Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 13. julij 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

24. julija, 28. avgusta, 25. septembra,

23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu

 

Spremljevalec: p. dr. Miran Špelič OFM.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 9.30 do 15.00

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

ponedeljek, 11. julij 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Prijateljstvo z Bogom

Kako nekaj velikega je to: biti Božji prijatelj! Boga imamo za prijatelja! Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in posebne Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza. S svojim zvestim sodelovanjem, z branjem in poslušanjem Božje besede, s prejemanjem zakramentov in s poslušanjem in izpolnjevanjem Božje volje, to prijateljstvo raste in se poglablja.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. Apostolom je rekel: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in zavestno postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu. Smrt za nas! V žalostnem delu rožnega venca ponavljamo: »ki je za nas krvavi pot potil, za nas bičan bil, za nas s trnjem kronan bil, za nas težki križ nesel, za nas križan bil«.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega, in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče.

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti navzoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”

p. Anton

sobota, 9. julij 2022

ODMEVI

Moja vnukinja Klara (11let) je v šoli dobila nalogo, da mora izbrati stavbo, po lastni izbiri, za
predstavitev. Odločila se je za samostan v Stični. Naredila je velik plakat in se lotila tudi makete (spodaj na sliki). V preteklem letu je opisovala našo cerkev na Dolah, letos pa mi je s ponosom povedala, da si bosta šli z mamico ogledat od zunaj samostan. Sem vesela njene vneme, ki jo delim z vami.

Marija Tekavec

petek, 8. julij 2022

DOMAČA ZDRAVILA Navadna sretena (Geum urbanum L.)

Je trajnica, ki v višino zraste od 20 do 60 cm. V Sloveniji in drugod po Evropi jo vidimo rasti med grmovjem, ob robu gozda, ob živih mejah, če trava zraven nje ni skrbno pokošena in sploh, če so malo bolj mokra tla. Njeni svetlo rumeni cvetovi so iz 5 venčnih listov. Za družino rožnic (Rosaceae) je značilno, da se rastline odevajo s cvetovi s 5 venčnimi listi, kamor torej sodi navadna sretena in npr. jablana, kutina in šipek. Cvetovi so nenavadno majhni (1 do 2 cm) v primerjavi z velikostjo cele rastline in listov.

V času cvetenja, od maja do avgusta, nabiramo celo rastlino. Uporabljamo posušeno ali svežo. Jeseni nabiramo za debel prst ali dva debelo korenino, ki ji odstranimo stranske koreninice. Korenina (Gei urbani radix) močno diši, ker vsebuje evgenol (v eteričnem olju sretene ga je 69,2%), ki je močan antiseptik (deluje na viruse in bakterije) in lokalni anestetik (zmanjša bolečino). Evgenol se nahaja tudi v eteričnem olju nageljnovih žbic. To pojasnjuje, zakaj imenujemo korenino navadne sretene tudi Radix cariophyllatae – nageljnove žbice namreč sodijo v družino klinčnic (Caryophyllaceae).

Okrogla semena, male »bunkice« imajo kaveljčke – zajec, ki se potika po grmovju, na svojo dlako ujame ta semena in jih tako raznaša naokoli. V zdajšnjem času, ko v urbanih naseljih živi tudi vedno več psov in ti na sprehodu vohljajo ob živih mejah, se na njihovo dlako tudi lahko ujamejo semena navadne sretene in jih raznašajo v urbanem okolju.

Izvleček navadne sretene ima protibakterijsko delovanje. Raziskave in vitro so pokazale, da metanolni izvleček (v metanolu smo določen čas namakali liste navadne sretene) zavira rast določenih bakterij, kot so: Pseudomonas aeruginosa, Staphylococcus aureus, Escherichia coli.

Veliko čreslovin (10,5%) vsebujeta zel in korenina navadne sretene, zato je rastlina učinkovita za zaustavljanje driske. Pater Simon Ašič pri driski svetuje pitje vina, v katerem se je namakala sretena. 70 g korenine namakamo 3 tedne v 1 litru vina, precedimo in shranimo. Po pameti pijemo po požirkih v času težav. Evgenol kot močan antiseptik, ki je v korenini, zavre tudi rast morebitnih povzročiteljev driske. Navadna sretena deluje še protivnetno, ker zmanjšuje nastajanje prostaglandinov – pomirilo se bo vneto črevo.

Prej omenjeno vino lahko – tako priporoča ljudska medicina – uporabimo tudi za izpiranje dlesni, pri krvavečih dlesnih ali za grgranje pri vnetju dlesni, ustne in žrelne votline. S tem bomo pomagali odstraniti povzročitelje vnetja, zmanjšali bolečino in zavrli vnetje, ustavili krvavitev. Enako v ta namen uporabimo čaj iz sretene.

Flavonoidi v sreteni imajo antioksidativno delovanje.

Če posušene korenine sretene ne namočimo v vino, jo lahko zmeljemo in shranimo za uporabo v zdravilne namene. Majhno noževo konico v prah zmlete sretene dodamo občasno kot začimbo juham zaradi močne arome in tudi zdravilnosti. Ali pa v piškote – enako kot nageljnove žbice.

Večstoletna uporaba navadne sretene in številna slovenska ljudska imena, kot so blažič, benedičica in žegnani koren, potrjujejo, da jo lahko varno in učinkovito uporabljamo.

Barbara Kozan, mag. farm.

sreda, 6. julij 2022

VALERIJINE VRSTICE Jožef Plečnik (1872 – 1957) in Stična (Ob 150-letnici rojstva)

Leto 2022 je v Sloveniji posvečeno spominu na Jožefa Plečnika ob 150 letnici njegovega rojstva. Pa poglejmo, kaj ga povezuje s Stično.

Ljubljanski Rožnik, ta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, je bil leta 1930 naprodaj. Cistercijani iz Stične so takrat šolali v Ljubljani precej srednješolcev in klerikov. Menili so, da bi bilo pametno, če bi zanje poskrbeli z lastnim zavodom v Ljubljani. Zdelo se jim je primerno, da bi sezidali pri cerkvi na Rožniku konvikt. Skrbeli bi tudi , da bi bila v Marijini cerkvi vsak dan maša. Ohranili bi gospodarska poslopja in gostišče, kjer bi prodajali stiške pridelke. Najeli so arhitekta Jožeta Plečnika, da bi pripravil načrte za dijaški zavod in sploh vso ureditev vrha Rožnika, celih 52.000 kvadratnih metrov z gozdom, travnikom in sadovnjakom. Toda izkazalo se je, da bi bil podvig predrag in cistercijani so morali misel na Rožnik opustiti. Namesto njega so kupili poslopje na Poljanski cesti v Ljubljani in v njem uredili zavod za svoje dijake in študente. Toda stike s Plečnikom je samostan še ohranil.

Leta 1930 je bil posvečen v mašnika p. Simon Ašič. Novo mašo je pel v svoji rojstni župniji Rajhenburg (Brestanica), novomašniški kelih pa je bil izdelan po načrtu arhitekta Plečnika. Denar zanj je poslal Ašičev oče iz Amerike. Leto kasneje je imel novo mašo p. Antonin Skubic. Pri oltarju v domači cerkvi v Grosupljem je tudi on dvignil Plečnikov kelih, bil je le nekoliko skromnejši. Oba pa je izdelal pasar Simon Kregar iz Ljubljane. Oba keliha sta zdaj v Muzeju krščanstva v Stični. Pred časom pa so dokupili še tretji Plečnikov kelih. Ta je bil leta 1938 narejen za Franca Dolenca, znanega teologa zgodovinarja in pisca, ki je po vojni deloval v zamejstvu.

Leta 1954 sem začela hoditi šolo in k verouku. P. Rafael Ašič, takratni stiški župnik, je veroukarjem pokazal nov tabernakelj in večkrat poudaril, da ga je zasnoval arhitekt Plečnik. Bili smo premajhni in premalo razgledani, da bi vedeli kdo je Plečnik in kakšna pridobitev je njegov tabernakelj za našo cerkev. Zasnovan je kot samostojna hišica iz marmorja z dvojnimi vrati. Kovinski ptiči, ki ga krasijo, dokazujejo, da je bil narejen nalašč za stiško baziliko. Plečnikova mojstrovina pač ni naredila na šolarje takega vtisa kot svetniki v zanimivih oblačilih na oltarju in zlatokrili angelci nad njimi.

Valerija Ravbar

ponedeljek, 4. julij 2022

VALERIJINE VRSTICE Mama iz nebes

Prelep poletni dan malo pred Kresom. Pokošena je bila vsa dolina. Po njej je počasi brnel traktor in obračal redi. Toda ni bilo videti, da bi kdo sedel za volanom. Saj ni bilo mogoče, kajti fantek, ki ga je upravljal , je imel komaj deset let. Če je hotel doseči sklopko, se je moral dvigniti s sedeža in pritisniti nanjo z vso silo. To je trajalo več ur. Ravno, ko je obračal zadnjo red, se je izza griča prikazal avtomobil. Mož, ki je stopil iz avta, se je napotil k dečku, kije ustavila traktor in se zapodil v njegov objem. Pa sta zmogla še enkrat! Sama. Ja, bila sta sama na veliki kmetiji. Fantkova mama je zbolela kmalu po njegovem rojstvu. Potem so sledilaleta, ki jih je preživela po bolnišnica in nazadnje smrt. Doma je bila sicer babica, a za fantka je skrbel predvsem oče. Jemal ga je s sabo na polje. Sedel je pri njem na traktorju ali pa potrpežljivo čakal v senci kje ob robu gozda, da je oče končal z delom. Kmalu je fantek sam začel voziti traktor, a pod očetovim nadzorstvom. Potem je zbolela še babica. Ležala je bolnišnici in sin je moral k njej na obisk, čeprav je cela dolina ležala pokošena. Tako je fantek sam obrnil travnik. Kako si je oče oddahnil, ko je videl, da je bilo doma vse v redu! Ljudem, ki so šli mimo in zmajevali z glavami, je rekel:« Saj je vse prav. Sv. Janez Krstnik je naredil lepo vreme, na fantka pa je pazila mama iz nebes.«

Potem je umrla še babica. Ko sta stala ob grobu, so se očetu orosile oči, čeprav se je trudil, da bi fantek ne opazil njegove bolečine. Pa ga je ta pocukal za rokav in zašepetal: «Nič ne skrbi, atek. Zdaj boš tudi ti imel mamo v nebesih, da bo pazila nate.« In res sta obe mami potem skrbeli, da je oče zmogel svoje dolžnosti in da je sinek zrasel v velikega zdravega in delavnega fanta.

sobota, 2. julij 2022

V bunkerju »Ljubljana« (7)

Že drugi teden dela je šel h koncu. Stiskalnica je dobila svojo podobo. Vsi, ki so si jo prišli ogledovat, so se čudili, češ da kaj takega še niso videli. Spraševali so Franca, kje je dobil zamisel za tako veliko stiskalnico. Povedal je, da so bratje delali stiskalnice že za različno velike vinske kleti na Štajerskem. Tam je bilo treba postaviti vselej veliko stiskalnico, s katero je bilo mogoče na hitro stisniti velike količine grozdja. Tako stiskalnico sta si zamislila tudi za stiški samostan. Sedaj je stiskalnica že narejena, treba je dokončati samo še zadnje podrobnosti.

Kamen so uspešno dvignili in utrdili na vijak. Poleg droga pod kamnom je bilo treba luknjo na trdo zamašiti z drobnimi skodlami, ki so jih nabili v luknjo ob vijak. Kamen je moral biti pritrjen in se ni smel vrteti in ne majati na vijaku. Nad kamnom so zvrtali še eno luknjo, v katero so vtaknili drog, s katerim se je vrtelo kamen. Ko je bil kamen na trdnem mestu, so ga ometali še z močnim cementnim obrizgom. Brat Celestin je takoj dobil zamisel, da bi v svež omet napisal, kdo je stiskalnico naredil. Vzel je železno ost in napisal na kamen, da so jo naredili bratje Irgolič iz Gornje Radgone. Ves napis je lepo zgladil, da je bilo videti zares popolno. To bo trajen spomin na brate, ki so novo stiskalnico naredili.

Na dnu je Franc v vijak že prej zvrtal luknjo. V to luknjo so sedaj namestili še železno palico, ki bo olajšala vrtenje, ko bo vijak že dvignjen od tal. Takrat se kaj hitro lahko zgodi, da kamen začne opletati sem ter tja. To je nevarno za navoje pri lesenem vijaku. S palico, vgrajeno v spodnji del vijaka, pa se ravno to prepreči. Zaradi železne palice je mogoče kamen vrteti udobno, saj ne more opletati ne na levo ne na desno. Železna palica pa je stala na težki kovinski podlagi, ki je ni bilo mogoče med vrtenjem premakniti.

Zadnje opravilo, ki ga je bilo treba dokončati, je bil koš za stiskalnico. Franc je načrtoval okroglega in širokega okoli 120 centimetrov. Tako bi bilo v njem prostora za več kot kubični meter zmletega sadja in bi z enim samim stiskanjem iztisnili več kot 800 litrov mošta.

Spet je bila potrebna pomoč brata Nivarda. On je bil naprošen, da naredi težke železne obroče, na katere bodo pritrjene lesene stranice. Franc mu je narisal skico in brat Nivard se je lotil dela. Naredil je štiri ukrivljene železne loke. Skupaj s Francem sta domislila, kako bi se loki najbolj priročno sklenili in zaprli v krog.

Franc in Jožef sta naredila lične in ozke stranice za koš. Razmaknila sta jih za dober milimeter in jih enakomerno privila na železne obroče, ki jih je izdelal brat Nivard. Skupaj so naredili še velik pokrov, s katerim je bilo treba pokriti sadno kašo med stiskanjem. Ta je bil zelo težak, da sta ga morala dvigniti vedno dva krepka možaka.

Franc in Jožef sta začela iskati še nekaj smrekovih tramov. Ni jih še bilo na Polževem vrtu. Toda pri žagi jih je bilo mogoče najti. Šli so pogledat na žago in našli dovolj smrekovih tramov. Toda Franc je bil varčen. Ni hotel vzeti dolgih lepih tramov, izbral je take kose, ki niso bili več za tesarsko rabo. Samo dva metra dolge je potreboval. Naložili so jih na voz in odpeljali na Polžev vrt. Tam je vsakega razžagal na dva dela. Te tramove je potreboval za na pokrov. Bolj ko se stiskalnica stisne, več tramov je bilo treba naložiti na pokrov, da se je lahko še bolj stisnilo. Od strani, kjer so bili prežagani, je vsakemu paru izvrtal luknje. Vsak par je imel več lukenj. Tako je tisti, ki je delal pri stiskalnici, hitro vedel, katera dva trama sta par. Oba sta bila enako visoka, zato sta morala biti položena vedno skupaj. To je bilo pomembno, saj je na ta način pokrov enakomerno stiskal zmleto sadje. Če bi bili tramovi različno debeli, bi bil pokrov na eni strani nižje kot na drugi. To pa je nevarno, da se nagne in spodleti.

V tretjem tednu je bila stiskalnica končana. Vse je bilo narejeno do potankosti. Tudi robove težkih hrastovih tramov so obdelali z okrasnimi rezi. Na sleme pa so pribili deščico, na katero so spretno izrezljali letnico: Anno Domini 1928.

Brat Celestin je bil neizmerno vesel te nove pridobitve. Ko je opat Avguštin prišel pogledat novo stiskalnico, ga je hitro ogovoril.

»Kútjete fékete!, to se bo prešalo! Že sedaj se veselim jeseni, ko bomo to stiskalnico prvič uporabili. Toda z blagoslovom stiskalnice ne bi bilo treba čakati do jeseni. Ali bi jo lahko blagoslovili že sedaj, ko so mojstri še pri hiši?«

»Seveda bi lahko. Kdaj pa boste končali? Zadnji dan dela, ko bo vse nared, bi jo lahko blagoslovili,« je dejal opat Avguštin.

»V glavnem je vse končano, le nekaj malenkosti, nekaj okraskov bomo še danes naredili, potem pa vam jo lahko izročimo,« je odvrnil mojster Franc.

»Torej bi lahko bil blagoslov že jutri po kosilu,« je rekel opat Avguštin.

»Zaradi nas lahko. Vse bo pripravljeno,« se je oglasi še Jožef.

»Dobro. Dobimo se jutri ob dveh. Jaz bom o tem obvestil še samostansko družino, da bo čim več menihov navzočih,« je pogumno dodal opat Avguštin.

 

Zadnji dan dela je bilo ozračje še posebno veselo. Franc je že začel pospravljati svoje orodje in na koncu dal še zadnja navodila:

»Stiskalnica je do konca dodelana. Vse, kar je bilo treba narediti, smo naredili. Nekaj malega pa bo ostalo še vam samostanskim. Ker je les še svež, ga je treba zapariti. V prostor, kjer bo stal koš, je treba naliti kropa. Vse luknje zamašite in nalijte veliko kropa na prostor, kjer boste pozneje nasuli zmletega sadja. Plohi so hrastovi, zato vsebujejo veliko tanina. S kropom boste nekaj tega tanina dobili ven iz lesa. Nekaj ga bo seveda še ostalo. Toda tisti ostanek ne bo delal škode. Zaradi tanina bi lahko bil prvi mošt, ki ga boste stisnili, malo grenak. V sodu pa bi potemnel. To boste s kropom lepo preprečili. Jeseni, preden boste začeli prešati, pa vsako leto nalijte toliko mrzle vode na stiskalnico, da se bodo napeli vsi plohi, ki bodo prišli v stik z moštom. Bolje je, da se les napije vode, kot pa mošta. Ko boste končali stiskanje pa stiskalnico vedno skrbno operite. Če boste tako ravnali, vam bo služila dolga desetletja.«

Brat Celestin je vesel obljubil, da bodo stiskalnico skrbno zakuhali s kropom in jo pripravili za stiskanje.

Naslednji dan se je zbrala vsa samostanska družina na Polževem vrtu. Opat Avguštin je prišel slovesno oblečen v liturgična oblačila. Eden izmed bogoslovcev je nosil posodo z blagoslovljeno vodo. V sveti zbranosti so začeli obred blagoslova nove stiskalnice. Vse molitve so bile v latinskem jeziku. Kratek nagovor pa je bil v domačem jeziku. Opat Avguštin se je mojstrom in njihovim pomočnikom zahvalil za vse delo in trud pri izdelavi nove stiskalnice. Želel jim je Božjega blagoslova še pri njihovem nadaljnjem delu. Čisto ob koncu pa je povabil mojstra Franca, naj gre s patrom ekonomom, da napravita račun.

Brat Vital je prinesel še najboljšega vina, da so veselo nazdravili. Franc in pater ekonom pa sta odšla v njegovo pisarno. Tam sta uredila vse, kar je bilo stroškov dela za mojstre in pomočnike. Franc je tudi ekonomu zagotovil, da je prepričan, da bo stiskalnica dobro služila menihom pri stiskanju sadja.

Bil je že konec tretjega tedna, ko so se mojstri in njihovi pomočniki poslovili od stiškega samostana. Brat Hijacint jih je s kočijo zvozil na železniško postajo. Tudi vse njihovo orodje in drugo prtljago so jim zapeljali do vlaka. Možje so veselo dočakali vlak za Ljubljano. Ko je vlak prisopihal, so ročno znosili vso prtljago na vlak. Precej orodja so imeli s seboj. Vedeli so, da imajo v samostanu marsikaj od orodja, toda najlažje je delati z orodjem, ki si ga vajen in ga imaš vsak dan v roki.

Stiški bratje so postavili kotel kar na Polžev vrt. Nanesli so drv in zakurili. Ko je voda zavrela, so jo previdno zajemali v vedra in nosili na stiskalnico. Tu in tam je malo kapljajo iz nje. Toda to ni nič hudega. Les se napije vode in napne, zato pozneje ne pušča več. Da bi bil les čim bolje zakuhan, so kotel ponovno nalili in zakurili. Na koncu je bilo na stiskalnici veliko vode. S kropom so polili tudi stranice koša, potem pa so jih položili v vročo vodo. Celih ni bilo mogoče potopiti, zato jih je brat Celestin od časa do časa obračal. Vročo vodo so pustili na stiskalnici nekaj dni. Ko so jo spustili ven, je bila skoraj črna.

Brat Celestin je bil vesel tega dosežka in je pogumno pribil:

»Kútjete fékete, poglejte, kako je črna. Dobro smo naredili. To bi lahko šlo vse v mošt, če stiskalnice ne bi zaparili.«

p. Branko Petauer