Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 6. oktober 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Svetost raste iz ponižnosti

Znana je misel sv. Avguština: »Če hočeš zgraditi visoko stavbo svetosti, izkoplji najprej globok temelj ponižnosti.« Pogosto poslušamo Jezusove besede: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Že v Stari zavezi modri Sirah uči: »Opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17–18). Apostol Peter v Prvem pismu kristjane vabi: »Vsi pa si v medsebojnih odnosih nadenite ponižnost, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se torej pod mogočno Božjo roko, da vas poviša ob svojem času« (1 Pt 5,5–6).

Vidimo, da Jezus ponižnim obljublja povišanje; to velja že za življenje na zemlji, predvsem pa v nebesih. Modri Sirah obljublja ponižnim priljubljenost pri ljudeh in milost pri Gospodu. Sv. Peter poudarja pomen ponižnosti v medsebojnih odnosih, pa tudi v odnosu do Boga. Medsebojna ponižnost je podlaga za medsebojno ljubezen pa tudi za ljubezen do Boga. Družina, v kateri so vsi člani v pravem pomenu ponižni, se gotovo ne bo razbila. Prava ponižnost ni nič ponižujočega, kakor marsikdo misli. Prav jo lahko razume le globoko veren človek.

Brez ponižnosti človek ne prejema Božje milosti, ki je nujno potrebna za napredovanje na poti do svetosti. Ponižnost je torej zelo pomembna za tistega, ki hoče v duhovnem življenju rasti, da bo postal dober človek in dober kristjan ter bo z Božjo pomočjo dosegel svetost. Ponižnost je temelj vsem drugim krepostim. Je pravo nasprotje glavnemu in prvemu grešnemu nagnjenju, ki je napuh. Ponižnost je zato temeljna krepost. Brez nje ni nobene kreposti, tudi ljubezni ne.

Kdo je ponižen? Ponižen je tisti, ki vse dobro, ki ga vidi na sebi, pripisuje Bogu, vse slabo pa sebi. Tak je bil pri molitvi v templju cestninar, njemu nasproten, poln samohvale, pa farizej. Samo cestninar je po Jezusovih besedah šel opravičen na svoj dom. Ni proti ponižnosti, če priznamo na sebi resnične dobre lastnosti, le hvaliti in postavljati se ne smemo z njimi, ker so Božji dar, Božje delo. Upoštevajmo sv. Pavla, ki je v Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?« (1 Kor 4,7).

Ponižnost je resnica, ki jo izraža Jezusov stavek: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kdor je ponižen, prizna svojo slabost in grešnost ter mu ni težko, če se mora kdaj ponižati. Hvaležen je Bogu in ljudem, ker vidi, koliko dobrega mu je Bog storil, tudi po ljudeh. Če je bližnjega žalil, se mu rad opraviči. V medsebojnem sporu naredi prvi korak k spravi. Tako raste v ponižnosti. Vse zaupanje stavi v Boga in je vedno pripravljen izpolniti njegovo voljo. S tem daje v sebi prostor Jezusu Kristusu, ki je v njem vedno bolj dejaven ter po njem dela velike reči. Ravna se po besedah sv. Janeza Krstnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« Ponižen človek vnaša mir in zaupanje v odnose do Boga in do ljudi. V srcu prevzetnega, domišljavega in ošabnega človeka pa ni prostora ne za Boga ne za človeka.

Sv. Ignacij Lojolski v prizadevanju za ponižnost in s tem za svetost našteva tri stopnje. Na prvi stopnji ponižnosti smo, če smo pripravljeni, da za nobeno ceno ne bomo storili smrtnega greha. Na drugi stopnji vse rajši pretrpimo, kakor da bi Boga žalili s prostovoljnim malim grehom. Na tretji stopnji iz ljubezni do Jezusa ljubimo vse, kar je on ljubil, in smo pripravljeni to tudi storiti.

Kako je z našo ponižnostjo, spoznamo tudi po tem, kaj mislimo o sebi. Na prvi stopnji smo po tem presojanju, če radi priznamo svoje slabosti, napake in grehe ter jih torej ne zagovarjamo. Na drugi stopnji smo veseli, če drugi o nas slabo mislijo in govorijo ter nas obsojajo. Sv. Terezija Avilska si je od zadovoljstva mela roke, ko je slišala, da o njej slabo govorijo. Na tretji stopnji pa je tisti, ki si želi, da drugi z njim temu primerno ravnajo. Tako so želeli svetniki in so ljudje pogosto z njimi tako ravnali.

Po naravi smo sebični in rinemo svoj jaz v ospredje. V ponižnosti bomo napredovali, če bomo dopustili, da bo v nas rastel tisti, ki je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,9). Prosili ga bomo: »Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem Srcu.« Naša učiteljica je skupaj z Jezusom tista, ki je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V svojem življenju je stopila v ospredje le takrat, kadar je bilo potrebno in je bila to Božja volja. Bog je po njej delal velike reči. Zato ga je poveličevala: »Moja duša poveličuje Gospoda. Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.« Tudi po nas bo delal velike reči, če bomo pod njenim vodstvom ponižni.

p. Anton

sreda, 5. oktober 2022

DOMAČA ZDRAVILA Navadni šipek (Rosa canina L.)

Šipek je v slovenskem prostoru nedvomno poznana zdravilna rastlina. Njegovi koristni zdravilni učinki so vzrok tega. Marsikateri prehlad namreč v hladnih in vlažnih zimskih mesecih zaradi pitja šipkovega čaja hitreje mine oziroma prehlada sploh ne dobimo. Šipkov čaj naj bi pozimi in zdaj v času, ko se pojavlja korona virus, redno pili.

Uporabljamo zrele rdeče plodove (Cynosbati fructus), ki imajo prijeten aromatičen vonj po sadju in kiselkast, a nekoliko trpek okus. Pitje šipkovega čaja je lahko torej prava poletna osvežitev.

 

Čajna mešanica Za osvežitev patra Simona Ašiča

30% plod šipka (Cynosbati fructus)

20% cvet hibiskusa (Hibisci flos)

15% plod borovnice (Myrtilli fructus)

20% list robide (Rubi fruticosi folium)

15% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

 

»Zaradi velike količine vitamina C in drugih vitaminov je šipkov čaj zelo zdravilen,« tako ga je opisal pater Simon Ašič. Vitamina C je več kot 0,3%. 100 g šipka vsebuje toliko vitamina C kot 1kg limon. Vsebuje tudi fruktozo (30%), nekaj mineralnih snovi, predvsem kalij, ter flavonoide, npr. rutin, ter jabolčno, jantarjevo, citronsko in fosforno kislino, eterično olje, karotenoide, ter malo čreslovin. Čreslovine dajejo malo trpek okus čaju in hkrati delujejo proti velikemu številu bakterij ter preprečujejo rast nekaterih virusov v sluznici dihal. Karotenoidi spodbujajo delovanje imunskega sistema. Fruktoza je dober vir energije. Zaradi teh spojin torej šipek pomaga proti utrujenosti, mlahavosti, bledici in izboljša odpornost organizma proti raznim (novim) okužbam. Šipkov čaj naj bi pili tudi predvsem ostareli ljudje, ki jim prebavila ne vsrkajo dovolj vitamina C iz hrane. Zaradi pektina in sadnih kislin, ki jih vsebuje, deluje tudi kot šibak diuretik, kar pomeni, da poveča količino izločenega urina, zato ga je dobro dodajati spomladanskim čajnim mešanicam pri pomladanskem zdravljenju, da iz telesa izločimo strupe.

 

Čajna mešanica Za okrepitev patra Simona Ašiča

10% rastlina tavžentrože (Centaurii herba)

15% rastlina dišeče perle (Asperulae odoratae herba)

30% plod šipka (Cynosbati fructus)

10% list poprove mete ((Menthae piperitae folium)

20% list velike koprive (Urticae folium)

15% plod ovsa (Avenae fructus)

 

Šipek tudi odvaja iz telesa soli sečne kisline, zato je v ljudski medicini koristen za bolnike s protinom. Šipkov čaj preprečuje tudi zaprtje ter pomaga pri ledvičnih obolenjih.

Po prvi slani v pozni jeseni bomo nabrali plodove šipka z grma, ki bo rastel kje na robu travnika, a zdaj si pa lahko iz njih pripravimo osvežilni čaj v teh vročih poletnih dneh.

Barbara Kozan, mag.farm.

torek, 4. oktober 2022

Stiška elegija

 

Stiška elegija

 

Tako pravijo pesmi z naslovom Pesem od zatiškega kloštra. Nastala je najbrž takoj po razpustu samostana jeseni leta 1784. Kdo jo je spesnil, se ne ve. Verjetno eden od pregnanih menihov, saj toži v eni izmed 26 šestvrstičnih kitic:«Oh, čas mi je nehat, slavu od vsih jemat, ker se ne morem ločiti,Stična zapustiti.« Obstaja več zapisov te pesmi, na enem je podpisan Franc Škerbinc iz Višnje gore. Mož je bil rojen na premožni kmetiji na Pušči, ki je danes zaselek Dednega dola. Njegov mlajši brat Andrej je bil gvardijan frančiškanov in je izdal nekaj knjig pridig tako slovenskih kot nemških. Brat Martin – leta 1806 vpisan kot jezuitski gojenec – je bil menda zelo sposoben advokat. Franc kot prvorojenec je gospodaril doma – a bolj slabo. Raje je hodil po božjih poteh in vodil s seboj cele trume romarjev, katerim je zmerom „naprej molil". Navadna služba božja mu ni bila všeč, iskal je le posebne svečanosti, pri katerih je lahko izstopal in bil prvi med vsemi. Rad je stikal za starimi zapisi, ki jih je prepisoval in se potem ponašal, kot da so njegovi. Tako je najbrž nekje našel tudi pesem o pregnanih menihih ter se pod njo podpisal. Znal je namreč dobro pisati in je bil sploh, kakor so pripovedovali, izredno nadarjen. Spisal je sam silno dolg križev pot, ki ga je romarjem tako navdušeno „naprej molil", da so ljudje po cerkvi kar solze pretakali. Njegovo posestvo je bilo prodano, njegov sin pa »berači Bog ve kod po svetu«, so zapisali v Ljubljanskem zvonu leta 1882. Franc Škerbinc je umrl v Polju pri Višnji Gori 22. oktobra1858. Verjetno se je tja preselil potem, ko je bila domačija na Pušči prodana.

Valerija Ravbar

ponedeljek, 3. oktober 2022

VALERIJINE VRSTICE Marija Kolar, zdravnica z Marijinih vrtov

Časopis Slovenec je aprila 1925 prinesel naslednje obvestilo: »V Inomostu [Innsbruck] je bila odlikovana z doktorsko diplomo vsega zdravilstva naša rojakinja gdč. Marija Kolarjeva iz Višnje Gore. Nova doktorica je obiskovala osnovno in srednjo šolo v Ljubljani ter bila vztrajna članica Marijinega vrtca, nato pa družbenka kongregacije, ustanovljene na čast Kraljici rožnega venca pri stolnici. Kot dijakinja vseučilišča v Inomostu se je udeleževala shodov ondotne kongregacije za akademičarke. Bog živi novo doktorico z Marijinih vrtov!«

Pa smo šli s pomočjo rodoslovnih knjig iskat doktorico Marijo iz Višnje Gore! Izkazalo se je, da se je rodila v Stični 8. 12. 1899. To je bil čas, ko so se v samostan po 114 letni odsotnosti vrnili menihi. Vendar je v njegovih prostorih še vedno uradovalo sodišče, saj se niso mogli zediniti, kam bi ga preselili. Ravno ob času Marijinega rojstva je prišlo z Dunaja obvestilo, da bo to Višnja Gora. Marijin oče Anton Kolar je bil sodni sluga in tako je Višnja Gora postala novi dom mlade družinice. Anton Kolar je bil doma s Planine pri Rakeku, a o njem ne vemo dosti. Zato pa toliko več o rodbini njene matere Terezije Gorec. V njenem sorodstvu je bilo toliko duhovnikov, da je to gotovo odločilno vplivalo na njeno vzgojo.

Zgodba se začne leta 1793, ko sta se poročila Anton Antončič, prvi učitelj – zelo spoštovan in sposoben– v Šentvidu pri Stični, in Katarina Kutnar z velike kmetije v bližnjem Šahmansdolu. Iz Kutnarjeve rodbine sta izšla dva pomembna duhovnika: lavantinski škof Franc Xaver in čateški župnik Ignacij. Skoraj samo po sebi umevno je, da je postal duhovnik tudi eden izmed Katarininih sinov. Vid Antončič (1804–1866) je služboval kot kaplan v številnih župnijah, umrl je v Dolu pri Ljubljani. Sin Franc (r.1796) se je poročil z Marijo Čebular iz Škofelj. Najbrž sta iz svojih dot kupila posestvo v Podborštu pri Dobu. Očitno nista imela sinov, pa sta posestvo izročila hčeri Mariji. Za zeta je prišel Anton Gorec iz dobrniške fare. Vendar nista obdržala kmetije. Mati je umrla pri hčeri, ki se je poročila v Šentvidu s takratnim, tudi zelo cenjenim učiteljem Janezom Kremžarjem. Tako njo kot sestro Frančiško je prišel v Šentvid poročit brat Frančišek Gorec (1848–1923), ki je bil kar 50 let župnik v Baderni v Istri. Pa ne samo župnik, ampak tudi narodni buditelj in gospodarstvenik! No, župnik Frančišek je bil tudi boter Mariji Kolar v Stični. Najbrž so jo krstili šele po trinajstih dneh zato, ker boter ni mogel tako hitro priti iz Istre.

In kako je bilo z Marijo potem, ko je postala zdravnica? Med drugim je delala kot primarij v Splošni bolnici v Ljubljani, imela pa je tudi zasebno ordinacijo na Starem trgu. Poročila se je z zdravnikom dr. Ivanom Kačarjem v trnovski cerkvi. Imela sta dva otroka. Potem pa je prišla vojna, ki je njeno družino ponesla v pregnanstvo, ki se je končalo v Buenos Airesu. Njeni vnuki in pravnuki živijo tako v Ljubljani kot Buenos Airesu.

Valerija Ravbar

nedelja, 2. oktober 2022

V bunkerju »Ljubljana« (9)

Jožef Grebenc je bil srečen v stiškem samostanu. Ni mu bilo dolgčas, saj je imel veliko učenja. Pa tudi sam ni bil. Pred njim je prišel v samostan njegov starejši brat, ki je bil že frater. Dali so mu ime Placid, po najljubšem učencu svetega Benedikta. Frater Placid mu je ob prostem času povedal kaj iz zgodovine samostana in Jožef je kar požiral njegove besede. Bil je vesel, če ga je brat kdaj popeljal v samostanske prostore. Občudoval je križni hodnik in vse druge stavbe v krogu samostana. Že kot gimnazijec se je vpraševal, kako so te velike prostore zidali. Iz katerih časov so posamezne stavbe in kaj vse se še skriva za debelimi samostanskimi zidovi.

Zavzeto se je učil. Učenje mu je dobro uspevalo in ni imel težav z nobenim predmetom. Latinščina mu je bila posebno veselje, saj je skrivala velike zaklade. Mislil je, da se mora tega starodavnega jezika naučiti, kolikor je mogoče dobro, da mu bodo postali dostopni vsi veliki spisi, ki so napisani v tem jeziku. Tudi grščina mu je šla dobro, a tako velik izziv kot latinščina mu ni bila. Prihajala je z bolj oddaljenega sveta, ki z nami ni imel toliko stika. Če ne bi razumel grščine, bi kljub temu lahko dobro razumel korenine evropske kulture. Latinščina te korenine odkriva bolj naravnost.

Grščina mu je bila pri srcu bolj zaradi Svetega pisma. Učil se je je z ljubeznijo, da bi bolje razumel besedilo Svetega pisma.

Leto je hitro minilo. Tudi drugo se je obrnilo, kot bi trenil. Jožef je imel pred seboj kot edino mogočo življenjsko pot vstop v stiški samostan. Tako ga je navduševalo, da o drugih možnostih sploh ni razmišljal. Popolnoma naravno se mu je zdelo, da vstopi v samostan in se pridruži svojemu rodnemu bratu, ki je že bil član stiške samostanske družine. V pogovorih z opatom Avguštinom je vselej rekel, da bi rad vstopil. Opat je bil tega vesel, toda vedno je poudarjal, da mora vstopiti samo zato in bo srečen samo, če bo iz vsega srca služil Bogu. Vsak drug motiv za vstop bi bil nepopoln in neupravičen.

Čeprav je bil Jožef še mlad, je čutil v srcu, da ga kliče Bog v stiško opatijo. Čutil je, da bo lahko kot menih najbolj uresničil svoje najgloblje hotenje. Tudi zgodovino bo najlažje raziskoval v krogu samostanskih zidov in brskal po arhivskih listinah. Zdelo se mu je, da samostan skriva čudovite zgodbe iz davnine, ki so bile polne lepega in navdušujočega, pa tudi veliko grenkobe in trpljenja.

Še lepšo podobo mu je dajala bratova navdušenost nad samostanskim življenjem. Bil mu je vzor in cilj v življenju. Že ko je brat odhajal od doma, je sklenil, da bo šel za njim. Sedaj je bil ideal njegovega življenja čisto blizu, skoraj na dosegu roke. Pravzaprav se je že pripravljal na redovno življenje.

Bratje v krojačnici so mu umerili novo belo redovno obleko. Vesel je bil tega trenutka, ko bo to obleko lahko prvič oblekel. Z učiteljem novincev sta opravila enotedenske duhovne vaje in skupaj razmišljala, kaj je redovno življenje, kaj molitev in kaj služenje Bogu.

Končno se je približalo tako pričakovano jutro. V kapitlju je bil zbran velik del samostanske skupnosti. Opat Avguštin je bil slovesno opravljen spredaj na svojem sedežu. Jožef je ostal zunaj z učiteljem novincev. Potem so odprli vrata in ju povabili. Skupaj sta vstopila in se globoko priklonila pred opatom. Učitelj novincev je stopil na stran, Jožef pa je kleče zrl v opatovo obličje. Opat ga je mirno pogledal in mu rekel:

»Kaj želiš, dragi brat?«

»Božjega in vašega usmiljenja,« je mirno odgovoril Jožef.

Potem so vsi sedli. Tudi njemu so pokazali pripravljen stol na sredi kapitlja. Brat, ki je bil za to določen, je začel brati Pravilo svetega Benedikta. Bral je nekaj odstavkov iz predgovora. Prve besede so mu udarile v uho:

»Poslušaj, sin, nauke učitelja …«

Poznal je te besede. Čeprav so bile latinske, mu niso bile neznane. Že iz šole so mu bile domače. Pri pouku latinščine so jih temeljito obdelali. Vsako besedo posebej. Branje ni bilo dolgo. Potem je opat Avguštin vstal in spregovoril novincu. Govoril je o pomenu redovniškega služenja. Razumel je, saj sta o tem že govorila. Ponovno je poudaril, da mora biti ta odločitev resnično samo zaradi Boga. Le edino tako je mogoče najti srečo v darovanju in služenju. V nasprotnem primeru lahko postane redovno življenje nedoumljivo velika muka.

Po nagovoru so prinesli blagoslovljeno vodo in knjigo. Opat je zmolil blagoslovno molitev in poškropil Jožefovo novo obleko. Tiho je pristopil k Jožefu. Tudi on je stopil korak naprej. Prijel ga je za rob suknjiča in ga začel slačiti. Zraven je molil besede:

»Sleci starega človeka in obleci novega, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.«

Učitelj novincev je že držal nov bel habit v roki in ga podal opatu. Ta ga je tiho položil Jožefu okoli vratu in pomagal, da se je razprostrl po vsej njegovi višini. Nadeli so mu še lep bel škapulir s kapuco. Opasali so ga z belim pasom in ogrnili v bel plašč. Ves se je bleščal v belem. Zdelo se mu je, da je v nebesih med izvoljenimi, oblečenimi v bela oblačila. Menihi so začeli peti Benediktus. Opat je pristopil k njemu ter ga objel in stisnil k sebi. Potem so pristopili še drugi menihi in ga objeli. To je pomenilo, da ga sprejemajo v svojo skupnost.

Po končani pesmi je opat Avguštin slovesno oznanil:

»Odslej se boš imenoval frater Maver.«

Taka je bila navada. Ob preobleki so novinci dobili novo ime. Niso si ga izbrali sami, določil ga je opat. Nekateri so radovedno ugibali, kakšno ime bodo dobili. A to ugibanje se je običajno izkazalo za zgrešeno. Zakaj novo ime? Novo ime je pomenilo nov začetek. Vstop v samostan naj bi bil neke vrste spreobrnjenje k novemu načinu življenja. Vse, kar je bilo prej, je sedaj ostalo zunaj za samostanskimi zidovi. Vsi trenutki dneva bodo posvečeni Bogu. Bog bo postal središče novinčevega življenja. Molitev bo postala njegovo glavno, celo službeno opravilo. Iskati bo treba novih načinov molitve. Še zlasti bo potrebno odkrivati Boga v vsem, kar bo delal.

Življenje v noviciatu je bilo drugačno od dijaškega. Skupaj s samostansko družino je bil pri molitvah. Tudi vstajati je bilo treba bolj zgodaj. Gimnazijski študij je bil za eno leto prekinjen, saj je bilo dovolj drugih obveznosti. V noviciatu je bila šola posebne vrste. Imeli so pouk v čisto praktičnih rečeh. Učili so se lepega petja psalmov. Spoznavali so zgodovino reda. To je bilo za fratra Mavra nekaj tako zanimivega, da je še v prostem času raziskoval po knjigah, kje bi še kaj več zvedel. Na latinščino niso pozabili niti v noviciatu. Sedaj se je pokazalo, kako potrebna je. Molitve in sveta maša so bile v latinskem jeziku. Zato je bilo treba poglabljati se v ta stari jezik Cerkve, da bi razumel vsaj nekaj od tega, kar so menihi pri molitvah peli. Podrobno so proučevali Pravilo svetega Benedikta in sodobne konstitucije. Velik poudarek je bil na duhovnosti in uvajanju v molitev. Frater Maver je spoznaval, da molitev ni samo takrat, kadar imaš sklenjene roke in moliš rožni venec ali očenaš. Molitev je veliko več. Molitev je premišljevanje, je tudi branje nabožnih besedil. Molitev je lahko tudi delo, ki ga opravljaš zbrano in z mislijo na Boga.

Čeprav mu meniško življenje ni bilo tuje, je bilo vendar veliko novega, kar se je bilo treba naučiti. Meniško življenje je čisto drug način življenja, v njem ima vsaka kretnja in beseda namen, da človeka približa Bogu. Večkrat na teden so bili pri pouku z opatom Avguštinom. Tudi on jih je uvajal v redovno življenje. Novinci so ga ljubili kot svojega očeta. Spregovoril jim je iz srca, čisto odkrito in življenjsko. Še bolj so začutili njegovo globoko izročenost Bogu. Spoznali so, da z vsem srcem živi samo za Gospoda. Tudi strogosti mu niso zamerili. Bilo jim je jasno, da je strog do njih zato, da bi jih obvaroval hudega. Razumeli so, da je tudi opatova strogost izraz njegove ljubezni do njih.

p. Branko Petauer

sobota, 1. oktober 2022

Misli sv. Bernarda Jezusova odrešenjska ljubezen in dobrota do nas

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi.

Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil ? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo? …

Za teboj, Gospod Jezus, tečemo zaradi tvoje dobrote, ki jo vse oznanja, saj slišimo, da ne zaničuješ ubožca in se ne zgražaš nad grešnikom. Nisi se zgrozil nad skesanim razbojnikom ne nad objokano grešnico, ne nad prosečo Kananejko ne nad ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu, ne nad njim, ki je sedel pri mitnici, ne nad prosečim cestninarjem, ne nad taječim učencem, ne nad preganjalcem učencev, niti nad tistimi, ki so te križali. (22,8).

Bolj kot sonce je jasno, da je Bog zate, človek, plačal velikansko ceno. Iz Gospoda je postal suženj, iz bogataša revež, iz Besede človek – zakaj Božji Sin se ni sramoval postati sin človekov. Spomni se, da si sicer ustvarjen iz nič, nisi pa odrešen iz nič. V šestih dneh je Bog ustvaril vse in obenem tudi tebe. Celih trideset let pa je delal za tvoje odrešenje sredi te naše zemlje. Koliko naporov je prestal! Mar si ni telesnih težav in sovražnikovih skušnjav povečal s sramoto križa in pomnožil z grozo smrti? (11,7).

petek, 30. september 2022

Prošnje

O, Bog.

Bodi ob meni

in z menoj.

Ker sem edinec,

mi bodi brat.

Ker nimam očeta,

mi bodi oče.

Ker sem Tvoj,

mi stoj ob strani.

Ker Te molim,

Te prosim,

da mi daš

svojo milost

in svojo večnost,

da mi daš

življenjski pogum

in me s tem osrečiš

in razveseliš

v tem zemeljskem življenju.

Slavko Zaviršek – Slavec