Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 25. april 2022

Marija obiskuje vse nesrečneže

Devica Marija, prinašalka upanja, je osebno navzoča ob vseh tistih ljudeh, ki so deležni križa njenega Sina. Šestletni otrok Rafael je imel prirojeno napako, ki ga je spremljala do smrti. Ko je zaželel lahko noč svojim staršem, ki ga niso hoteli pustiti samega, je rekel: »Devica Marija pride vsak večer k moji postelji. Spustiva se v klepet. Z njo se počutim zelo dobro! – Ali je nocoj s teboj? – Ne, še ne! V tem trenutku obiskuje vse nesrečneže. Naredi zelo dolg obhod. Šele potem bo prišla k moji postelji!«

P. Nicolas Buttet

Vir: Famiglia Cristiana, 27. maj – 2. junij 2017

sobota, 23. april 2022

Čudež Matere Božje luči

Moj mož se je 15. marca 2012 zvečer pritoževal nad bolečino v hrbtu, ki me ne bi smela vznemiriti. Vendar mi je nekaj reklo, da je situacija resna in da morava takoj iti v bolnišnico.

Ko sva prišla na oddelek za prvo pomoč, je zdravnik očitno mislil, da gre za ledvične krčne bolečine. Predpisal je pomirjevalna sredstva in za naslednje jutro odredil magnetno resonanco. Isti notranji glas mi je rekel, da mora slednja biti izvedena takoj. V nasprotju z zdravnikovim mnenjem sva vztrajala pri svoji zahtevi. Takoj ko se je pregled z magnetno resonanco pričel, so zdravniki opazili, da je iliakalna arterija mojega moža tik pred razpočenjem. Dva litra krvi se je že razlilo v spodnji del trebuha.

Omenjena arterija je zelo debela. Njeno razpočenje povzroči smrt v nekaj sekundah. Tega slučaja noben človek nikoli ni preživel. Moj mož Saša je bil čudežno rešen. Tudi osebni zdravnik je bil v to prepričan. Osem ur, ki sem jih ponoči preživela zunaj operacijske dvorane, sem molila. Ko se je opomogel, je moj mož spet aktivno in normalno zaživel.

Ljudje pogosto mislijo, da se je vse dobro izteklo, ker sem zdravnica in sem zato mogla rešiti svojega moža. Zelo dobro vem, da ni bilo tako. Sama nisem postavila nobene diagnoze. Globoko v sebi sem prepričana, da sta naš Gospod Jezus Kristus in sveta Devica Marija luči (svetišče Naše Gospe luči, Goult, Vausluse, Francija) storila ta čudež. V svojem kratkem življenju se jima ne bom mogla dovolj zahvaliti!

Pričevanje zdravnice Véronique Brunengo-Sorokolet

 

četrtek, 21. april 2022

Veliko marijansko poslanstvo Aleksandrine Marije

Sv.Aleksandrina Marija da Costa (1904–1955) iz Balasarja (Portugalska) je portugalska mistikinja, ki je dvanajst let živela samo od evharistije. Njeno življenje še slabo poznamo, vendar naj omenim, da je imela podobno usodo kot Marta Robin.

Veliko poslanstvo, ki ga je Bog zaupal Aleksandrini, je bila posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je leta 1942 izvedel papež Pij XII. Kadar razmišljamo o fatimskih prikazovanjih, se predvsem spominjamo najbolj znane fatimske vidkinje Lucije, ki je bila prav tako zadolžena za realizacijo posvetitve. S slednjo so dejansko povezani različni dogodki, ki jih je v nadaljevanju vredno obelodaniti.

Naj še enkrat spomnimo, da je Aleksandrina dvanajst let živela samo od evharistije. Jezus ji je nekega dne leta 1954 rekel: »Hčerka moja, postavil sem te na svet in storil bom tako, da boš živela samo od mene. Vsemu svetu boš s tem pokazala, kakšno moč ima evharistija in kaj pomeni moje življenje v dušah: luč in odrešenje za človeštvo.«

K Bogu, ki ga je močno ljubila, je Aleksandrina odšla na četrtek, 13. oktobra 1955. Od takrat naprej se je pričelo ljudsko romanje k njeni sobi in h grobnici, ki leži ob glavnem oltarju župnijske cerkve v Baltasarju. Za blaženo je bila razglašena 12. januarja 1996. Papež Janez Pavel II. jo je 25. aprila 2004 v Rimu razglasil za svetnico.

Paulette Leblanc, poznavalka Aleksandrinine duhovnosti

Vir: Notre Histoire avec Marie (Naša zgodovina z Marijo)

 

torek, 19. april 2022

Marija je živa

Moja mati je Devici Mariji obljubila, da ji bo posvetila svojega sina, če bo porod ves čas dobro potekal. Krstili so me na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Marija je v središču mojega življenja. Vedno sem molil k njej. Doma smo v družini molili rožni venec. Danes rad molim to molitev, ko grem z ženo na sprehod.

Z ženo sva Devici Mariji posvetila štiri otroke. Poročena sva dvainštirideset let in Marija naju podpira, tolaži in vedno vodi k Jezusu. »Popolnoma pripadam Jezusu po Mariji«, je rekel Ludvik Marija Grignion Montfortski.

V mladih letih sem se oddaljil od Cerkve. Nekega dne sva s prijateljem z avtostopom potovala v Kalifornijo, da bi bolje spoznala Jesus peoples, ki sva jih videla na televiziji. Ameriška policija naju je privedla nazaj v Quebec. Boga sem prosil: »Če obstajaš, se mi razodeni!« 2. junija 1972 mi je odgovoril prek Marije in skupnosti mladih. Ko sem med večerno molitvijo z mladimi zmolil tri »zdravamarije«, sem se znašel v stanju popolnega veselja, ki ga nikoli več nisem pozabil. Dotaknil se me je Kristus, ki je s svojim usmiljenjem zaznamoval moje srce.

Po tej izkušnji spreobrnjenja sem šest mesecev živel z ljudmi, ki so se ukvarjali s prizadetimi osebami v okviru združenja Barka, ki ima sedež v naselju Trosly-Breuil v Franciji. Nato sem se vrnil v Quebec in sem štiri leta preživel v opatiji Oka, kjer sem dobil izkušnjo meniškega življenja. Gospod me je poklical, da bi pisateljeval in poučeval in bi zanj pričeval prek pisane in govorjene besede, kar počnem že dvajset let s poučevanjem teologije na univerzi sv. Pavla v Ottavi. Izdal sem osemdeset del o duhovnosti, za duhovnike in različne skupnosti sem imel duhovne vaje na témo molitve, podobe Terezije iz Lisieuxa in svetosti.

Marija je živa oseba, s katero imam oseben odnos. Kot zelo nežna mati me spremlja kamorkoli grem in me z angelom varuhom varuje. Pomaga mi, da spoznam Božjo voljo in da jo morem kar najbolje izpolniti. Z njo lahko rečem samo te besede. »Zgôdi se mi po tvoji besedi!«. V tem je moje veselje.

Jacques Gaithier, Kanadčan, bivši profesor teologije, predavatelj, pesnik in esejist

Februar 2021

 

nedelja, 17. april 2022

Mati Božja od bomb

Freska »Mati Božja od bomb« je dobila svoj vzdevek ob posebnem dogodku. Po bombardiranju 1. marca 1944, ki je poškodovalo zgradbe ob Trgu sv. oficija (Piazza del Sant' Uffizio), je upodobitev Device Marije z Detetom čudežno ostala nepoškodovana.

Italijanski pisatelj J. S. Grioni pripoveduje: »Letalo je odvrglo šest bomb. Povzročile so močne eksplozije, ki so stresle vse okoli stoječe stavbe. Okruški so poškodovali palačo, prileteli so v stanovanja in uničili skoraj vsa stekla razen tistega, ki je varoval Mater Božjo. To steklo je čudežno ostalo nedotaknjeno, čeprav so drobci poškodovali fasado okrog Marijine podobe.«

Fresko s prehoda iz 17. v 18. stoletje častijo kot »milostno Mater Božjo« ali »Mater Božjo od bomb«. Nahaja se med palačo sv. oficija in vhodom v papeški oratorij sv. Petra, in sicer na sosednjem obzidju majhnega vrta. Fresko so obdali z marmornim okvirjem, ki se nahaja med dvema velikima angeloma, držečima kovinski ščit.

Vir: Aleteia

 

petek, 15. april 2022

Bl. Alojzij Grozde z rožnim vencem

Vprašajmo se, kaj je za bl. Alojzija Grozdeta pomenil rožni venec in kakšen odnos je imel do njega. Redki so danes fantje in dekleta njegove starosti, ki bi redno in z veseljem molili to molitev. Tudi starejši bi se lahko učili pri njem.

V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost. Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.

Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle v življenjepisu zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.

Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.

1.V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«

Dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.

2. Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil 8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor Marijinega brezmadežnega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«

3. Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.

Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas in naše bližnje za gotovo pripelje v nebesa.

p. Anton