Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (6) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (št. 20,7).

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.

TAKOLE MOLIM (2) Rožni venec, naš spremljevalec

V prelepem mesecu maju smo na poseben način povezani z Marijo, ki nas "izgubljene" vodi k Sinu, da bi preko molitve iskali in našli pravo pot. Danes sem se sklanjala k umirajočemu (60let) ter prosila Svetega Duha za prave besede, da bi sprejel duhovnika: »Tako malo časa imate, Jezus je poln usmiljenja, prosite v srcu za milost, kajti Bog nam daje svobodno voljo.« Tako zelo mi je stiskal roko, imel je solzne oči. Ker ni mogel govoriti, je samo prikimal. Poklicala sem duhovnika. Med vožnjo domov sem namenila žalostni del rožnega venca zanj. Gospod je usmiljen.

Glede pričevanja o molitvi rožnega venca in sadovih molitve – vse je Božje delo in težko opišem toliko milosti ...

Že to je milost, da lahko vsak dan v službo in nazaj zmolim vse štiri rožne vence. Postal je del mene, kajti 40 let je že minilo, da nisem bila niti en dan brez vsaj desetke rožnega venca in ob njem premišljevanja Evangelija.

Na tam svetu je trpljenje, včasih večje, drugič manjše, vendar Bog poskrbi, da ne izgubimo zaupanja v Njegovo neizmerno ljubezen, ki bo v polnosti zaživela za nas v nebesih.

Marija Tekavec

TAKOLE MOLIM (2) Čas čistega veselja

V prejšnji številki smo začeli objavljati sestavke na temo »Takole molim«. Starejši sestavki naj vas spodbudijo, da napišete svoja sedanja izkustva o molitvi in jih posredujete na naslov: anton.nadrah@rkc.si . Objavljena bodo v našem glasilu ter bodo koristila vsem bralcem. Zelo pomembno je, da v molitvi napredujemo. Kakršna je naša molitev, takšno bo naše življenje, takšna tudi naša večnost.

Čas čistega veselja

Zame je molitev vsaka misel, beseda ali dejanje, ki je podarjeno Gospodu. To niso le hvalospevi, so tudi žalostinke, so tudi padci, so tudi dvomi in stiske ... To so trenutki, ko se misel greje v Gospodovi bližini; so tudi trenutki, ko misel trka in trka v osamljeni noči.

Moj vsakdan je običajno obdarjen z različnimi srečanji z Gospodom. Ljuba mi je samota in tišina na stezici srca sredi gozda na bližnjem gričku, po kateri me Gospod uči počivati v Božjem Srcu in v stezico srca spreminjati tudi sledove vsakdanjega dela. Ljuba mi je sveta maša, kjer je vedno bogato pogrnjena miza Božje Besede in svete Evharistije, ljuba mi je pesem, s katero smem sooblikovati bogoslužje, ljuba mi je molitev rožnega venca v molitveni skupini pred sv. mašo, ljuba mi je molitev v molitveni skupini v domu starejših. Ljuba mi je zlasti večerna molitev, ki jo moliva skupaj s sinom. Ljubo mi je premišljevanje vsakdanje Božje Besede preko celega dne, ljuba so mi znamenja, po katerih se Božja obljuba izpolnjuje tudi meni. Ljubo mi je vsakdanje delo neprestano podarjati Gospodu, ljubo mi je trpljenje, s katerim Gospod kleše moj napuh, ljubo mi je trpljenje, s katerim se smem združevati s Križano Ljubeznijo. Ljuba mi je Marijina šola njenega popolnega zaupanja v Božjo previdnost. Ljubo mi je zreti v Marijo, premišljevati o tej najponižnejši Gospodovi dekli. Po njej se razodeva vsa lepota človeške duše. Po njej se vračam v Očetov objem.

Ljubi so mi milostljivi trenutki pred Najsvetejšim. To so slovesni trenutki Božjega obiska. Trenutki, ko me Skrivnost spravi na kolena in Oče po Sinu v Svetem Duhu prevzema v dar mojo svobodo – prevzema nad menoj vso oblast.

Molitev ... to ni le blaženi trenutek po svetem obhajilu, ko se vsa združim z ljubljenim Gospodom, to je tudi čas poln bolečin, ko padem zaradi lastnega greha ... a tudi trenutek neizmerne hvaležnosti, ko me Božje Usmiljenje očiščuje v kopeli svete Evharistije in v kopeli svete spovedi. Je tudi čas križevega pota, ko pride preganjanje in krivice. A predvsem je zame molitev čas čistega veselja – neizmernega veselja, ker me je Gospod ustvaril zase in mu smem izrekati svoj zgodi se. Ustvaril me je zase, zato se zame trudi, me išče, me vzgaja, me preoblikuje, me tolaži, me vodi, me nosi, me objema in varuje. Vse stori zame in mi postaja Vse v vsem. Hvala, Oče!

Mojca Kastelic

JEZUS NAS UČI MOLITI (13) Naša povezanost z Bogom po Jezusu človeku

Znani nemški teolog Karl Rahner v knjigi Molitev piše: »Če deluje v nas Božji Duh zlasti ob važnem opravilu, potem deluje v nas še prav posebno v molitvi, tem našem najvažnejšem opravilu. Naša molitev je mnogo več kot drobna misel naših izsušenih možganov, več kot ubogo čustvo otrdelega srca. Naše besede vzletavajo s krili Svetega Duha v neizmerno Božjo deželo – če molimo.

Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen Božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

In tako je naša molitev mnogo več od tega, kar mi v molitvi doživljamo. Nekaj zvokov melodije je, ki odmeva v nebesih, vonj kadila je, ki se sladko dviga pred obličjem Svete Trojice ... Ne slišimo ga. Toda v veri vemo, da moli v nas, z nami in za nas in da odmeva njegova beseda v našem in Očetovem srcu.«

Ameriški popevkar in filmski igralec Cliff Richard je pred leti izjavil, da pred vsakim nastopom moli: »Ne zato, da bi bila predstava odlična, ampak zato, da bi bil Bog v njej ... Moram priznati, da sem bil vedno pretresen, ko je Bog odgovoril na moje molitve.«

Z nebeškim Očetom smo povezani, ker smo njegove stvari. Stalno nas ohranja, vzdržuje v bivanju. Še bolj smo z njim povezani po sv. krstu, pri katerem smo postali njegovi otroci, njegovi posinovljenci.

Božji Sin se je prav zato učlovečil, da bi nas privedel v osebnostno povezanost z Očetom. Približal se je ljudem, da bi ljudi približal Očetu. Cerkveni očetje so si upali zapisati drzno misel: Božji Sin je postal človek, da bi človek postal Bog.

Božji Sin je bil pred učlovečenjem usmerjen le na Očeta. Po učlovečenju se je usmeril tudi na ljudi. Sin se zdaj ne vrača k Očetu sam. V osebnostni odnos do Očeta hoče pritegniti tudi ljudi.

Kristus nam je »zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah« (1 Pt 2,21), ne le v trpljenju, temveč tudi v molitvi. Če hočemo postati dobri molivci, ne moremo iti mimo njega. V njegovi šoli naj bi se najprej navzeli njegovega sinovskega odnosa do Očeta, kolikor je nam slabotnim ljudem mogoče. Ko bomo prežeti z Jezusovim sinovskim odnosom do Očeta, bomo njegovo molitev laže razumeli. Tako bomo tudi sami postali boljši molivci.

V tem sinovskem razpoloženju se bomo z Jezusovimi besedami očenaša lažje pogosteje in bolj zbrano obračali na nebeškega Očeta. Po Jezusovem zgledu bomo tudi mi iz srca ponavljali najkrajšo molitev: Oče, moj Oče.

Ko je bil sv. Filip Benicij na smrtni postelji, je uprl oči v podobo Križanega na steni in šepetaje prosil: »Dajte mi mojo knjigo!« Dali so mu neko knjigo, toda bolnik je še naprej prosil: »Mojo knjigo!« Po njegovem pogledu so razumeli, da hoče razpelo, in so mu ga dali. Bolnik je Kristusa na križu večkrat pobožno poljubil, nato je rekel: »V to knjigo sem pogosto pogledal ter iz nje zajemal razsvetljenje in tolažbo. Z njo hočem narediti tudi svojo oporoko, z njo hočem skleniti svoje življenje. Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ti si me odrešil, Bog resnice!«

K Bogu Očetu gremo po Kristusu. On je po svoji človeški naravi srednik med Bogom in nami. Po sv. krstu smo postali njegovi udje. Preoblikovani smo v Kristusa in po njem imamo »dostop k Očetu v enem Duhu« (Ef 2,18). V nas je Božje življenje, življenje Svete Trojice, saj smo celo njeno svetišče. Povezanost s Sveto Trojico, ki se je začela pri sv. krstu, se po krščanskem življenju, še posebej po molitvenem življenju, stalno poglablja.

V nas pravzaprav moli Sveti Duh: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'« (Gal 4,6).

Sveti Duh moli v nas še posebej pri slavilni molitvi. On slavi Očeta. Evangelist Luka je zapisal o Jezusu: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Lk 10,21).

Kardinal Tomáš Špidlik imenuje kristjanovo molitev kar dihanje Svetega Duha: »Kristjan je sestavljen iz treh prvin, piše ruski pisatelj Teofan Kaznjenec (u. 1894): iz telesa, duše in iz Svetega Duha. Telo se giblje, hrani, diha; duša misli, odloča, čuti; Sveti Duh pa moli. Molitev se torej lahko imenuje tudi: 'dihanje Svetega Duha'        

V molitvi se lahko pogovarjamo s posameznimi Božjimi osebami. Celo prav je tako. Pri tem se prilagodimo cerkvenemu letu. Večinoma nam bo najlažji dostop do Kristusa: ko leži v jaslicah, ko javno oznanja evangelij in ozdravlja bolnike, ko visi ves razmesarjen in zapuščen na križu, ko po vstajenju zaživi poveličano življenje. Ker je zmeraj srednik, bomo po njem vedno prišli k Očetu.

Večkrat se bomo pri molitvi obrnili na Očeta: ko se bomo v jasni noči ozirali na zvezdnato nebo in Očeta občudovali kot Stvarnika, ko bomo doživljali, da smo po krstu njegovi otroci, ko bomo gledali nanj kot na končni cilj človeštva in vsega vesoljstva. V liturgičnih molitvah, posebej v mašnem in molitvenem bogoslužju, se običajno obračamo na Očeta, in sicer po Kristusu v Svetem Duhu. To izražajo tudi sklepne besede posameznih prošenj.

Včasih nam bo pri molitvi še posebej blizu Sveti Duh: na binkoštni praznik, ob sv. birmi in obnavljanju birmanskih milosti, v poglobljeni molitvi, ob duhovnih vajah, v času, ko bomo pred kakšno posebno važno odločitvijo in se mu bomo priporočali, ko se bomo bolj trudili za svojo svetost in svetost naših bližnjih.

Kadar smo povezani z eno Božjo osebo, smo povezani z vso Sveto Trojico, saj je v vsaki Božji osebi ista Božja narava. Lahko pa se v molitvi obračamo na Sveto Trojico, na troedinega Boga, ne da bi pri tem mislili na posamezne Božje osebe.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V mesecu juniju škofje posvečujejo diakone v mašnike. Zadnja leta se dogaja, da nekatere škofije več let nimajo nobenega novomašnika. Nič ne koristi, če tožimo nad tem dejstvom. Lahko iščemo vzroke, ki jih bomo našli v splošnem upadanju vernosti, v premajhni svetosti vernih, v škandalih cerkvenih ljudi, v medijih, ki veri niso naklonjeni. Zelo bo koristno, če molimo za nove duhovne poklice in njihovo stanovitnost, če zanje naročimo kakšno mašno daritev. Molitev, ki je povezana z žrtvijo, Bog zelo upošteva. Zlasti je pomembno, da živimo po Božji volji. Mesec junij je mesec presvetega Srca Jezusovega. Vsi poklicani so globoko zapisani v Jezusovem Srcu, v njegovi neizmerni ljubezni. Če bodo to ljubezen doživeli, se jim ne bo pretežko odločiti za duhovni poklic in v njem vztrajati. – Napredovali smo kar za štiri zrna. Hvala Bogu in vsem, ki sodelujete.

Marijinih tisoč obrazov (2)

V študentskih letih, ko sem v prijateljskem krogu prvič obiskala Stiški samostan, sem spoznala tudi Žalostno Mater Božjo. Poznala sem seveda iz šolske umetnostne vzgoje slovito Pieta, a sem – morda prav zaradi načina spoznanja – v tem videla bolj čudovito skulpturo kot pa vsebino, ki jo predstavlja. Bolečina in pogled Stiške Žalostne Matere Božje pa sta me zadela v srce. Dih njenega trpljenja mi je bilo pod skulpturo v baziliki dano občutiti tam in takrat, ob Njej. Morda še bolj zato, ker sem tudi sama ravno v tistem času bojevala svoje življenjske bitke, ko sem se pobirala iz pepela zlorab. Bolečina mi je bila pravzaprav tako ali drugače vedno blizu, a takrat sem jo občutila kot težo celega sveta. Je bilo res naključje, da sva se ravno takrat pobliže spoznali z Žalostno Materjo Božjo in da mi je ravno takrat dobesedno sama s seboj pokazala, kaj je to prava bolečina? Katera bolečina je kot njena? Če kdo pozna in razume mojo, tvojo, našo bolečino, potem jo Ona. Ona je Mati bolečin. In kot je Jezus nase vzel naše grehe, tako njegova Mati nase jemlje naše bolečine. Trpi z nami in nam daje tolažbo in pogum z zgledom svojega velikonočnega upanja.

Ko sem odrasla, dobila službo, svojo družino in več možnosti, da sem šla kam od doma, sem skupaj z rastjo osebne vere in utrjevanjem verskih prepričanj lahko tako ali drugače spoznavala še nove obraze naše ljube nebeške Matere. Kako lepa je naša domovina Slovenija in koliko čudovitih cerkva, do katerih vodijo romarske poti, premore! Hvala ti, Bog Oče, da si nam dal živeti v tako lepi deželi! Kakšno prekipevajoče veselje in hkrati mir se naseli v srce, če ima človek možnost poromati na lepše, na obisk k naši nebeški Materi, iz vzgibov srca in Duha in ne zgolj kot turist umetnostne zgodovine s fotoaparatom v roki. No, ko je človek zrelejši, ga rado kaj zmoti, sploh pri drugih. Velikokrat se ukvarja s tujimi ivermi, namesto s svojim brunom. Takšna je bila tudi moja potrata dragocenih prvih trenutkov, ki sem jih prebila v prisotnosti Ptujskogorske Marije Zavetnice s plaščem. Oči so bile uprte Vanjo, ušesa pa so natančno in vseobtožujoče lovila vse »škljoce« aparatov, vse mrmranje in vse glasne besede, ki niso bile molitev in ki niso bile le domače. Ja, kaj si pa mislijo, kje da so? Na tržnici? Če so bile takrat moje oči nepremično, kar trmasto, zapičene v Marijo s plaščem, so bile moje misli drugje. Bile so pri iverih turistov, s katerimi sem se znašla v svetem prostoru. Moja raztresenost in obtoževanje pa sta postala še eno moje bruno. A dana mi je bila dobra izkušnja. Takrat in še ob nekaterih podobnih priložnostih sem spoznala, da sta mi potrebna tudi mir in tišina, da se zberem in zares s srcem stopim pred Boga in Njegovo Mater. Prija mi samota, ko izlijem vse skrbi in želje pa tudi iskreno zahvalo iz svoje duše in jo na novo, kot s transfuzijo, napolnim z veselo novico, z evangeljskimi besedami, ki preko priklicanega spomina vstopajo vame v čudoviti družbi, pred Najsvetejšim, v pričujočnosti Svetega Duha, pod Materino podobo.

Krščanski nauk nas uči, da moramo živeti občestvo, še posebej pri vsaki mašni daritvi, ko smo pred nebeškim Očetom zbrani kot ena družina, ko se kot bratje in sestre hranimo pri isti oltarni mizi. Kako bogato in potrebno je to občestveno izkustvo, nam je morda pokazal ravno sedanji »koronski« čas, ko nam je za nekaj časa povsem zaprl cerkvene duri in nas prikoval vsakega na svoj dom. Kljub vsemu pa je – kar se božjepotnih romanj tiče – zame osebno najlepše, če so mi dana v času, ko v ciljnem svetišču ni veliko ali sploh ni ljudi. Takrat se počutim kot ljubosumen majhen otrok, ki ima priliko, da vso pozornost in ljubezen svojih staršev lahko dobi samo zase. Ko sem Mariji izlila vsebino srca in ko mi je obnemela molitev na ustnicah, sem le še z očmi iskala, kateri prostorček pod njenim širokim plaščem bi si izbrala, če bi mi bilo dano. In prav zares se mi je zgodilo, da je kasneje Ptujskogorska Marija, ko sva bili v svetišču sami iz oči v oči, prestregla moje solze, me v Duhu nežno vzela pod svoj zaščitniški plašč in mi kmalu izpolnila gorečo željo, za uresničitev katere sem prosila že veliko let.

Ko sem prvič poromala na Sveto Goro nad Novo Gorico k Svetogorski Kraljici, sem se seveda seznanila tudi z zgodbo pastirice Urške Ferligoj. Prepričana sem, da nisem edina, ki sem takoj pomislila na podobnosti z Bernardko v Lurdu ter s pastirčki v Fatimi. O Marija, kako ti ljubiš svoje otroke in kako narode, ki želiš, da ti sledijo, da se ti posvetijo in poslušajo tvoj materinski svet! Okronana podoba Marije z Jezusom, v družbi starozaveznega preroka Izaija in prvega novozaveznega preroka Janeza Krstnika, je name prav zares naredila vtis poosebljene Modrosti, za vse čase in veke, za vse ljudi. Le poslušati in izpolnjevati njene modre nasvete in priporočila nam je treba, pa se nam ni ničesar bati.

Bralka

 

Fatimska mala Marija romarica Marija v Karteljevu

Bil je četrtek, 3. avgust 2017, ko je Fatimska Marija priromala tudi v našo malo podružnico Karteljevo, ki je pod okriljem župnije Mirna peč. Spominjam se, kako sem jo sprejela v primopredaji v župnijski cerkvi, jo posadila na prvi sedež in jo z varnostnim pasom, kot sebe, privezala, da bova obe varno prispele do cilja. Ob prihodu je že čakal mini oltarček, okrašen z vrtnicami in svečami. Začeli so prihajati ljudje, se za trenutek ustavili ob njej in pomolili, a številni so posedli v klopi in ji v tišini posvetili svoje molitve. Pripravili smo molitveno uro, ki jo je vodil danes že pokojni Franci Novak, ki je bil hišni duhovnik pri sestrah karmeličankah v Mirni Peči. V ozračju smo čutili zbrano, jasno in hrepenečo molitev. Prošnje smo položili k Mariji. Najbolj mogočne so bile ljudske Marijine pesmi, ki so tako živo prisotne v srcih sester in bratov. Peli smo iz srca, obrazi navzočih so bili nasmejani in in tako sproščeni, da si jih s pogledom videl kot otroke, ki so zbrani ob materi in v njenem naročju. Počutila sem se srečno, ker so bili to tako milostni in edinstveni trenutki. Še po koncu molitvene ure smo sedeli in peli, ter si med sabo podeljevali svoje občutke. Videti smo bili vsi spremenjeni in srečni.

Bogu hvala za to milost in nebeški Materi, ki nas je obiskala.

Fatimska Marija, prosi za nas!

Zlatka Opalički