MOLITEV POSVETITVE JMS (16) »Verujem vse, kar nam je Bog razodel« (2)

Vero večkrat z besedami javno izpovedujemo, na najslovesnejši način pri nedeljski in prazniški sveti maši ter pri obnovitvi krstnih obljub. S tem se na poseben način povežemo s presveto Trojico in s Cerkvijo. Ko v posvetitveni molitvi rečemo: »Verujem vse, kar nam je Bog razodel,« se oklenemo vseh razodetih resnic, tudi tistih, katere sploh ne poznamo. Bogu izkazujemo popolno pokorščino razuma in volje. Vero izpovedujemo na najpopolnejši način tako, da po njej živimo.

Za vero in za življenje po njej je potrebna Božja pomoč, Božja milost. »Nikoli ne bomo prav in zares verovali, če Bog ne nagne našega srca,« je zapisal Blaise Pascal.

V zadnjih stoletjih se vera vedno bolj umika iz javnega življenja. Kdor hoče v takšnem svetu ostati veren in po veri živeti, se mora za Boga ponovno in ponovno zavestno odločati ter plavati proti toku. Danes je zelo potrebna prebujena osebna vera, ki deluje po ljubezni. Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za takšno vero in takšno ljubezen.

V prvem prikazanju leta 1916 v Fatimi je angel miru naučil tri pastirčke posebno molitev, v kateri se na prvem mestu omenja vera: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«

Kdor je globoko veren, je vera korenina in temelj vsega njegovega življenja. Veren ni mogoče biti samo tisto uro, ko greš v nedeljo k mašni daritvi ali ko poklekneš k molitvi. Sv. Edita Stein je zapisala: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje.« »Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane vidnih na njem.«

Velika ovira za vero je grešno življenje. Sv. Janez Vianney je učil: »Greh zatemni vero v dušah, kakor goste megle zatemnijo sonce našim očem: dobro vidimo, da je dan, ne moremo pa razločiti sonca.«

»Zakaj primanjkuje vere?« se je spraševala mati Terezija. »Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.« »Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje. Zato 'način življenja' ni nič drugega kakor sad vere. Vero je treba udejanjati v ljubezni, da bo živela. In če hoče biti ljubezen resnična in živa – da bo udejanjena Božja ljubezen – mora biti služenje.«

Sv. Favstina Kowalska je v svoj Dnevnik zapisala: »Goreče prosim Gospoda, da bi blagovolil okrepiti mojo vero, da se ne bi ravnala v sivi vsakdanjosti po človeških razpoloženjih, marveč po Duhu. O kako človeka vse vleče k zemlji, le živa vera ga vzdržuje v višjih območjih, a samoljubju določa njemu pripadajoče mesto – čisto zadnje.«

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (15) Darovi Srca Jezusovega

1)Naše odrešenje

V Jezusovem presvetem Srcu je povzetek našega odrešenja. Papež Pij XII. v okrožnici o Jezusovem presvetem Srcu piše: V Jezusovem Srcu »moremo gledati ne samo simbol, ampak tudi nekak povzetek celotne skrivnosti našega odrešenja« (št. 43).

Okrožnica podaja pod vidikom odrešeniške ljubezni pregled vsega Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja, kar se potem nadaljuje v Cerkvi in v poveličanem Kristusovem življenju v nebesih, kjer »v svojem Srcu nosi, kakor shranjene v dragoceni posodi, tudi neizmerne zaklade zasluženja, ki […] jih bogato deli odrešenemu človeškemu rodu« (št. 40).

»Kristus je usmerjal svojo trojno ljubezen neprestano v dosego našega odrešenja. Zato smemo po vsej pravici srce našega Odrešenika gledati in častiti kot podobo, ki nam nazorno prikazuje njegovo ljubezen, kot pričo našega odrešenja ter kakor skrivnostno lestev, po kateri se vzpenjamo v objem 'Boga, našega Odrešenika' (Tit 3,4). Zato moramo kot dokaze njegove trojne ljubezni z občudovanjem opazovati: njegove besede, dejanja, zapovedi, čudeže in še na poseben način tista dejanja, ki na obilnejši način kažejo njegovo ljubezen do nas. Ta njegova dela so: postavitev presvete evharistije, njegovo bridko trpljenje in smrt; nadalje nam je milostno dal svojo presveto Mater, ustanovil je Cerkev, apostolom in nam je poslal Svetega Duha. Vse to, pravimo, moramo občudovati kot dokaze njegove trojne ljubezni« (št. 28).

2)Evharistija in duhovništvo

Papež Pij XII. kot dar presvetega Srca najprej omenja sveto evharistijo in duhovništvo skupaj z Devico Marijo, kajti vse troje je tesno povezano med seboj: »Kdo pa bi mogel primerno opisati utripe Božjega Srca, znamenja njegove neizmerne ljubezni, ki jih je občutil v tistih trenutkih, ko je dajal ljudem največje darove: to je samega sebe v zakramentu presvete evharistije, svojo presveto Mater in udeleženost pri svoji duhovniški službi?« (št. 34).

Pred postavitvijo svete evharistije »je čutil, kako je njegovo srce vztrepetalo v silnih čustvih. Apostolom jih je označil s temi besedami: 'Srčno sem želel jesti z vami to pashalno (velikonočno) večerjo, preden bom trpel' (Lk 22,15). Ti vzgibi pa so bili brez dvoma silnejši, 'ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin. Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas' (Lk 22,19–20)« (št. 35).

»Po pravici moremo torej trditi, da je presveta evharistija, kot zakrament in kot daritev, dar Presvetega Srca Jezusovega. Kot zakrament jo Jezus naklanja ljudem, kot daritev pa jo sam neprestano daruje 'od sončnega vzhoda do zahoda' (Mal 1,11). Prav tako je dar presvetega Srca Jezusovega duhovništvo« (št. 36).

Papež Pavel VI. je v apostolskem pismu o presvetem Srcu Jezusovem zapisal, da je »najslavnejši dar« presvetega Srca Jezusovega »presveta evharistija«.

3)Marija, mati Cerkve in človeštva

Nato papež Pij XII. obravnava kot dar Presvetega Srca Devico Marijo: »Predragoceni dar presvetega Srca je tudi, kakor smo rekli, Marija, premila Božja mati in ljubeča mati nas vseh. Tista, ki je bila mati našega Odrešenika po telesu in njegova družica pri odrešenju, ko je bilo treba Evine otroke zopet pripeljati nazaj k življenju milosti, je bila po pravici imenovana duhovna mati vsega človeškega rodu. Zato piše sv. Avguštin o njej: 'Prav gotovo je mati Odrešenikovih udov, kar smo mi, ker je s svojo ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rodijo verniki, ki so udje one glave'« (št. 37).

4)Cerkev in zakramenti

Ko papež Pij XII. omeni, da je Jezusovo presveto srce primeren simbol »tudi tiste neizmerne ljubezni, s katero je naš Odrešenik, po prelitju svoje krvi, sklenil s Cerkvijo skrivnostno zaroko,« nadaljuje: »Iz ranjenega Odrešenikovega srca je bila torej rojena Cerkev kot oskrbnica njegove krvi. Iz istega srca je preobilno pritekla tudi milost zakramentov, iz katere zajemajo otroci Cerkve nadnaravno življenje, kakor beremo v sveti liturgiji: 'Iz srčne rane Kristusu nevesta Cerkev se rodi … On milost iz srca deli« (št. 39).

5)Sveti Duh in Božja ljubezen

Papež Pij XII. poglobljeno govori o daru Svetega Duha: »Dar Svetega Duha, ki je bil poslan učencem, je prvo očitno znamenje njegove darežljive ljubezni, odkar se je zmagoslavno dvignil na Očetovo desnico. Po desetih dneh je namreč prišel nanje Duh Tolažnik, katerega jim je dal nebeški Oče, ko so bili zbrani v dvorani zadnje večerje, kakor jim je obljubil Jezus pri zadnji večerji: 'Jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj' (Jn 14,16). Ker pa je Duh Tolažnik osebna medsebojna ljubezen, to je ljubezen Očeta do Sina in Sina do Očeta, ga pošiljata oba. Pokazal se je v podobi gorečih jezikov in izlil nanje obilje Božje ljubezni ter drugih izrednih nebeških darov. Izlitje te Božje ljubezni je prav tako priteklo iz Zveličarjevega Srca, 'v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja' (Kol 2,3). Ta ljubezen je namreč dar Jezusovega Srca in njegovega Duha, ki je Duh Očeta in Sina. Od njega izhaja Cerkev in od njega dobiva moč, da se čudovito širi med vse poganske narode, ki jih je spačilo češčenje malikov, sovraštvo med brati, pokvarjenost nravi in nasilje.

Ta Božja ljubezen je najdragocenejši dar Kristusovega Srca in njegovega Duha; ta je podarila apostolom in mučencem tisto srčnost, s katero okrepljeni so se pogumno borili do smrti, da so oznanjali evangeljsko resnico in jo izpričevali s prelitjem krvi. Ta Božja ljubezen je dala cerkvenim učiteljem najbolj gorečo vnemo za razlago in obrambo katoliške vere. Ta je hranila kreposti pričevalcev in jih spodbujala, da so izvršili koristna in čudovita dela, ki so bila v večni in častni blagor njim in drugim. Ta Božja ljubezen je končno nagnila device, da so se prostovoljno in z veseljem odpovedale čutnim nasladam in se povsem posvetile ljubezni nebeškega Ženina. V slavo tej Božji ljubezni, ki se prekipevajoč iz Srca učlovečene Besede po delovanju Svetega Duha izliva v duše vseh vernih, je Apostol narodov zapel ono zmagoslavno pesem: 'Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar nadloga ali stiska, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Toda v vsem tem zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakšna druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu' (Rim 8,35.37–39). Ta pesem napoveduje zmago Jezusa Kristusa kot glave in zmago udov njegovega skrivnostnega telesa nad vsem, kar bi na kakršen koli način preprečevalo vzpostavitev Božjega kraljestva ljubezni med ljudmi« (št. 41).

p. Anton

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 24. aprila (nedelja Božjega usmiljenja), 22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. aprila, 2. maja, 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Celodnevna duhovna obnova v Stični: 28. maja (p. Anton)

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Mati je z nami

Doživljamo velikonočni čas Gospodovega vstajenja, hkrati se bližamo Marijinemu mesecu majniku. Gospodova mati je kar najtesneje povezana s trpljenjem in vstajenjem svojega Sina. Upravičeno sklepamo, da se je vstali Odrešenik najprej prikazal njej, čeprav o tem ni zapisano v Svetem pismu. Ko ga je doživljala kot poveličanega, se je njena žalost spremenila v veselje. To radost je izžarevala na apostole in člane prve Cerkve in tako v molitvi dočakala prve binkošti. Papež sv. Janez Pavel II. je dejal: »Edinstvena in posebna navzočnost Device Marije na Kalvariji in njena popolna pridružitev Sinu v trpljenju na križu kažeta na njeno posebno udeleženost pri skrivnosti vstajenja. […] Ker je bila na veliki petek navzoča na Kalvariji (prim. Jn 19,25) in na binkoštni praznik v dvorani zadnje večerje (prim. Apd 1,14), je bila verjetno tudi izvoljena priča Kristusovega vstajenja. Tako je dopolnila svojo udeleženost pri vseh bistvenih trenutkih velikonočne skrivnosti.« Lahko sklepamo: Ker se je Božji Sin v Mariji učlovečil v tihoti nazareške hiše in ker je v njej skupaj z Marijo živel skrito življenje trideset let ter se je od svoje Matere poslovil ob smrti na Kalvariji, je naravno, da se je njej po vstajenju v skritosti najprej prikazal.

Mati Marija je bila vse življenje popolnoma usmerjena na svojega Sina Jezusa. Ona je vsa v odnosu. Lahko bi rekli, da je njeno ime Odnos do Sina in po njem do Boga Očeta. To izraža tudi znana misel sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Zaradi Jezusa je sprejela nase težke križe. Spomnimo se na rojstvo v hlevu, na Herodov načrt, da bi Dete umoril, na beg v Egipt. V času njegovega javnega delovanja si je želela, da bi njenega Sina vsi sprejemali in spoštovali, a to se ni zgodilo. Kot mati je doživela najgrozovitejšo smrt svojega Sina na križu.

Marija je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Želi nas voditi k svojemu Sinu. Čim bolj smo povezani z njo, tem bolj nas bo ona povezala z Jezusom Kristusom. To je njeno največje veselje. Kdor se izroči Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ga ona vodi v globine Jezusovega presvetega Srca, v neizmerne globine Božje ljubezni. Ona je najkrajša, najčudovitejša in najvarnejša bližnjica k Jezusu, srednica in priprošnjica pri njem. Po Mariji k Jezusu!

Skrivnost Marijinega Srca odkrijemo v njeni molitvi Moja duša poveličuje Gospoda ob srečanju s sorodnico Elizabeto. To molitev duhovniki, redovnice in redovniki pa tudi nekateri laiki molimo vsak dan pri večernicah. Marijino Srce je zdaj v nebesih zazrto v poveličano Sinovo prebodeno Srce in po njem v Svetem Duhu poveličuje nebeškega Očeta. Molitev, ki je tudi pesem, lepo razodeva čudovito duhovno poglobljenost Marijinega Srca.

Mati Marija ima srce za nas. K njej se kot »objokani otroci Eve« še posebej z velikim zaupanjem zatekamo v času velikih stisk. Takšna bridkost je zaradi vojne za ukrajinsko ljudstvo. Skupaj s papežem, vsemi škofi in duhovniki sveta smo na slovesni praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca 2022, molili: »Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. “Da”, ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.«

Marija je v odnosu do svojega Sina kot platno do slike. Platno je samo podlaga. Gledalec opazuje sliko in se ne ustavlja ob platnu, ki ga skoraj ne opazi. Božja Mati hoče biti skrita, v ozadju. Njej gre le za to, da bi ljudje priznali njenega Sina in se ga z ljubeznijo oklenili ter se tako rešili. Ko na svatbi v Kani opazi zadrego zaradi pomanjkanja vina, na to opozori Jezusa in posreduje, da Jezus napravi prvi čudež. Služabnike napoti k Jezusu z naročilom: »Kar koli vam reče, storite.« Njena naloga je s tem izvršena. Sedaj je Jezus tisti, ki deluje naprej. Takšna je Marijina naloga tudi danes: Pripeljati ljudi k Jezusu, k njegovemu Srcu!

Marija nas s svojim zgledom vodi tudi k Jezusu, ki živi v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Ko sorodnica Elizabeta potrebuje pomoč, Devica Marija pohiti k njej, da bi ji stregla. V Kani hoče pomagati ženinu in nevesti. Kjer so ljudje v stiski, tam jim je Mati Marija posebno blizu. To je tolažilno za nas, ki živimo obteženi z različnimi križi.

Sv. Ludvik Montfortski je učil: »Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'.«

»Po Mariji je prišel Jezus na svet in po Mariji naj tudi kraljuje svetu.« Tako začenja sv. Ludvik svojo znamenito knjigo Popolna podaritev. Nekoliko naprej poudarja: »Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in brez njene velike pomoči« (Pp 43).

Naj bo ob popotovanju skozi velikonočni čas in najlepši mesec maj Mati Marija naša spremljevalka in učiteljica ljubezni do Jezusa in do vsakega človeka, zlasti do ljudi v stiski.

p. Anton

 

ODMEVI Telefonsko spremljanje podelitve zakramentov na kovidnem oddelku v Ljubljani

Sobratje minoriti, ki duhovno spremljajo bolnike v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC), Onkološkem inštitutu (OI) in v Šiški, so me pred kratkim prosili za nadomeščanje. Kar hitro sem bil poklican na kovidni oddelek. Prvič. Ker nisem vedel kam, sem v kapeli UKC počakal medicinsko sestro, ki se tam dobro znajde, saj je to tudi njeno delovno mesto. Hvaležen sem, da je malo zamujala, da sem se lahko nekoliko zbral in si dobro ogledal kapelo. Nadškof Šuštar, ki je ustanovil Bolniško župnijo (1985) in blagoslovil kapelo (1994), jo je imenoval »katedrala trpljenja«. Moj molitveni pogled se je prek tabernaklja ustavil na Križanem – delo Lojzeta Čemažarja (1994) – in napisom nad njim: »Nihče nima večje ljubezni« (Jan 15,13). Obenem sem pomislil na stavek, ki sem ga nekje prebral: »Na križu ga niso držali žeblji, ampak ljubezen.« Za to zbranost pred »vzletom« na kovidni oddelek nisem imel časa na pretek. Z medicinsko sestro sva odhitela na oddelek, prvič na intenzivni oddelek kovidnih bolnikov. Po oblačenju v dokaj čudna oblačila prideva v veliko dvorano. Postelja ob postelji, na njih mnogi bolniki v komi. Nekateri pa so me pogledali z zaupnim pogledom, saj se je videlo ob vsej obleki, da sem duhovnik. Moj blagoslov je kot objem »zaplaval« k vsakemu od njih, ne glede, v kakšnem odnosu je z Bogom, ali ga je morda v tej situaciji celo zapustil. Med mnogimi sem prepoznal tudi duhovnika, dobrega prijatelja, med zaposlenimi pa rojaka iz moravške župnije. Po vsem tem ovinkarjenju, kot so tudi hodniki do teh oddelkov, sva se s sestro ustavila ob bolniku, h kateremu me je prosila žena, ki je tudi zaposlena na tem oddelku. Ko sem začel polglasno molitev ob bolniku srednjih let, je pozvonil telefon pri sestri ob meni. Poklicala je žena bolnika, kjer sva bila. Povabil sem jo, naj po telefonu spremlja obred kesanja, podelitve odveze, bolniškega maziljenja, popolnega odpustka, molitve in blagoslova. Ob koncu je bila tudi sama deležna blagoslova, ki je »objel« tudi požrtvovalno medicinsko osebje. To nepozabno srečanje je bilo kot šola za pogumno obiskovanje kar veliko bolnikov na teh oddelkih, pa še ohrabrujoča zavest, da smem biti »poleg tistega, ki trpi«, kot je zapisal papež Frančišek v letošnji, že 30. poslanici bolnikom ob spominu Lurške Matere Božje.

Miro Šlibar, odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan