Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 23. junij 2022

Marijinih tisoč obrazov (2)

V študentskih letih, ko sem v prijateljskem krogu prvič obiskala Stiški samostan, sem spoznala tudi Žalostno Mater Božjo. Poznala sem seveda iz šolske umetnostne vzgoje slovito Pieta, a sem – morda prav zaradi načina spoznanja – v tem videla bolj čudovito skulpturo kot pa vsebino, ki jo predstavlja. Bolečina in pogled Stiške Žalostne Matere Božje pa sta me zadela v srce. Dih njenega trpljenja mi je bilo pod skulpturo v baziliki dano občutiti tam in takrat, ob Njej. Morda še bolj zato, ker sem tudi sama ravno v tistem času bojevala svoje življenjske bitke, ko sem se pobirala iz pepela zlorab. Bolečina mi je bila pravzaprav tako ali drugače vedno blizu, a takrat sem jo občutila kot težo celega sveta. Je bilo res naključje, da sva se ravno takrat pobliže spoznali z Žalostno Materjo Božjo in da mi je ravno takrat dobesedno sama s seboj pokazala, kaj je to prava bolečina? Katera bolečina je kot njena? Če kdo pozna in razume mojo, tvojo, našo bolečino, potem jo Ona. Ona je Mati bolečin. In kot je Jezus nase vzel naše grehe, tako njegova Mati nase jemlje naše bolečine. Trpi z nami in nam daje tolažbo in pogum z zgledom svojega velikonočnega upanja.

Ko sem odrasla, dobila službo, svojo družino in več možnosti, da sem šla kam od doma, sem skupaj z rastjo osebne vere in utrjevanjem verskih prepričanj lahko tako ali drugače spoznavala še nove obraze naše ljube nebeške Matere. Kako lepa je naša domovina Slovenija in koliko čudovitih cerkva, do katerih vodijo romarske poti, premore! Hvala ti, Bog Oče, da si nam dal živeti v tako lepi deželi! Kakšno prekipevajoče veselje in hkrati mir se naseli v srce, če ima človek možnost poromati na lepše, na obisk k naši nebeški Materi, iz vzgibov srca in Duha in ne zgolj kot turist umetnostne zgodovine s fotoaparatom v roki. No, ko je človek zrelejši, ga rado kaj zmoti, sploh pri drugih. Velikokrat se ukvarja s tujimi ivermi, namesto s svojim brunom. Takšna je bila tudi moja potrata dragocenih prvih trenutkov, ki sem jih prebila v prisotnosti Ptujskogorske Marije Zavetnice s plaščem. Oči so bile uprte Vanjo, ušesa pa so natančno in vseobtožujoče lovila vse »škljoce« aparatov, vse mrmranje in vse glasne besede, ki niso bile molitev in ki niso bile le domače. Ja, kaj si pa mislijo, kje da so? Na tržnici? Če so bile takrat moje oči nepremično, kar trmasto, zapičene v Marijo s plaščem, so bile moje misli drugje. Bile so pri iverih turistov, s katerimi sem se znašla v svetem prostoru. Moja raztresenost in obtoževanje pa sta postala še eno moje bruno. A dana mi je bila dobra izkušnja. Takrat in še ob nekaterih podobnih priložnostih sem spoznala, da sta mi potrebna tudi mir in tišina, da se zberem in zares s srcem stopim pred Boga in Njegovo Mater. Prija mi samota, ko izlijem vse skrbi in želje pa tudi iskreno zahvalo iz svoje duše in jo na novo, kot s transfuzijo, napolnim z veselo novico, z evangeljskimi besedami, ki preko priklicanega spomina vstopajo vame v čudoviti družbi, pred Najsvetejšim, v pričujočnosti Svetega Duha, pod Materino podobo.

Krščanski nauk nas uči, da moramo živeti občestvo, še posebej pri vsaki mašni daritvi, ko smo pred nebeškim Očetom zbrani kot ena družina, ko se kot bratje in sestre hranimo pri isti oltarni mizi. Kako bogato in potrebno je to občestveno izkustvo, nam je morda pokazal ravno sedanji »koronski« čas, ko nam je za nekaj časa povsem zaprl cerkvene duri in nas prikoval vsakega na svoj dom. Kljub vsemu pa je – kar se božjepotnih romanj tiče – zame osebno najlepše, če so mi dana v času, ko v ciljnem svetišču ni veliko ali sploh ni ljudi. Takrat se počutim kot ljubosumen majhen otrok, ki ima priliko, da vso pozornost in ljubezen svojih staršev lahko dobi samo zase. Ko sem Mariji izlila vsebino srca in ko mi je obnemela molitev na ustnicah, sem le še z očmi iskala, kateri prostorček pod njenim širokim plaščem bi si izbrala, če bi mi bilo dano. In prav zares se mi je zgodilo, da je kasneje Ptujskogorska Marija, ko sva bili v svetišču sami iz oči v oči, prestregla moje solze, me v Duhu nežno vzela pod svoj zaščitniški plašč in mi kmalu izpolnila gorečo željo, za uresničitev katere sem prosila že veliko let.

Ko sem prvič poromala na Sveto Goro nad Novo Gorico k Svetogorski Kraljici, sem se seveda seznanila tudi z zgodbo pastirice Urške Ferligoj. Prepričana sem, da nisem edina, ki sem takoj pomislila na podobnosti z Bernardko v Lurdu ter s pastirčki v Fatimi. O Marija, kako ti ljubiš svoje otroke in kako narode, ki želiš, da ti sledijo, da se ti posvetijo in poslušajo tvoj materinski svet! Okronana podoba Marije z Jezusom, v družbi starozaveznega preroka Izaija in prvega novozaveznega preroka Janeza Krstnika, je name prav zares naredila vtis poosebljene Modrosti, za vse čase in veke, za vse ljudi. Le poslušati in izpolnjevati njene modre nasvete in priporočila nam je treba, pa se nam ni ničesar bati.

Bralka

 

sreda, 22. junij 2022

Fatimska mala Marija romarica Marija v Karteljevu

Bil je četrtek, 3. avgust 2017, ko je Fatimska Marija priromala tudi v našo malo podružnico Karteljevo, ki je pod okriljem župnije Mirna peč. Spominjam se, kako sem jo sprejela v primopredaji v župnijski cerkvi, jo posadila na prvi sedež in jo z varnostnim pasom, kot sebe, privezala, da bova obe varno prispele do cilja. Ob prihodu je že čakal mini oltarček, okrašen z vrtnicami in svečami. Začeli so prihajati ljudje, se za trenutek ustavili ob njej in pomolili, a številni so posedli v klopi in ji v tišini posvetili svoje molitve. Pripravili smo molitveno uro, ki jo je vodil danes že pokojni Franci Novak, ki je bil hišni duhovnik pri sestrah karmeličankah v Mirni Peči. V ozračju smo čutili zbrano, jasno in hrepenečo molitev. Prošnje smo položili k Mariji. Najbolj mogočne so bile ljudske Marijine pesmi, ki so tako živo prisotne v srcih sester in bratov. Peli smo iz srca, obrazi navzočih so bili nasmejani in in tako sproščeni, da si jih s pogledom videl kot otroke, ki so zbrani ob materi in v njenem naročju. Počutila sem se srečno, ker so bili to tako milostni in edinstveni trenutki. Še po koncu molitvene ure smo sedeli in peli, ter si med sabo podeljevali svoje občutke. Videti smo bili vsi spremenjeni in srečni.

Bogu hvala za to milost in nebeški Materi, ki nas je obiskala.

Fatimska Marija, prosi za nas!

Zlatka Opalički

 

torek, 21. junij 2022

Fatimska mala Marija romarica Marijin obisk

Zelo sem hvaležna naši dragi mami Mariji za 14-dnevni obisk na mojem domu. Že to, da je sploh priromala v naš dom, je čudež. Kdo bi rekel, da smo se srečali po naključju, jaz pa trdno verujem, da je bila to Marijina oziroma Božja želja. Že naslednji dan sva se s hčerko (skupaj z Marijo Romarico) peljali na obisk k mojim staršem. Pri njiju je bil na obisku stric, ki pa se je od Cerkve kar precej odtujil. Ko je zagledal Marijin kip, ga je postalo vidno sram. Ko sem mu povedala svoje pričevanje, kako se me je dotaknil Bog, je z velikim zanimanjem poslušal. Na koncu je celo sodeloval pri molitvi rožnega venca Božjega usmiljenja. Marija se ga je dotaknila, saj je bil vidno šokiran. Niti sanjalo se mu ni, da prihaja Marija na obisk. Prišel je zgolj »slučajno«, na klepet. Marija, hvala za vse milosti, ki so se te dni dogajale. Marija, kraljica družine, prosi za nas!

ponedeljek, 20. junij 2022

Fatimska mala Marija romarica Mala Marija Romarica v župniji sv. Egidija, Zreče

Občutila sem veliko milost, da sem v našo hišo smela sprejeti kapelico s kipom Fatimske Marije, in sploh da se mi je to zgodilo kot prvi v naši župniji Zreče. Na njen obisk sem se temeljito pripravila. Srečanja pa se nas je udeležilo osem oseb. Najprej smo prebrali, oziroma zmolili molitev za vsakodnevno obnavljanje posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, sledili so pozdravni vzkliki k Devici Mariji, nato smo zmolili veseli del rožnega venca s svetopisemskimi besedili ob posamezni skrivnosti.

Fatimska Marija, prosimo te za naše družine, da bi ponovno vzljubile hišni rožni venec, da bi ga molili goreče vsi skupaj, kakor smo ga molili nekoč. Z veseljem lahko rečem, da smo v mojem otroštvu rožni venec molili prav vsak večer in da si je naš tata, tako kot poje pesem Ljubljena slovenska hiša: »v večernih urah v družbi vseh otrok z rožnim vencem pokril trde žulje trudnih rok«. Tako kakor je Marija v Fatimi naročala preprostim in zelo mladim pastirčkom, je nujno tudi za naš slovenski narod, da spozna, da je Bog zelo žaljen zaradi naše mlačnosti in grešnosti in da je naša spokoritev nujno potrebna.

Marija Kovačič

 

nedelja, 19. junij 2022

Bl. Alojzij Grozde, ves Marijin 3. Podobnost s fatimskimi pastirčki

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čim več ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred »skritim Jezusom«.

p. Anton

sobota, 18. junij 2022

Bl. Alojzij Grozde, ves Marijin 2. Širitelj spisov o Fatimi

Na podlagi zapisa v knjigi profesorja Strleta smemo sklepati, da je imel Lojze s seboj na poti domov vsaj eno od takratnih dveh knjižic o Fatimi in eno od zloženk, oboje v več izvodih. Prof. dr. Anton Strle je namreč v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je izšla leta 1944, zapisal, kaj je Lojze vzel s seboj domov: »S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot.« Ko dr. Strle popisuje zasliševanje in mučenje Lojzeta Grozdeta, ugotavlja: »Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse.«

Kaj je nagnilo partizane, da so Lojzeta Grozdeta umorili? Če bi pri njem našli samo latinski misal in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom, bi se verjetno ne odločili za usmrtitev. Najdba literature o Fatimi pa je preiskovalce nagnila, da so na Lojzeta že od začetka gledali odklonilno. Vsaj kateri od zasliševalcev je vedel, da je Marija v Fatimi napovedala spreobrnjenje Rusije in s tem padec komunizma. To lahko sklepamo iz tega, ker je škof Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu pisal o fatimskih dogodkih, o petih prvih sobotah, o pripravi na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in o spreobrnjenju Rusije. Isto sledi iz dejstva, da so v decembru duhovniki o vsem tem v cerkvi pogosto govorili, komunisti pa so imeli tudi pri nedeljski božji službi svoje ljudi, ki so jim o vsem zvesto poročali. Grozde se jim je zato zdel nevaren, čeprav morda o njem niso imeli nobenih drugih podatkov. Zato ga je bilo treba spraviti s poti. V eni knjigi o Fatimi je bil objavljen Rožmanov predgovor.

Ali so zasliševalci na Mirni o Lojzetu Grozdetu vedeli kaj več, npr. da je bil zelo dejaven član katoliške akcije in prednik Marijine kongregacije? To je možno, a neposrednih dokazov za to nimamo. Zato je najbolj na dlani sklep: Osmošolec Lojze Grozde je bil umorjen kot apostol fatimskega sporočila. S svojim zavzemanjem za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, za obhajanje petih prvih sobot, za pripravo na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s svojo smrtjo prav v noči od prvega petka na prvo soboto, na začetek priprave vse ljubljanske škofije na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je poseben mučenec in apostol Marijinega brezmadežnega Srca.

 

Bl. Alojzij Grozde, ves Marijin 1.Prve sobote

Fatimska Marija ima v Sloveniji zelo gorečega apostola in mučenca. To je bl. Alojzij Grozde, apostol in mučenec fatimske Marije. V mesecu juliju, pol leta pred njegovo mučeniško smrtjo, bo minilo osemdeset let, odkar je pri duhovnih vajah leta 1942 zabeležil dva sklepa: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa. Sveta Evharistija, sonce mojega življenja.« Ogledali si ga bomo kot apostola prvih sobot, širitelja spisov o Fatimi in posnemovalca fatimskih pastirčkov.

Za uresničevanje fatimskih sporočil, zlasti za obhajanje petih prvih sobot in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je skupaj s številnimi takratnimi verniki navdušil tudi Alojzij Grozde. Bil je vnet Marijin častilec in voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču v Ljubljani.

Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. […] Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.« »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.«

Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, opravil sv. spoved. Spravne pobožnosti prvega petka se je udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, je že prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem.