Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa?

Biti mora čimbolj nesebična. Ne ljubímo Jezusa prvenstveno zaradi njegovih darov, ampak predvsem zaradi njega samega! Jezusa glejmo v sveti evharistiji, v sebi, v bližnjem, v Božji besedi, v predstojnikih. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ljubezen do Jezusa

Ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. so se me močno dotaknile njegove zadnje besede: »Gospod, ljubim te.« Te besede so izraz njegovega svetniškega življenja, ki je bilo zelo jasno usmerjeno na Jezusa, kateremu je zvesto služil. O njem je pisal med drugim v svojih treh knjigah: Jezus iz Nazareta. Da bomo v tej ljubezni napredovali tudi mi, je potrebno, da najprej spoznamo njegovo izredno ljubezen do nas. Sv. Janez je zapisal, da ga mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, ki se razodeva od rojstva v jaslih do smrti na križu, nam ni težko, da ga vzljubimo. Posebej nas nagiba k ljubezni njegova smrt na križu, ki jo je sprejel iz ljubezni do nas. Apostol Pavel je zapisal: “Za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal” (2 Kor 5,15). Svetniki so globoko doživljali Jezusovo trpljenje in ga razumeli kot izraz njegove največje ljubezni do človeštva. Hkrati so v njem našli največjo spodbudo za svojo ljubezen do Kristusa in s tem za svojo osebno srečo.

DOMAČA ZDRAVILA Navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis L.)

Že v srednjeveških knjigah so rožmarin priporočali zaradi grenčin pri prebavnih težavah. Nemški duhovnik in utemeljitelj zdravljenja z vodo Sebastian Kneipp (1821–1897) je rožmarin svetoval bolnikom po težkih obolenjih in za krepitev srca v starosti. Tudi pater Simon Ašič ga je velikokrat priporočal.

Rožmarin je zdravilna rastlina toplih krajev, Sredozemlja. Pri nas tudi uspeva v vrtovih, a ker mu manjka toplo sonce, ima v sebi manjšo količino učinkovitih spojin. Je od pol do 2 metra visok močno razvejan grm iz družine ustnatic (Lamiaceae). Ima zelene vejice, ki sčasoma olesenijo. Na njih so listi (Rosmarini folium), ki jih uporabljamo za zdravilne namene. So debeli, usnjati in igličasti. Cveti marca in aprila z bledo modrimi ali bledo vijoličastimi listi. Liste osmukamo z vejic in jih hitro posušimo ter hranimo v dobro zaprtih posodah. Posušeni listi imajo značilen, aromatičen vonj in aromatičen, rahlo grenek okus.

Rožmarinovi listi vsebujejo eterično olje, ki vsebuje kafro, cineol, borneol. Rožmarin vsebuje tudi rožmarinsko kislino, triterpenske kisline (urzolna kislina), flavone (apigenin, luteolin) in grenčine.

Rožmarin pomaga pri utrujenosti in omedlevici, ker poživlja krvni obtok. Odpravlja bledico. Izboljša prekrvavljenost okončin. Zviša znižan krvni pritisk. Pomaga pri učenju, saj poveča tudi prekrvavljenost možganov, zato ga dajemo v čajne mešanice za izboljšanje spomina. Zaradi flavonov deluje antioksidativno – jedem ga dodajamo zaradi tega učinka ter kot začimbo. Olajša tudi prebavne motnje: vetrove in lažje krče, pospešuje izločanje prebavnih žlez, poživlja delovanje jeter in izločanje žolča, povečuje tek. Jedi lahko obogatimo z zeliščnim kisom, ki vsebuje rožmarin.

Ženske z Vrhovega VIII Tončkin god

Tončka je godovala na dan sv. Antona Puščavnika. Večina praznikov je bila že mimo, vendar je viselo v šijah še nekaj klobas, zato je eno dobila za darilo. Mama jo je skuhala v ješprenju in jo razdelila na šest delov: po en košček za vsakega od petih otrok in za očeta. Za mamo je ostala špina. Pa so bili vsi zadovoljni. Vsekakor se Tončka spomni teh čudovitih praznovanj še po skoraj devetih desetletjih. Domači se tudi zdaj spomnijo njenega godu. Otroci in vnuki ji prinesejo vsega, o čemer v otroštvu ni niti sanjala. Okoli sebe ima na mizi polne sklede sadja, slaščic in drugih dobrot. Nanesli so ji tudi oblačil. Pa kaj ko jih ne rabi. Saj skoraj nikamor ne gre; samo k zdravniku, a še to redko. Edino, česar si resnično želi, pa ji niso pripravljeni omogočiti, je, da bi šla še kdaj k maši. Včasih je bila skoraj vsak teden maša v podružnični cerkvici sredi vasi. Od kar so najstarejši vaščani pomrli, se je to opustilo. Toliko avtomobilov je pri hiši, a ni nikogar, ki bi jo peljal k fari. No, do cerkve bi jo morda še zapeljali, a z njo k maši ne bi šel nihče. Sama pa je komaj prestavljala noge in se bala, kdaj se ji bo zavrtelo. Znanka se je ponudila, da bi jo spremljala, pa so jo zavrnili, da bodo že sami uredili in naj se ne vtika. In se seveda ni. Vsake toliko časa je Tončka zahrepenela po spovedi. Kako dolgo je že, kar je poslednjič prejela sveti zakrament! Nekega jutra, ko še niti pošteno ni vstala, jo je nepričakovano obiskal župnik. Če bi se bil najavil na obisk, bi ga pričakala urejena in pripravljena na pogovor. Zdaj pa je bila vsa zmedena in bilo ji je nerodno. Rekel je, da jo je prišel spovedat. Seveda je bila tega vesela, a od spovedi ni imela kaj dosti. Trudila se je, da bi se spomnila spovednih obrazcev, tudi grehov ni mogla spraviti skupaj. Župnik je bil navajen vseh vrst ljudi, tudi starih in zmedenih. Tončka je dobila odvezo in bila potolažena. Ni pa vedela, da je bila to najbrž njena zadnja spoved. Kaj je naredila narobe, da so se otroci odvrnili od vere? Ko se je sama vendar tako trudila, da bi ji ostali zvesti!

Imela je službo, pravzaprav službico. Ni imela posebne izobrazbe in je bila več kot srečna, da je delala v pisarni. Veljala je za zelo pridno. Včasih je težko zmogla, pa je podaljšala delovni čas. Preprosta službica, ampak lepo na toplem pod streho in blizu doma. Bila je hvaležna zanjo.

Zato je šefinja vedela, da jo ima v rokah. Lahko ji je grozila s tem, ker je hodila k maši. Dokler se ni poročila, je še nekako šlo. Ko je imela družino in ji je bila služba še pomembnejša, je bila še bolj preplašena. Z možem sta šla najraje k maši v njegovo faro. Tudi žegna za veliko noč si ni upala nesti tako kot drugi. Nekaj pirhov in malo hrena je stisnila v torbico in se zmuznila v cerkev.

Zaresne težave so se začele šele, ko sta šla otroka v šolo in k verouku. Tudi to je bilo treba opraviti na skrivaj. Bil je izobražen ugleden človek, imel je hišo ob cesti, ki je vodila k cerkvi. Ko so šli otroci iz šole v župnišče, se je postavil na vrt in gledal, čigavi so. Nato je imena tistih, ki po njegovo ne bi smeli k verouku, sporočal nadrejenim njihovih staršev. Tudi Tončka jih je slišala od šefinje. Potem je otroka ded s kolesom vozil k verouku po velikem ovinku čez sosednje vasi. Koliko strahu je bilo povezano s tem. Otroka sta jokala in se še onadva bala, kaj bo, če ju zasačijo pri verouku. Grožnja, da bo mama ob službo, je vedno visela nad njimi.

Ali so se otroci zato odvrnili od vere? Pa saj zdaj niso več taki časi! Ali je pogrešila kje drugje?

Zdelo se ji je, kakor da je pri spovedi.

Počasi se je znočilo, sin in snaha sta odšla za delom, vnuki so se odpeljali v Ljubljano. Sama je obsedela za mizo polno daril. Pokojni župnik se ji je nasmehnil iz teme, češ da je že prav tako in da vse razume. In tudi Križani v kotu – saj ga ni dobro videla – a imela je občutek, da tudi on razume.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Leto 2023 – leto prosa

V navadi je, da je vsako leto posvečeno kakemu pomembnemu dogodku ali osebnosti iz preteklosti. Generalna skupščina OZN je leto 2023 razglasila za leto prosa. Proso je ena najstarejših žitaric, saj so jo poznali že pred 7000 leti. Dobro prenaša vročino; iz nje so pripravljali jedi tudi v Palestini v Kristusovem času. Seje se precej pozno in naš pregovor pravi: Če Anton seje proso, gre Vid pogledat, če z njim kaj bo.

Proso je pomenilo blagostanje in bilo simbol rodovitnosti, zato so z njim posipali mladoporočence in jim natrosili prosa pod posteljo, da bi bilo veliko otrok. Če se komu dobro godi, pravijo, da mu je kot vrabcu v prosu.

Staro slovensko ime za mesec januar je prosinec. Strokovnjaki si niso enotni, od kod to ime. Mnogi ga povezujejo prav s prosom. Iz oluščenega prosa kuhamo kašo, ki je veljala v naših krajih za vsakdanjo jed od srednjega veka naprej. Gorenjce so celo imenovali Kašarji. Valvasor je zapisal, da na Kranjskem pridelujejo proso za kašo in kruh. Nevzhajanemu kruhu, ki so ga pekli iz prosene moke, so rekli prosenjak ali posenec. V Evropi so imeli proso do sredine 20. stoletja za žito revežev, proseni kruh pa je bil tako po statusu najnižje. In vendar smo še otroci naše generacije veselo zrasli ob mlečni kaši, in ne reče se zaman Mlečna kaša – otroška paša. Pa ne samo otroci! Tudi tisti, ki so morali trdo delati, so jo imeli radi. Takole pripoveduje zgodba, ki sem jo izvedela pred mnogimi leti pri Janškovih v Velikem Lipovcu na domu svetniškega škofa Gnidovca: Hlapec je iskal novo službo. Hodil je od hiše do hiše in se skušal prepričati, kje mu bo najboljše. Povsod je vprašal, kako hladijo mlečno kašo. Pri prvi hiši so rekli: »Tako, da pihamo vanjo.« To mu ni bilo všeč in je šel naprej. Pri drugi hiši so rekli: «Na okno jo postavimo.« Tudi ta odgovor mu ni bil povšeči. Prav tako ne pri naslednji hiši, kjer so rekli, da jo v »kozolec devajo« – to pomeni, da jo z žlico nanesejo in razmažejo do roba sklede. Končno so na neki domačiji rekli: «Pri nas hladimo kašo s kruhom.« To je pomenilo, da h kaši prigrizujejo kruh. »Pri taki hiši ne bo lakote,« je menil hlapec in ostal.

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (13)

 Frater Maver je že globoko zakoračil v teološki študij. Veselilo ga je to področje. Še posebno cerkvena zgodovina. To, kar je slišal pri predavanjih, ni bilo dovolj. V prostem času je iskal še drugo literaturo in brskal po teološki knjižnici. Ker v Slomškovem zavodu ni bilo toliko knjig s tega področja, jih je prinašal iz knjižnice na Teološki fakulteti. To je bilo zanj zelo udobno. Nekaj korakov, pa je že bil na fakulteti. Zato sploh ni bilo težko prinašati knjig domov. S knjižničarjem sta si bila dobra znanca. Ta mu je zaupal, da je smel knjige odnašati tudi na dom.

V Stični se je bližalo jubilejno in praznično leto 1935. Že dve leti prej se je vesoljna Cerkev veselila velikega praznika 1900-letnice smrti Jezusa Kristusa. Ta je potegnila za seboj vrsto drugih praznovanj. V ta praznovanja je bila vtkana tudi njegova nova maša. V duhovnika je bil posvečen prav na obletnico posvetitve stiške bazilike, na dan svetega Kilijana, 8. julija 1934. Naslednji dan je v stiški baziliki pel novo mašo. To je bil zanj velik dogodek.

Noč je prebedel v molitvi. Ponovno je premišljeval ves obred posvetitve duhovnikov. Čutil se je tako majhnega pred tako velikim dogodkom. Iz srca mu je kipela neizmerna hvaležnost Bogu za veliki dar duhovništva. Zdelo se mu je, da ga bo Božja ljubezen vsega použila. Kakor bi plaval v oblaku te ljubezni. Navdajal ga je občutek, da ni več od tega sveta. Biti duhovnik in darovati sveto mašo, kaj bi lahko bilo na svetu še večjega? Jezusu posoditi svoja usta, svoj glas, nastopati v njegovi osebi, kako veliko zaupanje! V tem navdušenju se je z vso ljubeznijo vsega izročil v Jezusove roke. Vse, kar bo delal, naj velja Jezusu. Vse, kar bo mislil, naj bo usmerjeno samo k Jezusu. Izročil se mu je v celoti. Vse svoje srce in je zaupal, da bo z Jezusom lahko delal velike reči. Da, največji čudež vsega stvarstva bo lahko vsak dan uresničeval. Posvečeval bo navadni kruh, delo človeških rok, in ga v moči Svetega Duha spreminjal v Jezusovo telo. Jezusa bo držal v svojih rokah. Da, v podobi kruha, toda prav istega Jezusa, ki je pred 1900 leti za vse umrl na križu. Kakor bi objemal Jezusa, ki se je sklanjal k bolnim in trpečim.

Ves je bil drugačen kot drugikrat. Tako zelo drugače se ni počutil še nikoli. Po hrbtu so mu tekle kaplje potu in obraz mu je kar žarel. Tako se mu je zdelo. Besed ni mogel urediti, da bi jih sestavil v urejeno molitev. Ko je začel moliti, se mu je hitro izgubila nit in spet je v mislih samo gledal. Imel je občutek, da kleči pred Jezusom, ki se ljubeče sklanja k njemu. Čakal je, da mu bo položil roke na glavo in ga posvetil. V srcu mu je vstajalo tisoč misli, tisoč prošenj. Rad bi Jezusa prosil, naj ga utrdi, očisti, saj se je čutil majhnega in grešnega človeka. Začutil je čudovit in ljubeč Jezusov pogled. Pogled resnice in ljubezni. V tem pogledu je videl svojo majhnost, svojo grešnost, svojo nevrednost. Toda Jezusov pogled ga ni obsojal, nič mu ni očital, čutil je samo to, da ga premalo ljubi. Sklenil je, da ga bo poslej ljubil z vso močjo svoje duše. Da, z veliko ljubeznijo ga hoče ljubiti. Rad bi zgorel v ljubezni. Rad bi ga ljubil vedno, do zadnjega diha svojega zemeljskega življenja.

V srcu mu je vstala misel, ki ga je prestrašila. Zdrznil se je. Kot bi ga oblil hladen pot. Zdelo se mu je, da mu po hrbtu tečejo ledeno mrzle kaplje vode. Tudi obraz se je v trenutku ohladil. Zeblo ga je. Zadrgetal je. Misel je vstajala vedno bolj jasna, vedno bolj strašljiva: Gospod, pomagaj mi, da te nikoli ne zatajim! V tem trenutku se je tako živo zavedal svoje slabotnosti, da se mu je zdelo, da se je sključil k Jezusovim nogam. Ves pogum, ki ga je prej čutil, mu je v trenutku izhlapel.

V letih priprave je mislil, da bo močan, zvest in neustrašen pričevalec. To se mu je zdelo edino normalno, edino pravilno. Toda sedaj mu je vsa moč uplahnila. V sebi je čutil vse človeško, bil je kakor brez moči.

Brez moči se je sklonil k Jezusovim nogam in jih poljubljal. Boječe in s tesnobo v srcu. Kljuvala ga je misel, ki se je kot puščica zapičila v njegovo notranjost. Gospod, ne dovoli, da te kdaj zatajim. Ne zapusti me nikoli. Bodi ti moja moč.

Jezus se je sklonil k njemu in ga prijel za ramena. Počasi je dvignil glavo in ves osramočen pogledal Gospoda. V njegovih očeh je srečal razumevanje. Spet se mu je vrnilo nekaj moči. Tiho, da je samega sebe komaj slišal, je rekel: »Gospod, bodi ti moja moč!«

Zdelo se mu je, da je Jezus prikimal. Počasi se je dvignil in ponovno pokleknil. Gledal je Jezusa. Jezus ga je še vedno držal za ramena in ga opiral. Tiho mu je rekel: »Ne boj se. Moj si. Zate sem trpel na križu in zate je tekla moja kri. Sedaj je moje telo poveličano, zato potrebujem tvoje telo, da bom delil dobrote, ozdravljal bolnike in oznanjal evangelij. Jaz bom tvoja moč, jaz tvoja energija.«

Poln zaupanja je frater Maver klečal pred Jezusom. Ta je umaknil roke z njegovih ramen in jih počasi dvignil. Pogledal je v nebo tako kot takrat, ko je molil k Očetu, preden je pomnožil kruh. Potem je tiho in mirno položil roke na njegovo glavo. Čutil je toplino njegovih rok. Bil je to lahen dotik. Zdelo se mu je, kakor da vstopa vanj nekaj, česar doslej še ni nikoli občutil. V sebi je zaznal neko polnost, neko veliko vsebino. Imel je občutek, kot da se steguje v neki drug svet, po katerem je vedno hrepenel. Bilo mu je lepo. Umiril se je. Po hrbtu mu niso več polzele kaplje potu. Tudi obraz se je ohladil. Bil je tako umirjen, tako gotov o svojem poslanstvu. Zdelo se mu je, da ima spremenjeno srce. V njem je bilo nekaj skelečega, pa ne običajna bolečina. Bilo je nekaj, kar ga je gnalo, da bi kot Jezus delil dobrote in z vsem žarom oznanjal evangelij.

Ura se je nagibala proti zgodnjemu jutru. Bratje so že vstajali in se pripravljali za jutranjice. Bilo je še temno, a tako so bili vajeni. Bil je dan, poln nečesa slovesnega in veselega. Z zbranim srcem je sodeloval pri molitvah in čutil, da se bliža nekaj velikega. To, kar je ponoči doživel v molitvi, se bo sedaj uresničilo v vsej polnosti.

Posvetitev je bila slovesna. Bratje so peli koralne speve. Škof je položil roke na njegovo glavo. Zatem so jih nanj položili še opat Avguštin in drugi duhovniki. Pater Maver je čutil, da se mu bo ta dan tako močno vtisnil v srce, da ga ne bo nikoli pozabil. Da, to je dan, ko je ves postal Božja last. Sedaj ne bo imel več časa zase, ves čas mora pripadati Jezusu. Tudi zgodovina, ki jo je tako rad raziskoval, bo sedaj imela drugačno vsebino. To bo zgodovina Božje ljubezni do človeštva. Vse mu bo govorilo o Bogu in njegovi ljubezni. V mislih se mu je dvignil iz srca vzklik: »Gospod, daj, da bom tvoje uporabno orodje!«

Naslednji dan je daroval svojo novo mašo. Bilo je tako praznično. Ob njem je stal njegov rodni brat Placid, ki je bil že tri leta duhovnik. Na drugi strani pa ga je spremljal njegov ljubljeni opat Avguštin. Prvič ga je ob sebi začutil kot sobrata, duhovnika. Predrzna se mu je zdela ta misel. Ne, on ostaja oče, opat!

V prvih klopeh so bili njegovi domači. Oče, mati ter bratje in sestre. Zdeli so se mu tako daleč, a hkrati je čutil, da je njegov poklic zrasel iz njihovih molitev in žuljev. Molče so spremljali mašno daritev. Tu in tam so materi in očetu spolzele po obrazu solze, skozi prste pa so počasi in neutrudno drsele jagode rožnega venca. Da, te so trkale na Božje usmiljeno Srce, da je poklical fantiča, da je začutil v srcu, da ima z njim posebne načrte. Koliko rožnih vencev je bilo potrebno? Koliko odpovedi? Doma so krepko zategnili pas, da so lahko oba fanta izšolali. Marsičemu se je bilo treba odpovedati, mogoče so doma zaradi njiju trpeli lakoto. Drugi bratje in sestre so bili za marsikaj prikrajšani, da sta lahko brata mirno študirala in oba postala duhovnika Gospodova.

V mislih je polagal na oltar vso ljubezen svojih staršev, naj jim Bog povrne vse, kar sta storila za otroke. Ljubezni staršev ni mogoče nikoli povrniti, pa tudi če bi živel sto in več let. Naredil je sklep, da se jih bo pri vsaki sveti daritvi spominjal in prosil zanje blagoslova.

Roka mu je drhtela, ko je polagal Kristusovo telo v materina in očetova usta. Bila sta tako lepa in sveta, da je Jezusovo telo kratko malo spadalo v njuni srci. Da, tudi ona dva sta bila kakor obhajilo za svoje otroke. Pili in jedli so njuno ljubezen. Razdajala sta se in pritrgovala svojim ustom, da so otroci lahko kolikor toliko brez pomanjkanja živeli.

Že njun drugi sin Placid je pel novo mašo. To sta razumela kot poseben Božji blagoslov. Vedela sta, da sta otroke pravilno vzgajala, da so iz njunega zgleda spoznali Boga in se ga oklenili. Hkrati pa sta bila mirna, saj sta se zavedala, da se jih bosta sinova pogosto spominjala pri oltarju.

Po sveti maši so se skupaj z vso samostansko družino skromno poveselili. Prav prijetno je bilo opazovati stiško redovno družino. Bilo jih je več kot polovica mladih. Med njimi so bili tudi novinci, ki so v snežno belih oblekah stregli pri mizah. Nepozaben dan!

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Kristus zgled in vir kreposti

Kaj boste počeli s krepostmi, če ne poznate Kristusa, ki je Božja krepost, Božja moč?

Kje je prava razsodnost, če ne v Kristusovem nauku?

Kje je prava pravičnost, če ne v Kristusovem usmiljenju?

Kje je prava zdržnost, če ne v Kristusovem življenju?

Kje prava srčnost, če ne v Kristusovem trpljenju?

Treba je reči, da so razumni le tisti, ki so prežeti z njegovim naukom; pravični le tisti, ki so po njegovem usmiljenju dosegli odpuščanje grehov; zdržni le tisti, ki se trudijo posnemati njegovo življenje; pogumni pa le tisti, ki v nadlogah junaško posnemajo njegovo potrpežljivost.

Človek si zaman prizadeva pridobiti kreposti, če jih pričakuje od drugod, ne pa od Gospoda vseh kreposti, kajti njegov nauk je sadovnjak razsodnosti, njegovo usmiljenje delo pravičnosti, njegovo življenje ogledalo zdržnosti, njegova smrt pa dokaz junaštva (22,11).

Kdo bi mogel prav doumeti ponižnost, krotkost in ljudomilost Gospoda veličastva, ko se je učlovečil, sprejel smrt in sramoto križa?

Vir vseh vrelcev in rek je morje, Gospod Jezus pa je vir kreposti in vednosti. Zdržnost telesa, gorečnost srca in pravilno hotenje izvirajo iz tega vira. Poleg tega izvira od tam tudi vsak bister um, bleščeč govor in prijeten značaj, tudi znanje in modro govorjenje, ker so tam skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol 2,3).

Kaj – čisti nasveti, pravične sodbe in svete želje, mar ne pritekajo iz tega studenca?