub njeni »neraziskanosti« v sodobni znanosti.

Barbara Kozan, mag.farm.

VALERIJINE VRSTICE Samostanska porta

 Čeprav sem večino šolskih let prebila za zidovi stiškega samostana, je bil tisti del, kjer so živeli menihi, za nas nepoznan svet. Prišli smo le do porte, kjer nas je sprejel brat vratar in posredoval naprej naše želje. V starih časih so se na porti pogosto oglašali siromaki, ki so tu vedno dobili kruha, kajti celo napis nad vrati samostanske žitnice se glasi: »Od prvin svojih pridelkov daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo.« Ko je Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske pisal o Stični, je omenil navado, da na torek v velikem tednu (imenovanem odpustni torek) vsakomur, ki pride prosit na samostansko porto, dajo belič in dve žemlji. Zakaj tudi denar? Na cvetno nedeljo je namreč Jezus prispel v Jeruzalem, nato pa prebil nekaj dni v templju in poučeval ljudi. Na veliki torek je tako povedal priliko o ubogi vdovi, ki je dala vbogajme dva novčiča - vse kar je imela. Morda so zato na stiški porti na ta dan darovali siromakom tudi belič. Valvazor piše, da kruh spečen na veliki torek ni nikoli splesnel in pristavlja »če je verjeti.« Najbrž je verjetno, saj je šlo za »opresni«, torej nekvašen kruh. Zanesljivo pa so ga siromaki takoj pojedli in sploh ni bilo mogoče, da bi se pokvaril. Z ukinitvijo samostana je bila seveda ukinjena tudi dobrodelna porta. Ko so se po 114 letih menihi vrnili, so spet vpeljali staro navado. Moja babica je tedaj hodila v šolo, ki so jo imeli v samostanski prostorih. Ob opoldanskem odmoru so lačni otroci stekli na porto in prosili: »Prot, Prot!« Menihi, ki so prišli z nemško govorečega področja, sprva še niso razumeli slovensko, otroci pa ne nemško, da bi znali pravilno izgovoriti Brot. Zato je brat vratar otrokom najprej pokazali šibo: »A Prot?« Seveda jim je potem dal kruha.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Tomčev–Vidin–Bergantov – vsekakor pa stiški KRIŽEV POT

Sredi vojne vihre leta 1943 je bila Velika noč 25.aprila. Na Veliki četrtek, potem pa še na Veliki petek zvečer so se Ljubljančani zbrali v Unionski dvorani k poslušanju kantate z naslovom Križev pot. Uglasbil jo je znani skladatelj Matija Tomc na besedilo pesnice Vide Taufer. Pesnica je bila učiteljica v Stični, njeni verzi pa so nastali ob slikah križevega pota, ki ga je leta 1766 za stiško baziliko naslikal Fortunat Bergant in jih občudujemo še danes. Pravijo, da je to najlepši slovenski križev pot. V adventu 1941 je svojo pesnitev izdala v knjižici, ki je opremljena z Bergantovimi reprodukcijami. Tomčeva kantata je potekala v izvedbi solistov altistke Franje Golob in basista julija Betetta, zbora Glasbene Matice in filharmoničnega orkestra pod vodstvom ravnatelja Milka Poliča. Pri harmoniju je bil Ciril Cvetko. V kratkih pavzah med posameznimi postajami križevega pota so na platno projicirali Bergantove umetnine.

»Marsikdo je šel s skepso v srcu na koncert, ki je imel na programu eno samo religiozno delo za ves večer, pa je zapustil dvorano z občutkom, da je bil pri krstu velike slovenske glasbene stvaritve, kakor je že dolgo nismo slišali. Ne samo tisti, ki so prišli iz potrebe po duhovni umetnosti in notranji obnovi spričo prazničnih dni, temveč tudi izrecno in zgolj glasbeni uživalci so ob koncu odšli s prepričanjem, da je Tomc naš največji zborovski komponist, ki zna voditi pevski stavek kot morda noben sedanjih naših skladateljev,« je zapisal kritik.

Dober mesec po prvi izvedbi je bila ponovitev v ljubljanski stolnici. Izvajalci so bili isti, le da je odpadel orkester. Nadomestile so ga orgle v izvedbi enega naših največjih orgelskih virtuozov Stanka Premrla. Cerkev je bila tako polna, da so morali pripraviti dolge vrste novih sedežev. Občinstvo je s predstave odhajalo navdušeno in poznavalci so menili, da je bila ta izvedba še boljša kot tista v unionski dvorani.

Ali bomo Tomčev- Vidin – Bergantov- vsekakor pa stiški križev pot slišali še kdaj?

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« V bunkerju »Ljubljana« (16)

Iz Rusije so prihajale novice, da tam delavci živijo kakor v raju. Svobodni so, imajo oblast v rokah, sami si režejo kruh in nihče jim ga ne greni. Toda opat je vedel, da to ni res. Imeli so dobre zveze s tamkajšnjimi deželami. Zanimali so se za cerkvene razmere. Vedel je, da je novo osvobodilno delavsko gibanje naperjeno proti veri. Odpravili so ene vrste krivice, a hkrati naredili druge, še večje. Jasno mu je bilo, da je v Rusiji vzklilo sovraštvo do vere in Cerkve.

Papež je naložil stiškemu samostanu veliko nalogo pri delu za edinost kristjanov. Šli naj bi med ruske kristjane, jih spoznavali in jim pomagali, da bi tudi njim postala misel na edinost kristjanov nekaj velikega. Mladi stiški patri so se na to pripravljali. Učili so se njihovega jezika in spoznavali rusko kulturo. Ali bo sedaj to vse padlo v vodo? Ali ne bo nič z edinostjo Cerkve?

Ob vsej tej dejavnosti so prihajale v Stično tudi resnične novice o bedi in trpljenju v Rusiji. Komunizem nikakor ni prinesel nebes na zemljo, kakor so obljubljali, temveč je naredil še večji pekel. Spraševal se je, ali je mogoče, da se te ideje udomačijo tudi v Sloveniji? Upal je, da to ni mogoče. Računal je na vero slovenskega naroda. Vedno je bil globoko veren in vdan Gospodu. Upal je, da med Slovenci brezbožni komunizem ne bo mogel pognati korenin, vsaj globokih ne.

Toda zla slutnja je legala na opatovo srce. Vedno bolj je čutil, da mora moliti in darovati svoje trpljenje in molitve za blagoslov slovenskega naroda in stiškega samostana. Čutil se je zelo odgovornega za blaginjo vsega naroda. Zvečer je pogosto pozno v noč ostajal v cerkvi in molil. Pogosto je v temi ob postajah križevega pota nosil težo križa za domači samostan in vse ljudi.

Tudi sam je poznal pomanjkanje. Doma v Beli krajini, od koder je izviral, tudi niso imeli vsega na pretek. Pogosto je bilo treba trpeti pomanjkanje. Predvsem pa so se naučili, da so med seboj znali deliti tisto malo, kar so imeli. Tudi v samostanu je ohranil skromno in preprosto srce. Vedel je, da skromen in ponižen duhovnik najde pot do mnogih src. Da, ljudje so ga vzljubili kot svojega očeta. Bil je človek, katerega beseda je nekaj veljala. Toda trudil se je, da nikoli ni vsiljeval svoje zamisli. Skušal je v pogovoru priti do najboljše rešitve. Naučil se je poslušati, saj se je zavedal, da ni sam najbolj moder izmed vseh ljudi. Pa tudi sveti Benedikt tako lepo priporoča menihom, naj svoje misli povejo ponižno in skromno. Svari jih, naj pri svojih zamislih ne vztrajajo trmasto, da s tem ne naredijo nepotrebnega razdora. Da, moder je bil sveti Benedikt. Imel je čut za človeka. Tudi opat se je skušal čim več naučiti od njega.

Pogosto je svojim sobratom spregovoril o tem, kar je slutil. Polagal jim je na srce, da bi veliko molili tudi za edinost slovenskega naroda. V kapitlju je pogosto spregovoril o veri, ki naj bi bila najbolj trdna opora v življenju vsakega meniha in tudi kristjana. Bratje so čutili, da lega neka teža na opatovo srce. Sami niso tako živo čutili zle slutnje. Bili so odprti v prihodnost in zaupali v Gospodovo vodstvo.

V letu 1936 so praznovali veliko obletnico stiškega samostana. Leta 1136 je namreč prišel opat Vincenc iz francoskih dežel in prevzel redno vodstvo novonastalega samostana. Tega leta je oglejski patriarh za novi samostan izdal ustanovno listino. To je treba primerno zaznamovati. Stična je v letih po obnovi zelo napredovala in se razvila v močno versko, kulturno in tudi gospodarsko središče. Glavne slovesnosti so načrtovali za poletni čas. Kolikor je bilo mogoče, so stiški samostan prenovili. V oktobru 1935 je škof Jeglič s slovesnim bogoslužjem v stiški baziliki naznanil začetek jubilejnega leta. Hoteli so, da bi praznovanje doseglo čim širši krog ljudi. Stiški menihi so pisali članke v časopise in tako ljudi poučevali o nastanku in zgodovini cistercijanskega reda. Posebno pa so se lotili duhovne priprave v sami stiški župniji. Že na začetku leta 1936 so organizirali duhovne vaje za razne stanove. Povabili so može, žene in mladino. V juniju so organizirali srečanje Marijinih družb za vse sosednje dekanije. V avgustu so stiški samostan napolnili katoliški možje. Imeli so svoje srečanje. Nekaj dni pozneje so se v Stično zgrnili otroci. Prišlo jih je več kot pet tisoč. Z ubranimi glasovi so prepevali Marijine pesmi in sodelovali pri hvalnicah. Sveto mašo je z otroki obhajal upokojeni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Prav prisrčno in očetovsko pa jim je spregovoril opat Avguštin. Popoldne so na prostem zaigrali igro Potujoči križ. Prav za to slovesnost jo je napisal domači pisatelj pater Metod Turnšek. V igri je bilo prikazano, kako so stiški menihi pred osmimi stoletji prišli v Stično. Nastopili so domači fantje in dijaki. Pomembno mesto so imeli tudi otroci. Domači trobentači pa so pripomogli, da je bila igra nadvse slovesna.

Glavne slovesnosti so bile na veliki šmaren in še dan pozneje. V Stično je prišlo več škofov in seveda opatov iz kongregacije, v katero je spadal stiški samostan. Seveda je treba omeniti, da so se v Stično zgrinjale množice vernih ljudi od blizu in daleč. Vlaki, ki so vozili iz Ljubljane v Novo mesto in obratno, so bili do kraja zasedeni. Kot posebna skupina so v Stično priromali slovenski fantje s kolesi. Bila jih je nepregledna vrsta. Našteli so jih okoli 1.500. Ko so prihajali v Stično, je na obeh straneh ceste stala množica romarjev kot živ špalir. Ko so razne skupine prihajale v samo Stično, so jih slovesno pozdravile fanfare fantov iz Prosvetne zveze. Vsi so bili oblečeni v narodne noše. Tudi mnogi verniki so prihajali k slovesnostim v narodnih nošah in slovesni praznični obleki.

Slovesnosti so se vrstile od jutra do večera. Poleg slovesnih maš in govorov raznih škofov je bilo tudi veliko kulturnega prazničnega dogajanja. Proti večeru so domači igralci uprizorili ljudsko igro Jurij Kozjak. Prav za te slovesnosti jo je po romanu Josipa Jurčiča z Muljave napisal profesor dr. Niko Kuret. Glavno dogajanje je bilo na velikem cerkvenem dvorišču. Sodelovali so tudi konjeniki. Napad Turkov na stiški samostan pa so uprizorili tako, da so Turki napadali in lezli čez zid, ki je sezidan med cerkvijo in staro prelaturo. Dogajanje je bilo napeto. Ljudje so v veliki zbranosti gledali in poslušali.

Tudi sam samostan je bil okrašen kakor nevesta za svojega ženina. Povsod je bilo postavljenih veliko mlajev. Prvi so stali že na pol poti iz Ivančne Gorice. V sami Stični jih je bilo postavljenih cele vrste. Strešna slemena so žarela v tisoč lučkah. Brat Nivard je dobil v pomoč iz Ljubljane nekaj kaznjencev, ki so mu pomagali pri okrasitvi samostana. Na Nogradu nad Stično so postavili velik evharistični križ. Tudi ta je bil ves razsvetljen z električnimi žarnicami. Vsa okolica in hiše v Stični so bile sredi prazničnega dogajanja. Sodelovalo je vse, kar je moglo sodelovati. Na raznih koncih Stične so zavzeto igrale godbe iz okoliških krajev.

Posebno čudovit dogodek je bila nočna procesija na Nograd. Bila je organizirana za može in fante. Z baklami so šli po na novo narejeni cesti na hrib. Dekleta in žene niso šle v procesiji. Ostale so v cerkvi in na samostanskem dvorišču. Iz vsega srca so prepevale nabožne pesmi. Možje in fantje pa so v spremstvu višnjegorske godbe počasi romali na Nograd. Med glasnim donenjem fanfar so se namestili okoli oltarja, ki je bil postavljen pod križem na Nogradu. Zadnji je prišel do oltarja ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ves je bil obkrožen z raznimi zastavami in prapori. V rokah je nosil Najsvetejše. Evharistična procesija je na Nogradu prešla v slovesno nočno sveto mašo. Bilo je navzočih zelo veliko mož in fantov. Lepo in urejeno so sodelovali. Njihova pesem je plavala prek vrhov okoli Stične in se v dolini združila s pesmijo deklet in žena. K obhajilu je tisti večer pristopilo okoli pet tisoč fantov in mož.

Sredi noči so se vrnili v dolino. Ljudje, ki so želeli biti navzoči pri vsem praznovanju, so ostali vso noč. V cerkvi je bila celo noč molitev in zbrana pesem se je dvigala k Bogu. Tisti, ki so bili zelo utrujeni, so kam sedli in malo zadremali. Mnoge romarje so tudi domačini vzeli pod streho.

p. Branko Petauer

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse prenese

Prava ljubezen se pokaže v trpljenju in zapuščenosti: prenesemo svoje trpljenje, če ga spreminjamo v zlato ljubezni; prenesemo krivice, ki jih doživljamo od bližnjega. A žal je res, kar pravi Hoja za Kristusom: "Jezus ima mnogo prijateljev pri lomljenju kruha, a malo v trpljenju."

p. Anton

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse upa

Upa, da bo bližnji postal boljši, kakor je danes. Dušni pastir upa, da bodo njegovi verniki vedno boljši, upa, da bo tudi sam postal boljši.

Starček je sadil jablano. Ljudje, ki so ga opazovali, so se mu posmehovali:

„Zakaj sadiš jablano? Mar ne veš, da bo minilo veliko let, preden bo prvič rodila? Ti gotovo ne boš tega dočakal.“

'Vem, da ne bom obiral sadov tega drevesa. Toda, ko bodo drugi jedli s te jablane, mi bodo hvaležni, da sem jo posadil.‘

takšno upanje moramo imeti tudi v svojem življenju: Eden seje, drugi žanje; končna žetev bo ob dovršitvi sveta.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse veruje

Gre za vero, ki prestavlja gore, za vero, ki presaja smokvo, za vero, ki omogoča hojo po vodi.