Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 5. november 2022

ODMEVI V zahvalo Mariji

Odločil sem se, da Vam pišem. Že dolgo let sem naročen na glasilo V Materini šoli. Bil sem tudi pri vas 7 dni pri »Moli in delaj«. Izrek Moli in delaj mi zdaj veliko pomeni. Priporočam se, da objavite mojo zahvalo Mariji.

Izhajam iz verne družine. Že kot otrok sem vedno prosil Marijo za pomoč in varstvo. Prepričan sem, da je bila v težkih in lepih trenutkih vedno ob meni. Omenil bom le delček uslišanih prošenj.              

Pot do našega doma je vodila mimo razpadajoče kapelice oz. znamenja svete Družine. Ko sem šel delat šoferski izpit, sem se ustavil pred kapelico in prosil Marijo za pomoč. Obljubil sem ji, da bom obnovil kapelico, če bom naredil izpit. Uslišala me je in pod mojimi rokami je kapelica na novo »oživela«.

V kraju, kjer smo živeli, se nismo razumeli s sosedi. To nas je zelo obremenjevalo. Marijo smo prosili za rešitev. Po Njeni priprošnji smo našli nov dom in se odselili.

Kot romar sem leta 1977 obiskal Fatimo. Na tem romanju sem spoznal svojo bodočo ženo. Skupaj sva že 45 let in prepričan sem, da je naju združila fatimska Marija. Leta 1983 sem prvič poromal v Medžugorje. Tam sem spoznal vse vidce in kmalu za tem začel organizirati romanja. Najmlajši videc Jakob je kasneje za več dni prišel na Primorsko. Takrat je obiskal tudi mene in našo družino. V naši hiši je imel videnje 6. 7. 1986 in 10. 7. 1986. Moja družina in nekaj navzočih smo med videnjem klečali poleg Jakoba. Po končanem videnju nam je povedal, da nas je Marija vse blagoslovila. Sprašujem se, s čim smo si zaslužili to srečo in milost.

Od leta 1985 imamo pri nas doma vsak mesec Binkoštno dvorano, na obletnice celo sveto mašo. Spoznavam znamenje časa. Zaupam v moč molitve rožnega venca in v Marijo. Ona pravi, da je rožni venec močnejše 'orožje' od atomske bombe. Vem, da bo v težkih časih stala ob meni kot nekoč pod križem svojega Sina. Še nekaj bi rad povedal. Moj oče je bil partizan in je bil tik pred koncem vojne 'smrtno ranjen'. Po Marijini priprošnji je čudežno ostal živ. Vse življenje je imel globoko brazgotino na vratu.

Vedno sem in bom zaupal v Marijo in Jezusa. Tudi sedaj, ko imam bolno ženo, mi dajeta moč in blagoslov. Izročam naju v njuno varstvo in pomoč. Zahvaljujem se Mariji za vse, kar je storila zame in mojo družino.

hvaležni Štefan Jermol

petek, 4. november 2022

DOMAČA ZDRAVILA Pasijonka za boljši spanec (passiflora incarnata l.)

Pasijonka je rastlina z dolgo tradicijo uporabe. V Braziliji iz plodov pasijonke izdelujejo okusen sok »marakuja«, ki ga izvažajo v mnoge dežele. V Braziliji je bila in je še vedno pasijonka namenjena tudi za zdravljenje astme, za lajšanje bolečine in sedacijo. V mnogih državah uporabljajo pasijonko v ljudski medicini tudi še za zdravljenje raka in lajšanje bolečin pri menstruaciji in zdravljenje nespečnosti. V fitofarmaciji je uporabni del rastline zel pasijonke (Passiflorae herba).

V Sloveniji raste v toplih predelih, na Primorskem. Sodi v družino pasijonkovk. Ima značilen, zelo zanimiv cvet. Posamezni deli cveta predstavljajo mučilne naprave pri križanju Jezusa Kristusa. Pet venčnih in pet čašnih listov predstavlja deset apostolov, med katerimi manjkata dva, Juda Iškarjot, ki je Jezusa izdal, in Peter, ki ga je zatajil. Pet prašnikov predstavlja pet Jezusovih ran, trije pestiči žeblje za križanje, nitni venec trnovo krono. Pasijonka je močna vzpenjalka – njene vitice predstavljajo biče, s katerimi so bičali Jezusa. Trikrpati listi spominjajo na sulico.

Pasijonki so ime dali jezuiti. Ime Passiflora incarnata je sestavljeno iz latinskih besed: passio pomeni trpljenje, flos je cvetlica in incarnata pomeni učlovečeno, »kar je meso postalo«.

Za čajne mešanice pasijonko nabiramo v času cvetenja - uporabljamo lahko tudi samo cvetove, plodove za hrano pa v času zorenja.

Pasijonka vsebuje flavonoide, kot sta izoviteksin in izoorientin, ter kumarin umbeliferon, cianogeni glikozid ginokardin ter harmala alkaloide, kot sta harman in harmalin.

Pasijonka pomaga pri nastopu spanca. Hitreje zaspimo. Podaljša čas spanja ter fazo globokega spanca. Uporabljamo jo pri nespečnosti, pri stresu, ko zvečer zaradi le-tega ne moremo zaspati, in pri depresiji ali pretirani zaskrbljenosti ali kakšni drugi bolezni, ki jo spremlja nespečnost. Če se zjutraj prezgodaj zbujamo in ne moremo zaspati nazaj, je tudi priporočljivo jemati pripravek ali čaj, ki vsebuje pasijonko, saj nam bo le-ta podaljšal spanec oziroma preprečil prezgodnje zbujanje.

Študija na podganah je pokazala, da dolgotrajno prejemanje pasijonke zmanjša stres in s tem poveča motivacijo za delovanje in izboljša motorično aktivnost. Zaznali so tudi povečano možgansko aktivnost pri podganah.

Ugotavljali so tudi njeno protivnetno in antioksidativno aktivnost.

V čajni mešanici patra Simona Ašiča z imenom NočSIT pasijonka skupaj s koreninami baldrijana, listi melise, storžki hmelja in rastlino materine dušice izboljša spanec. Zjutraj se zbudimo spočiti, brez omotice in normalno lahko opravljamo delo s stroji, vozimo avto.

V nosečnosti in v času dojenja se čaja, pripravljenega iz pasijonke, ne uživa, saj harmala alkaloidi delujejo stimulativno na maternico, kar lahko povzroči prekinitev nosečnosti.

Barbara Kozan, mag.farm.

četrtek, 3. november 2022

VALERIJINE VRSTICE Dr. Anton Nanger – Sitticensis (1760–?)

Včasih je bil priimek Nanger v naših vaseh dokaj pogost, do danes se je ohranil predvsem kot hišno ime. Je pa tudi eden najstarejših zapisanih priimkov, saj se je tako pisal samostanski birič, ki je živel na Škrjančem in nadzoroval teren proti Muljavi. To pa je bil tudi priimek verjetno prvega šolanega zdravnika – Stičana. Dr. Anton Nanger Sitticensis se je rodil 11. januarja 1760 v Stični št. 22, današnje Štorovje. Njegova starša Janez in Konstanca sta bila najemnika samostanske hube. To pomeni, da je bila družina dobro situirana. Zakaj so se odločili, da bodo dali sina v šole, lahko le ugibamo. Morda je kaj pripomogel k temu Antonov boter »šolmašter« Janez Luzenberger iz Gabrja. Najbrž je fant dobil prvi poduk v samostanu, leta 1778 pa ga najdemo v klasični gimnaziji v Ljubljani. Prav gotovo je bil izvrsten učenec saj je dobil Knafljevo štipendijo, ki mu je omogočila študij medicine na Dunaju. Luka Knafelj (1621–1671) je bil župnik slovenskega rodu na Dunaju. (Kot dijak je bil štipendist stiškega samostana, ni pa ugotovljeno, če je v Stični tudi bival.) Skoraj vse svoje premoženje je zapustil v korist dijakov s kranjske dežele. Tako se je v naslednjih 250 letih na Dunaju šolalo s pomočjo tako imenovane Knafljeve štipendije okrog 1300 pretežno revnih kranjskih dijakov; med njimi torej tudi Anton Nanger. Promoviral je 22. februarja 1787 pri dr. Jožefu Barthu , znanem zdravniku tistega časa. Prvo službo je dobil v splošni bolnišnici na Dunaju. Zakaj se je po osmih letih odločil, da se vrne v domovino? Baje je na Dunaju precej bolehal, a tudi kraj, kamor se je preselil, mu ni prinesel zdravja.

Potegoval se je namreč za izpraznjeno mesto rudniškega fizika (tako so takrat imenovali zdravnike) v Idriji. V tistem času je bila Idrija za Ljubljano najmočnejše mesto na Kranjskem z največjim rudniškim obratom v deželi. Bila je pomembno gospodarsko, kulturno in znanstveno središče. V rudniku je bilo zaposlenih veliko delavcev iz raznih krajev monarhije. Zaradi strupenega delovanja živosrebrnih hlapov je bilo njihovo delo zelo nevarno. Pogosto je prihajalo do nesreč, obstajale so tudi tipične bolezni povezane z živim srebrom. Pa tudi alkoholizem, podhranjenost in razne epidemije so dale zdravnikom zelo veliko posla. Javilo se je devet kandidatov. Dvorna komora je v novembru 1795 izbrala dr. Antona Nangerja, ki je imel med kandidati najdaljši zdravniški staž in je bil po rodu s Kranjske. Vendar novi zdravnik v Idriji – morda tudi zaradi bolezni – ni bil posebno aktiven.

V začetku leta 1797 mu je rudniška direkcija izrekla opomin, ker kljub prošnji ni obiskal na domu nekega dalj časa bolnega rudarja iz Spodnje Kanomlje. Je pa res, da so bili rudarji zelo zahtevni, nepotrpežljivi in predrzni. Zdravnik je prosil rudarsko upravo, naj se rudarjem naroči, da bodo bolj disciplinirani in bolj spoštljivi do njega. Skoraj celo leto 1801 je bolehal, tako da sta druga dva zdravnika komaj zmagovala še njegovo delo.

1809 je Idrija skupaj s Kranjsko pripadla Franciji oziroma Ilirskim provincam. Organizacije zdravstva v Idriji Francozi niso prenarejali, pač pa je bilo precej kadrovskih sprememb. V Idriji je začel delovati francoski zdravnik. Prejšnji vodilni zdravnik dr. Hafner je mesto zapustil avgusta 1810, dr. Nanger je bil upokojen, kmalu je odšel tudi kirurg. 1. oktobra 1813 so v mesto spet prišle avstrijske čete. Nastopilo je hudo pomanjkanje, saj so Francozi dodobra izčrpali deželo. »Ljudem je primanjkovalo hrane in jim niti zdravila niso mogla pomagati,« je ugotavljal takratni župnik baron Ludvik Ravbar, sicer rojen na gradu Kravjek v krški fari. V začetku leta 1814 je bil pod Francozi upokojeni dr. Nanger reaktiviran, vendar le kot začasni uslužbenec; konec leta je bil spet upokojen. Rudniško ravnateljstvo je v predlogu za upokojitev zelo pohvalno opisalo njegovo 19 letno dejavnost v Idriji in predlagalo polno pokojnino. V poročilu se navaja, da se je pri delu v Idriji telesno okvaril, da je bil med prvo francosko zasedbo leta 1797 nekaj časa edini zdravnik, da je sodeloval pri uvedbi cepljenja proti kozam, da so bili bolniki z jim vedno zadovoljni in ni bilo čezenj nobenih pritožb. V predlogu poudarjajo, da zdravniki zaradi dolgega študija redko končajo šolanje pred 30 letom starosti in zato težko dosežejo polno pokojninsko dobo. Avgusta 1815 je bila Nangerju »po posebni milosti« priznana pokojnina v znesku 648 goldinarjev letno pod pogojem, da tudi v bodoče po svojih močeh pomaga pri zdravljenju bolnikov. Šele 1819 so mu dovolili, da se je lahko odselil v Ljubljano.

Oktobra naslednje leto se je dalj časa mudil na Raki, kjer je zdravil župnika Jožefa Schubla, ki je bolehal za sušico. Schubel je bil svoj čas kaplan v Idriji in je šlo torej za staro prijateljstvo.

Zadnji zapis o dr. Nangerju najdemo v časopisu Laibacher Zeitung, kjer je 1. januarja 1831 v seznamu darovalcev za ljubljansko ubožnico. Ob imenu večine darovalcev je omenjena žena ali družina. Pri dr. Nangerju rodbine ne omenjajo, čeprav se je v Idriji leta 1798 poročil z Ano Sontinger.

Valerija Ravbar

Viri: Matične knjige župnij Stična in Idrija

Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove, Ljubljana 1971

Jože Pfeifer, Zgodovina idrijskega zdravstva, Mestni muzej Idrija 1989

sreda, 2. november 2022

V bunkerju »Ljubljana« (10)

Že leta 1925 je stiški samostan poslal pomoč poljskemu cistercijanskemu samostanu Mogiła. Prva skupina je obsegala 12 oseb. Vsi še niso bili menihi. Med njimi so bili tudi dijaki in kandidati za brate. Dijaki so se seveda v kratkem času morali naučiti še poljskega jezika, da so lahko nadaljevali šolanje na poljski gimnaziji. Opat Avguštin je na Poljsko poslal samo najbolj nadarjene, da pri učenju niso imeli večjih težav. Zgodilo se je, da je iz vsakega letnika stiške samostanske gimnazije odšel za nekaj let na Poljsko vsaj eden izmed najbolj nadarjenih dijakov. Ti so se v novem okolju hitro znašli. Že med poletnimi počitnicami so se dobro naučili tujega jezika in brez težav nadaljevali šolanje v poljskem jeziku.

Samostan Mogiła je bil starodaven samostan iz trinajstega stoletja. Bil je pomembna opatija v poljski zgodovini. Toda tudi zanj je nastopilo sedem suhih let. Po prvi svetovni vojni je bil popolnoma obubožan. Število menihov se je tako zmanjšalo, da je grozilo, da ga bo treba zapreti. Na generalnem kapitlju v Rimu so se o tem že pogovarjali. Opat Avguštin pa je sprejel ponudbo, da bi pomagal samostan ohraniti in obnoviti. Redovna skupnost v Stični je sicer še vedno potrebovala novih moči, a opat je mislil, da Božja pomoč ne bo izostala, če nesebično pomagajo rešiti poljski samostan. Skupaj so se odločili, da bodo pač malo bolj poprijeli za delo in zmogli obdržati pri življenju še slavni poljski samostan. Bog je to modro odločitev vidno blagoslavljal, saj je v stiški samostan prihajalo precej fantičev, ki jih je zanimalo redovno življenje v samostanu. Samostanski prostori so postajali premajhni, toliko fantov se je priglasilo za šolanje in življenje v samostanu. Opat Avguštin je začel razmišljati o novih možnostih za izobraževanje mladih talentov.

Tudi v Mogiłi je stiška redovna skupnost začela privlačiti domače mladeniče. Po nekaj letih delovanja stiških menihov so začeli prihajati poljski fantje, ki so želeli postati novinci v na novo razcvetelem samostanu. Tudi tam so ustanovili interno gimnazijo kot v Stični. Opat je uvedel celo izmenjavo dijakov in študentov. Tako so nekateri poljski kandidati in novinci prišli v stiški samostan in tu nadaljevali šolanje. Seveda je bila velika ovira jezik. A s pridnostjo se da marsikatero težavo uspešno prebroditi.

V Stični je samostanska gimnazija že pokala po šivih. Gojencev je bilo nekaj let toliko, da so že živeli v precejšnji prostorski stiski. Tudi patri so težko zmogli poučevati nadobudno mladež. Opat Avguštin je začel razmišljati, kako bi težavo rešil.

Samostanska gimnazija je bila tudi velik vir za nove redovne poklice v stiškem samostanu. Po maturi so tisti, ki so se odločili za redovniško življenje, začeli enoletni noviciat. To je uvajanje v redovno življenje in začetek sobivanja s samostansko skupnostjo. Dobili so nova imena in oblekli bele redovne obleke, ki se jim reče habit. Po končanem noviciatu so tisti, ki so želeli postati duhovniki, morali začeti teološki študij. To je bilo težko opravljati kar doma. Opat je skrbno iskal možnost, da bi za študente priskrbel dom, kjer bi imeli blizu predavanja, a tudi možnost, da bi živeli pravo samostansko življenje.

Našel je samotno hišo na Rožniku na robu Ljubljane, ki je bila last Ljudske posojilnice. V hiši je bila gostilna, v kateri se je pogosto ustavil tudi pisatelj Ivan Cankar. Pravijo, da je tam tudi kaj napisal. Blizu je bila cerkev, ki bi jo lahko s pridom uporabljali. V hiši bi si uredili stanovanja in učilnice. Če bi bilo premalo prostora, bi lahko še kaj dozidali in tako naredili pravo podružnico stiškega samostana. V cerkvi bi lahko napravili korne klopi in tako nemoteno opravljali vse molitve kot njihovi sobratje v stiškem samostanu. Kraj je samoten, na jasi sredi gozda. Dovolj je odmaknjen od mesta, saj je tja zašel le tu in tam kak sprehajalec. V mesto bi na predavanja lahko hodili peš ali s kolesom. Opatov prijatelj arhitekt Jože Plečnik je že naredil vse potrebne načrte za prenovo stavbe. Opatu Avguštinu je bil ta kraj zelo pri srcu. Ko so ob vseh nameravanih prenovah potegnili črto, je bila končna vsota previsoka. Toliko stiški samostan ni zmogel vložiti v prenovo hiše na Rožniku. Zato se opatova namera zaradi finančnih razlogov ni uresničila.

Treba je bilo iskati naprej. V mestu so našli hišo, ki je bila naprodaj. Bila je na Poljanski ulici 6, skoraj v centru Ljubljane. Hiša je bila velika, dvonadstropna, z velikim zemljiščem vse do Streliške ulice. Cena je bila ugodna in opat Avguštin se je odločil za nakup. Hitro so začeli prenovo in prezidavo hiše. Naredili so velike učilnice in spalnice. Del hiše so preuredili za stiške bogoslovce, ki bi prebivali v hiši. Zadaj za hišo so uredili veliko igrišče za gojence. Vse, kar je še ostalo zemlje, pa so spremenili v vrt. Zasadili so ga s sadjem in zelenjavo, da je bilo nekaj za hišno kuhinjo.

V nekaj mesecih je na Poljanski ulici nastal nov dom za stiške gimnazijce, ki jih je bilo vedno več. Tudi bogoslovci so se preselili iz Marijanišča, kjer so tri leta uživali gostoljubje. Nov dom je bil zelo blizu Teološke fakultete, saj je bilo do nje le nekaj korakov. Za gimnazijce pa se je način šolanja spremenil. Niso jih več učili domači patri kot do sedaj. Bili so vpisani na razne ljubljanske gimnazije. V novem domu so imeli stanovanje in vse možnosti za dobro učenje. Tudi stiški menihi so bili delno razbremenjeni. Ni jim bilo več treba poučevati. Bili so samo še študijski prefekti za razne razrede dijakov. Seveda so še naprej radi pomagali mladim radovednežem, kadar snovi pri rednem pouku niso dojeli. Poleg domačih bogoslovcev je v domu lahko bivalo in se učilo do šestdeset dijakov. Opat Avguštin je novi dom poimenoval po svetniškem škofu Antonu Martinu Slomšku. Kratko so mu rekli Slomškov zavod.

Razumljivo je, da so stiški menihi še naprej skrbeli za duhovno rast mladih, ki so se šolali pri njih. V zavodu so zgradili veliko in lepo kapelo. Oltarno sliko pa so naročili pri slikarju Juretu Pengovu. Ta je na sliki upodobil Devico Marijo, ki sedi v sredi na prestolu. Za njo je velik zlat krog, ki predstavlja izlitje Svetega Duha na binkoštni praznik. Nad Marijino glavo pa lebdi Sveti Duh v podobi belega goloba, ob Mariji pa sedita redovna očaka. Na njeni desni je upodobljen oče zahodnega meništva sveti Benedikt. Na Marijini levi strani pa sedi sveti Bernard s križem in knjigo v roki. Ozira se na Marijo, ki je korenito oblikovala njegovo življenje, saj jo je ljubil tako prisrčno, da so zanj rekli: Še iz nobenih ust ni donela hvalnica Mariji tako čudovito domače kot iz Bernardovih.

V zavodski kapeli so mladi gimnazijci in bogoslovci duhovno rasli. V molitvi so se utrjevali v ljubezni do Boga in Marije. Vedno bolj so si postajali domači. Menih ne more uspevati v svojem poklicu, če ni z vsem srcem zagledan v Boga. Zavedati se mora, da živi iz njega, ki mu daje moč. Vse menihovo ustvarjanje in delovanje pa naj bi bila čudovita hvalnica Bogu.

V novem domu se je hitro razvilo pravo domače ozračje. Patri, ki so bili v hiši študijski prefekti, so znali mlade navduševati za red in delo. Bili so tudi v stiku s profesorji na gimnazijah, kjer so se stiški gojenci šolali. Pri disciplini niso bili popustljivi. Jasno so jim dali čutiti, da so v hiši zato, da se čim več naučijo in pripravijo na življenje. Kadar pa so imeli prosti čas, so jih spodbujali, naj se pošteno razvedrijo, da ne bodo pogrešali gibanja.

p. Branko Petauer

torek, 1. november 2022

Misli sv. Bernarda Jezusova ljubezen do nas, naša ljubezen do Jezusa

Predvsem te ljubim, dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To – pravim – prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil.

Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! …

Ljubil nas je, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil. (20,2).

ponedeljek, 31. oktober 2022

Bog lahko ustavi in prepreči vojne, sušo, pandemije in druge naravne katastrofe

Spomnimo se odlomkov iz Svetega pisma, ki govorijo o tem, kako so ljudje grešili in jih je Bog zato hotel kaznovati. Tak je na primer odlomek o Ninivljanih. Prerok Jona jih je opozoril, da jim grozi Božja kazen, pa so se pokesali svojih grehov, postili in molili. Ko je Bog to videl, je spremenil svojo odločitev in jih ni pokončal.

Morda so na svetu vojne in katastrofe, ker tudi danes mnogi ljudje žalijo Boga s svojimi grehi, nevero, sramotenjem in zaničevanjem. Mi, ki verujemo in ljubimo Boga, moramo biti protiutež temu tako, da ga častimo, molimo, ljubimo in verujemo Vanj. To sta prosila fatimske pastirčke angel in Marija. S svojo ljubeznijo do Boga in Marije, molitvami in žrtvami so prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne. Tako zadoščujemo za svoje grehe in grehe človeštva, zmanjšujemo Božjo jezo in kličemo na svet Božje usmiljenje in blagoslov.

Odločimo se in posvetimo Bogu eno uro dneva za zadoščevanje. Lahko se tudi samo v duhu postavimo pred Najsvetejše. Kot zadoščevanje lahko darujemo Bogu tudi svoje delo, bolezen, duševno ali telesno trpljenje, premišljevanje Božje besede ... Dobro je, da si določimo stalno uro – da se tega res držimo. Tako dela Častna Straža, ki ima tudi to milost, da na začetku ure zadoščevanja daruje Bogu kri in vodo, ki je pritekla iz Jezusovega srca na križu – za vse namene sveta, za Božje usmiljenje, odpuščanje naših grehov, za modrost politikov in svetovni mir, za varstvo pred vsemi katastrofami in ravnotežje v naravi, za svetost in zvestobo poklicanih, spreobrnjenje grešnikov ...

Prosimo z vero in zaupanjem v Božjo ljubezen in usmiljenje – tako kot da smo to, kar prosimo, že prejeli. Tako je molil Abraham in veroval, da bo dobil sina, čeprav je bilo to po človeškem gledanju nemogoče.

Darujmo Bogu naše molitve, dobra dela, post tudi pri sveti maši, da sprejme vse to skupaj z Jezusovo daritvijo. Skupaj z duhovnikom darujmo Jezusa in nas same Bogu Očetu za vse potrebe sveta – to je zelo močna molitev, saj nas je Jezus s svojo smrtjo osvobodil greha, smrti in vsakega zla. Prosimo tudi Božjo Mater, da posreduje za nas. Lahko darujemo za svete maše, na primer za mir v svetu. Sama imam to izkušnjo, da se je moja težava rešila takoj, ko sem naročila sveto mašo – še preden je ta maša bila ...

V Sloveniji obstaja skupnost Častne Straže in Duš žrtev. Če želi kdo o tem več informacij ali se nam pridružiti, me lahko pokliče na 031 772 916 – Pavlica Bojana. Lahko vam pošljem tudi knjigo Če zrno umrje, ki govori več o tem.

Bojana Pavlica

nedelja, 30. oktober 2022

TAKOLE MOLIM Kako molim

Prvih, otroških molitev me je naučila stara mama. Spominjam se, kako je vsak večer, z rožnim vencem v roki, sedela v postelji in molila. Nisem pa še v svojih letih odraščanja povsem razumela pomena molitve rožnega venca, ponavljanja vedno istih besed. Res mora človek za molitev dozoreti, iti skozi razne preizkušnje, življenjska spoznanja. Hvala Bogu, da so nam starši, stari starši in takratni duhovnik s svojim zgledom in vzgojo položili v srce trdne temelje vere in molitve. Res pa je, da se v molitvah največkrat obračamo k Mariji in Jezusu s prošnjami, manj se zahvaljujemo.

Kako lepe so naše ljudske pobožnosti, tako tudi prošnje procesije pred praznikom Vnebohoda, ki še danes potekajo po številnih župnijah. Tako smo se na dan Marije Pomočnice kristjanov – Marije Pomagaj, spet zbrali farani, tudi iz sosednjih župnij, pri znamenju sredi vasi, od koder smo med molitvijo rožnega venca, v procesiji krenili proti podružnični cerkvi nad vasjo, kjer smo imeli še sv. mašo.

Med potjo je g. župnik blagoslavljal vrtove, travnike, polja, domove. »Žegna« so bili deležni še mimoidoči in avtomobilisti, ki so se takrat odpravljali v službe ali po opravkih. Med sv. mašo in pri litanijah vseh svetnikov smo prosili, da bi bili obvarovani pred raznimi nesrečami, ujmami, da bi zemlja obrodila sadove. In prošnja, ki se mi je še pred desetletji zdela skoraj ne več pomembna, pa je v današnjem času tako živa in v nebo vpijoča: »Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!«

Hvala Jezusu in materi Mariji za vsak preživet dan, četudi je včasih naporen in neprijazen.

Ana