Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 17. junij 2022

MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Tvegati z Bogom

Ker je Marijino srce živelo in čutilo skupaj z Bogom, se je razširilo. V njej se nam je Božja dobrota približala in se nam še vedno približuje. Tako je Marija pred nami kot znamenje tolažbe, opogumljanja, upanja. Marija nam pravi: »Upaj si tvegati z Bogom. Poskusi! Ne boj se ga! Opogumi se in tvegaj z vero! Bodi pogumen, tvegaj z dobroto! Bodi pogumen in tvegaj čisto srce! Skleni zavezo z Bogom in videl boš, da bo prav zaradi tega tvoje življenje postalo široko in razsvetljeno; ne dolgočasno, temveč polno neštetih presenečenj, kajti neskončna Božja dobrota se nikoli ne izčrpa!«

Homilija, 8. december 2005

 

Besede papeža Benedikta XVI.

Besede papeža Benedikta XVI. Odboru za posvetitev in častilcem Jezusovega in Marijinega Srca, ki ga je spremljal škof Peter Štumpf, pri avdienci v dvorani Pavla VI. v Rimu dne 30. 8. 2006:
 


"Lepo pozdravljam vas, častilce Najsvetejših Src Jezusa in Marije, ki ste prišli iz Slovenije. Želim, da bi vi sami in ves slovenski narod v vaši hvalevredni pobožnosti prejemali moč za vedro in dejavno življenje v službi Bogu in bratom. Naj vas spremlja moj blagoslov!"

V osebnem srečanju neposredno po avdienci je sveti oče predsedniku Odbora cistercijanskemu opatu Antonu Nadrahu in samemu Odboru podelil poseben blagoslov za pospeševanje češčenja in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu na narodni in mednarodni ravni.

četrtek, 16. junij 2022

MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Žena ljubezni

Marija je ljubeča žena. Kako bi moglo biti drugače? V veri misli z Božjimi mislimi, hoče z Božjo voljo, zato more biti ljubeča (Bog je ljubezen, 41). Da, dragi bratje in sestre, Marija je sad in znamenje ljubezni, ki jo ima Bog do nas, njegove nežnosti in usmiljenja. Zato se skupaj z brati v veri vseh časov in vseh krajev obrnimo k njej v naših potrebah in upanju, v veselih in bolečih življenjskih zadevah.

Govor, 1. maj 2006

sreda, 15. junij 2022

MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Hoteti po Božje

Magnifikat – nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje besede. Tako je vidno, da je v Božji besedi zares doma. Govori in misli z Božjo besedo, Božja beseda postane njena beseda, in njena beseda prihaja od Božje besede. Tako je tudi vidno, da so njene misli v harmoniji z Božjimi mislimi, da je njeno hotenje v soglasju z Božjo voljo.

Bog je ljubezen, 41.

 

torek, 14. junij 2022

MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Prebivališče Božje besede

Marija živi v Božji besedi, z vsem svojim bitjem živi v njej. Skoraj prepojena je z njo. Tako Božja beseda prežema in oblikuje vse njene misli, njeno voljo in delovanje. Ker prebiva v Božji besedi, lahko sama postane njeno novo »prebivališče« v svetu.

Govor, 11. marec 2006

ponedeljek, 13. junij 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Misliti po Božje

Ta Marijina pesnitev [Moja duša poveličuje Gospoda] je popolnoma izvirna: obenem pa je »tkanina«, ki je v celoti stkana iz »niti« stare zaveze, stkana iz Božje besede. Tako vidimo, da je bila Marija tako rekoč »doma« v Božji besedi, živela je iz Božje besede, prežeta je bila z Božjo besedo. V tolikšni meri, kot je govorila z Božjimi besedami, je mislila z njimi, njene besede so bile Božje besede. Vsa je bila prežarjena z Božjo lučjo, zato je bila tako sijajna, tako dobra, tako zelo je žarela od ljubezni in dobrote. Marija živi od Božje besede, z njo je prežeta. In ta potopljenost v Božjo besedo, ta popolna domačnost z njo, ji daje tudi notranjo luč modrosti. Kdor misli po Božje, misli dobro, in kdor govori po Božje, govori dobro. Imela je merila presojanja, ki veljajo za vse stvari na svetu. Postane moder, poln vednosti in hkrati dober; postane tudi močan, pogumen, z močjo Boga, ki se upira zlu in daje rasti dobremu v svetu.

Homilija, 15. avgust 2005

nedelja, 12. junij 2022

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (17) Križ bolezni (2)

Bolezen nam običajno poruši vse načrte, ki smo jih naredili v času zdravja. Taki načrti mogoče niso vedno Bogu po volji. Lahko so izraz naših sebičnih hotenj in teženj. Ker Bog vidi, da bi nam lahko bili v pogubo, nam podari bolezen, ki nam spremeni vse življenje in vse načrte. Naenkrat se znajdemo na trdnih tleh, brez vsega. Popolnoma nemočni iščemo in premišljujemo, zakaj se je moralo tako zgoditi. V takem stanju je potrebno samo čakati in delati, kar zmoremo. Takrat ni dobro delati nobenih korenitih odločitev, ki bi lahko imele posledice za našo večnost. Bolezen je treba sprejeti v svoje vsakdanje življenje. Potrebno je z njo zaživeti. To se lahko zgodi iz čisto preprostega motiva: ker ne gre drugače. Potrebno pa je veliko moliti za moč v bolezni. Človek bolezen počasi sprejme, čeprav ne iz najbolj vzvišenih nagibov. To je prvi korak. Ko bolezen postane del mojega vsakdanjika in se z njo sprijaznim, lahko Boga začnem spraševati, zakaj mi je to storil. Mogoče iz srca ne bodo prišle ljubeznive besede zanj. Mogoče bo to obtoževanje Boga ali jeza nanj, ki mi je spremenil življenje. Nič hudega, saj Bog razume človekovo stisko in tega ne vzame za slabo. Ko človek počasi začne sprejemati bolezen za svojo, mogoče pride trenutek, ko bo sposoben reči Bogu: Hvala ti za bolezen. Ta beseda je mogoče sprva bolj tiha, komaj slišna, a Bog jo sliši. Ko Bog vidi, da je srce dovolj odprto, lahko razodene vse, kar je potrebno razodeti trpečemu človeku. Velikokrat se to zgodi šele čez mnogo let.

Ko človek začne bolezen sprejemati kot dar, se lahko začne drugačno življenje. Takrat v življenje posije sonce. Človek spozna, da sreča ni odvisna od zdravja ali bogastva in dolgega življenja. Takrat vidiš, da je človek tudi v bolezni in trpljenju srečen. Sreča ni v materialnih stvareh ali zdravju, sreča je, če je v tvojem srcu Bog. Ko Bog posveti človeku v srce, lahko človek vidi drugače; takrat zasijejo prave vrednote, za katere je vredno živeti. Takrat postane jasno, da je prvi in največji cilj človekovega življenja večna sreča. Res je zdravje dragoceno, a z večno srečo se ne da primerjati. In prav bolezen je bila tista, ki je človeku vzela vso minljivo srečo in zadovoljstvo. Oropala ga je vsega in ga pustila kot kup nesreče. Toda Bog se v svoji modrosti in ljubezni ne da prekositi. Če je zaprl ena vrata v našem življenju, nam je gotovo odprl drugo okno, skozi katerega nam prihaja blagoslov. Nikoli nas ne pozabi. V svojem ravnanju je tako pazljiv in čudovit, da ga lahko samo občudujemo in se mu zahvaljujemo za njegovo ljubezen. Bolezen nam vzame sposobnosti za določeno delo, a odpre nam nove možnosti za tisto, česar nikoli ne bi bili slutili. Tako pravijo nekateri slepi ljudje: Bog mi je vzel luč telesnih oči in me postavil v temo, odprl pa mi je oči duše, da sedaj lahko gledam to, česar prej nisem videl. Slednje pa je lepše od onega prvega, ki je bilo minljivo.

Bolezen človeka ohromi po eni strani, a na drugi strani vedno odpre nove možnosti za delo. Preskušan človek ostane bolj notranji, bolj Božji. Oči so mu odprte v večne dobrine in višje vrednote. Človek, ki je telesno ohromljen, lahko postane bogatejši v duhovnem življenju. Bolezen mu ni prekletstvo, ampak se zaveda, da mu je odprla vrata k bolj dragocenim vrednotam. Zato lahko vzljubi bolezen in se Bogu zahvaljuje zanjo. Našel je dragocen biser, za katerega je bilo vredno zapustiti vse drugo in si ga pridobiti. »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« Ta dragoceni biser je gotovo pot v nebeško kraljestvo.

Bolezen lahko postane blagoslov, če jo znamo sprejeti iz Božje roke. Saj nam Bog nikoli noče slabega, ampak le to, kar je za nas resnično dobro. Na naše življenje gleda kot na celoto in ne samo na to, kar se tiče telesa. Dokler človek tega ne razume, mu lahko določene Jezusove besede delajo velike težave. »Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja.« V teh besedah nas Jezus poučuje, da tisto, kar se vidi in nam je celo dragoceno, v resnici ni dragoceno tudi pred Bogom in nam ne koristi za večno življenje. Potrebno je gledati s srcem in ne samo z očmi. Še bolj pa je potrebno, da Boga nenehno prosimo, naj nam odpre oči, da bomo videli, kaj je za nas resnično dobro.

Prav bolezen nas lahko telesno oslepi in ohromi, a nam lahko odpre oči duha. Odpre nam vrata v drug svet, v svet duhovnosti, in nas zbliža z Bogom. V vsaki bolezni trpimo, takrat pa nam je Bog še posebej blizu, podobno kot mati ob otroku. Če je otrok zdrav, ga mati pusti, da se sam igra ali kaj dela. Če pa zboli, čuje ob njem in mu pomaga v njegovi bolezni. Tudi Bog nad trpečim človekom še bolj bedi in ga spremlja. Skupaj z njim nosi križ in mu naklanja posebno pozornost. Če trpeči človek vidi to posebno pozornost, se mu Bog še lažje razodeva in odpira. Bolezen postane kraj posebnega srečanja z Bogom. To je lepo zapisal sveti pisatelj v pismu Hebrejcem: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?«

Naj nam Bog da tako jasno spoznanje, da bomo to njegovo ljubezen lahko spoznali in se je veselili. Bridko se je zahvaljevati za bolezen, a se splača. Velikokrat je tako vzgojna in zdravilna, da nam edino ona lahko pomaga, da ozdravimo od sebičnosti. Človek je tako zelo zagledan v svoj prav in svoje načrte, da Božjega nasveta ne posluša in ne sliši. Ker nas Bog, ki vidi dlje od človeškega očesa, opozarja, da nam ne bo v korist, mu ne ostane nič drugega, kakor da udari tudi z boleznijo. Človek je res nekaj časa ves izgubljen od udarca, toda počasi se zdrami in pride do pravega spoznanja. Nazadnje pa lahko Bogu reče samo hvala za njegovo ljubezen. Z udarcem bolezni je postal bogat v Bogu. Izgubil je vse, kar mu je prej veliko pomenilo, a pridobil je veliko več. Pridobil je višje spoznanje in našel pot v večno srečo. Bolezen je postala dar iz Gospodove roke, ki udari zato, da reši dušo. Bog, bodi hvaljen na veke zaradi tvoje neizmerne ljubezni in modrosti, s katero nas spremljaš v življenju.

p. Branko Petauer